S kolesa je vse videti drugače

Prosti čas | jun. '16

 »A gde su vam muškarci?« sta naju z mešanico začudenja, zgražanja in smeha vprašala srbska kmeta, ki sva ju z Andrejo prehiteli pred Bačko Palanko, njuna soseda pa nama je zagnano razlagala, da potrebujeva spremstvo in zaščito. Prijatelj Zoran Milivojević, tudi pri nas priznan psihoterapevt, nama je kasneje ob kavi v Novem Sadu pojasnjeval, zakaj so se nama moški čudili in naju morda celo obsojali, ženske pa verjetno potihoma zavidale, da sva se sami s kolesi podali na pot ob Donavi.

Avantura se je začela že, ko mi je brat za okrogel rojstni dan podaril knjižico Donavske kolesarske poti. Leto pred tem smo namreč »osvojili« nekaj več kot 450 km dolgo pot od Passaua do Dunaja in že takrat smo se poigravali z idejo, da bi pot ob Donavi nadaljevali. Andrejo je mikala pot od Budimpešte do Beograda, moža pa sta odločno rekla: »To pa ne, tam je pa Balkan, nikoli ne veš, kje se kolesarska pot konča, kje boš spal, jedel, se umil.« A sva bili trmasti in sva le stežka prepričali domače, da se nama res ne more nič hudega zgoditi, če pa bi vendarle se, pa naju lahko pridejo pobrat s ceste. In sva sedli na vlak, kolesi pa spravili v tovornem vagonu.