Ko laž postane resnica
Prva žrtev vsake vojne je resnica. Vsi zavojevalci so svoja vojaška osvajanja skušali utemeljiti s prepričevanjem domače in tuje javnosti z visokimi moralnimi načeli, kot so obramba državne suverenosti, nacionalnih interesov, demokracije, varovanje človekovih pravic … V zgodovini so se vojne začenjale tudi zato, da bi širili to ali ono vero in da bi posvetne oblasti podredili volji verskih voditeljev. V tem primeru imajo v Vatikanu obilo izkušenj.
V prejšnjem stoletju so se vojne praviloma začenjale zaradi nasprotujočih si interesov najmočnejših držav, v Evropi so to bile predvsem Združeno kraljestvo, Francija, Nemčija in Rusija in Sovjetska zveza. Z zmago zaveznikov v drugi svetovni vojni se je zdelo, da je prevladalo spoznanje, ki zagovarja sožitje in mirno reševanje sporov, vendar je povojna blokovska razdelitev znova obudila grožnjo novega vojaškega spopada svetovnih razsežnosti. Z razpadom Sovjetske zveze in Varšavskega sporazuma so se razmere domnevno spremenile, videti je bilo, da ideološka nasprotja niso več glavni vzrok mednarodnega zaostrovanja. No, če želimo upoštevati dejstva, ideologija pravzaprav nikoli ni bila glavni vzrok za zaostritve; vselej je šlo za interese, prevlado. Prav to se ta čas v grobi obliki kaže v tako imenovani ukrajinski krizi.
Že vključitev Bolgarije in Romunije v Evropsko unijo in zavezništvo NATO je bila dokaj nenavadna, saj ne ena ne druga država nista izpolnjevali pogojev za včlanitev. Toda prevladal je geostrateški interes Združenih držav Amerike, ki so želele omejiti vpliv Rusije v tem delu sveta. Vendar se ta manever ni uresničil po predvidenem načrtu. Rusija ima z državami Evropske unije razvejane gospodarske stike in jih v pomembnem delu oskrbuje z energenti. To še posebej velja za Nemčijo in zato ni čudno, da so prav v Berlinu zelo zadržani, ko gre za uveljavljanje sankcij proti Rusiji. Težava je tudi v tem, da Evropska unija v resnici nima skupne zunanje in varnostne strategije, o najpomembnejših zadevah pač odločajo v Washingtonu. Pri tem jim seveda ne gre kaj prida za interese ukrajinskega prebivalstva, »podpora demokratičnim prizadevanjem ukrajinskega političnega vodstva« je dokaj prozoren izgovor za dolgoročne strateške interese.
Podobno sprenevedanje spremljamo na Bližnjem vzhodu. Američani so zakuhali vojno v Iraku z izgovorom, da ima režim Sadama Huseina orožje, katerim bi lahko ogrozil svetovni mir. Takega orožja niso našli, zrušitev Huseina pa je povzročila kaos in državljansko vojno. Podobno se je zgodilo v Afganistanu, kjer so Američani najprej oboroževali talibane, ko so se ti bojevali proti Sovjetski zvezi. Po 11. septembru 2001 pa so v Washingtonu začeli vojno proti terorizmu svojih nekdanjih varovancev. To vojno so izgubili in z njimi tudi vsi njihovi zavezniki, ki so v Afganistan poslali svoje vojake, med njimi tudi Slovenija.
Tudi v Siriji je očitno, da je prizadevanje za zrušitev Asadovega režima obrodilo povsem nasprotne učinke od pričakovanj. Država je namreč dobesedno razpadla, islamski skrajneži so ustanovili svoj kalifat in edini, ki jih še nekoliko omejujejo, so Kurdi. Vendar pripadniki te zatirane narodne skupnosti pričakujejo, da bodo vendarle imeli možnost ustanoviti lastno državo, a temu odločno nasprotuje Turčija. Kot vemo, je Turčija nadvse pomembna članica zveze NATO pri uveljavljanju njenih interesov v tem delu sveta.
Zdajšnji svet je prepleten z najrazličnejšimi interesi, zato si vsaka država prizadeva najti prostor za uveljavitev svojega. To bi morala storiti tudi Slovenija. Nič nas ne zavezuje, da bi slepo sledili »navodilom« Bruslja ali Washingtona. Naloga in odgovornost države in njenega vodstva je zagotoviti državljanom mirno in gospodarsko uspešno življenje. To bi moralo biti vodilo vsake oblasti.
