December in kaktusi
Božični kaktusi zanesljivo polepšajo decembrski praznični čas. A veselje s cvetočimi božičniki čez tedne mine in potem jih moramo pustiti počivati. Zelo strogo mirovanje imajo pozimi tudi druge kakteje, zato naj bo prepoved zalivanja kar zapisana v vrtnarjev decembrski opomnik.
Kaktusi ali kakteje so posebneži rastlinskega sveta, saj nimajo listja, vsa življenjsko pomembna opravila so prevzeli poganjki - včasih kot enovita stebla, drugič spet kot razvejani poganjki. Pri božičnih kaktejah so poganjki močno razvejani in sploščeni, da bi jih mogli zmotno imeti za liste. Znanstveniki so prepričani, da so se razvili pred 40 milijoni let in zato jih najdemo v naravi le v obeh Amerikah. Tako je rod Schlumbergera doma v Braziliji, kjer naseljuje drevesne rogovile ali celo vlažno skalovje. To pomeni, da tudi kot lončnica potrebuje humusno prst. Obenem je to novejše ime za tisto, kar so nekoč botaniki označevali kot Zygocactus truncatus. Pod tem imenom so že naše babice poznale členasti kaktus z bogatim lilasto rožnatim cvetjem. Robovi členkov so pri starejših sortah gladko zaobljeni in na njih komaj prepoznamo brstične nastavke ali areole, ki omogočajo novo razraščanje. Sodobne sorte ločimo od njih ne le po večji členkih in cvetovih, temveč tudi po tem, da imajo členki ob vsaki areoli z morda komaj opaznimi dlačicami mehko mesnato konico.
Žlahtniteljem je uspelo vzgojiti rastline v beli, rumenkasti, skoraj oranžni, rožnati ali cinobrasto do karminasto rdeči barvi. Pri dobro negovanih rastlinah na vrhu vsakega končnega poganjka odžene po več cvetov, ki se odpirajo drug za drugim. Nikakor ne smemo prezreti gojitvene zahteve, da rastline po cvetenju do pomladi počivajo ob zares majhnih odmerkih vode.
Z božičnimi kaktusi imajo nekaj skupnega tudi tisti, ki jim zaradi dolgih, sploščenih poganjkov pravimo listnati kaktusi. Oblikovno so si podobni vsaj po tem, da ne eni ne drugi nimajo bodic, vendar listnati kaktusi cvetijo šele pomladi in jih zato pozimi oskrbujemo podobne kot vso drugo bodičasto druščino. Listnate kaktuse sodobnih sortimentov uvrščamo v skupno strokovno skupino Epiphyllum križancev. Tudi tem že decembra privoščimo sušno obdobje.
Med prvimi bodeži iz Novega sveta je znameniti Clusius (s pravim imenom Charles de l'Ecluses) že leta 1605 opisal prav predstavnika melonarjev, ki imajo sicer bolj majhne cvetove, so pa izredno mikavni zaradi dolgih bodic in na temenu razraščenem, mehko kosmatem cefaliju. Seveda tudi ta rod pozimi zahteva popolnoma suho okolje, a poleti moramo rastlinam zagotoviti brezhibno drenažo predvsem v območju koreninskega vratu. V množici rodov iz družine kaktejevk so seveda predvsem za začetnike priporočljive različne rebucije in bradavičarke ter seveda splošno znani ježkasto oboroženi predstavniki rodu Echinopsis. Vse to ob zimskem pomanjkanju svetlobe in zalivanju začne rasti v razpotegnjene bledične poganjke, ki nič več ne spominjajo na kakteje. Zato do marca proč z zalivačo!
