Trgovina, v kateri najdeš vse, pa ne moreš nič kupiti

Zgodbe | jul. '16

Da, tudi take obstajajo. Da gremo iz nje praznih rok, ni zaradi pomanjkanja denarja, pač pa gre za muzejsko trgovino. Je pa obisk v njej simpatičen sprehod po preteklosti. V Fabianovi muzejski trgovini v Lokvi na Krasu se je namreč čas ustavil nekje med obema svetovnima vojnama.

Veliko predmetov v muzeju pa je precej starejših. Trgovino z mešanim blagom je namreč Jakob Fabiani, ki je prišel s tržaškega konca, odprl že leta 1869. Že po treh letih je umrl, zato je trgovino prevzel sin Ivan. Ko je tudi ta mlad umrl, jo je prevzela njegova teta Kristina, ki se je poročila s Placerjem iz vasi. Tako je dobila trgovina še drugo ime Fabiani-Placer in je neprekinjeno delovala vse do leta 1948. Potem je bila dolga leta zaprta, v njej se je nabirala vsa mogoča ropotija, predvsem pa prah. A Mojca, pravnukinja prvega trgovca, predvsem pa njen mož Miro Slana, navdušen zbiralec starin, sta sklenila ohraniti dediščino in jo še nadgraditi. Tako so leta 2007 odprli muzejsko trgovino, edino te vrste pri nas.

Originali z vseh koncev

Vse razstavljeno je originalno, pravi Miro Slana, a prineseno z vseh vetrov. Prav iz Fabianijeve trgovine je pohištvo pa nekateri predmeti, med njimi blagajna Nacional, ki so jo dobili čisto na začetku 20. stoletja ter še deluje (zneski so v lirah) in obenem pocinglja.

Druge predmete je kupil na bolšjih sejmih, ki jih rad obiskuje, ali so mu jih prinesli. Največ predmetov pa izvira iz drugih podobnih trgovin, na primer iz Oblakove v Novem mestu pa iz Kalanove iz Žirovnice, Budkovičeve v Bohinjski Bistrici ali Kvasove iz Vojnika. Kot pove sogovornik, so bile vse trgovine z mešanim blagom narejene na enak način – tako kot so danes vsi trgovski centri enaki. A vsekakor so imele male vaške trgovine več duše. Bile so tudi kraj srečevanja, klepeta in vir informacij. Kar je še danes, saj zna Miro Slana praktično o vsakem predmetu ali proizvajalcu povedati zgodbo.

Tako izvem, da prva tovarna čokolade na Slovenskem ni bila Gorenjka, ki jo je leta 1922 v Lescah ustanovil Adolf Zavrtanik, pač pa so že leta 1896 francoski menihi trapisti na rajhenburškem gradu (v Brestanici torej) začeli delati čokolado »imperial«, bili so celo cesarski dobavitelji.

V trgovinici so tudi izdelki avstrijske tovarne Suhard, a med njimi ni vijoličaste Milke, saj so prvo čokolado Milko, naredili so jo leta 1901, oglaševali s prikupnim bernardincem. Okrog leta 1930 so ga zamenjali s kravo, ki so jo v sedemdesetih letih prebarvali v vijoličasto.

Mineralno vodo, tudi tisto iz Radencev, so včasih točili v glinene »slatinke«, in te so med najstarejšimi predmeti v muzeju, celo iz leta 1860. Radenska recimo ni imela »mehurčkov«, CO2 so začeli dodajati šele med prvo svetovno vojno, ko so vodo vozili na fronto (in jo uporabljali kot sifon). Leta 1920 je dobila celostno podobo s tremi srci, ki ponazarjajo tri vrelce. So pa radensko slatino izvažali v tujino že pred drugo svetovno vojno, v muzeju so steklenice z napisi v nemščini, italijanščini …

Nekatere škatle in steklenice so še polne, originalno zaprte, od drugih je ostala samo še embalaža. Pa že ta je sama po sebi zanimiva. Med njimi je zelo znana kvadratna belo-modra škatla s simpatičnim kuharčkom – no, prve so bile svetle barve in okrogle.

Sprva so na pločevino lepili papir s slikami in napisi, šele po letu 1880 so iznašli tisk na pločevino, pove Miro Slana, Prlek, ki že dolga leta živi v Ljubljani.

Po stenah visijo emajlirane, pločevinaste in kartonske reklamne table ter plakati dobaviteljev ali proizvajalcev. Reklamni material Miro še posebej rad zbira in raziskuje zgodovino dobaviteljev, zato razmišlja, da bi v sosednjem prostoru, kjer ima zdaj »magazin«, uredil razstavni prostor blagovnih znamk.

Na dekagrame ali na merice

Drugo blago so zavijali v papir. Pravo kavo je prodajalec nameril po dekagramih in jo shranil v povoščene vrečke. Tudi marmelado so zajemali iz sodov in jo rezali ter shranjevali v vrečke. Na Primorskem so tako shranjevali tudi paradižnikovo mezgo. Vrečka iz povoščenega papirja ni spustila niti kapljice tekočine.

Kis in olje so prodajali na merice. Podjetja so tekočino pripeljala v velikih posodah, trgovci pa so jo točili v steklenice ali vrčke. Ob strani so imeli stekleno merico, da so videli, koliko je še v sodu. Po petrolej so nekateri hodili s posebnimi kanglicami, iz katerih so ga s tulcem nalivali v petrolejke. V sodčku za prodajo olja so bile ves čas različno velike merice, da niso zarjavele. Merice so morale imeti uradni pečat. Enako uteži na tehtnici, da trgovci niso mogli goljufati.

Zanimivo embalažo, tudi v obliki vozil, so imeli piškoti Bizjak iz Rogaške Slatine. Ta je bil največji proizvajalec piškotov v Kraljevini Jugoslaviji, potem pa je leta 1921 zgradil veliko tovarno v Zagrebu. Znan proizvajalec piškotov je bila tudi ljubljanska družina Pauer.

Od gumbov do mila

Sodeč po zapisih v nabavnih knjigah (in tudi dolžniških, saj so mnogokrat kupovali na »puf«), so vaščani najpogosteje kupovali cikorijo in kavo, petrolej, cigarete (prodajali so jih po kosih) ali tobak, terpentinova mila, otroci so hodili po bombon ali dva. »Svoje čase so bili dober prodajni izdelek tudi gumbi. Bili so iz biserne matice, roževine in stekla, saj so bile v Sežani in Kozini velike steklarne,« pove. Prodajali so tudi sukance različnih debelin (poimenovane z ženskimi imeni Majda, Zora …), naprstnike, zobne praške, ki verjetno niso bili tako prijetnega okusa, in kasneje še zobne kreme, mast za avtomobile, ležaje, škropiva pa še danes znane kreme Penaten, Nivea, Solea, bombone Kiki in 505 s črto, pralni prašek Radion, ki »pere sam« in ga je v Kraljevini Jugoslaviji delala Saponia Osijek, ki se je takrat imenovala drugače. Pred vojno je bil v rdeči embalaži, šele po vojni pa v modri škatli. Še starejši je bil prašek Persil, za katerega je imela zastopstvo milarna Hubertus iz Celja.

Ker je trgovina ohranila starinsko podobo, so v njej snemali dva filma režiserja Tuga Štiglica. Oba – Črni bratje ter Streli v Bazovici – prikazujeta usode mladih primorskih fantov, ki se zoperstavijo fašizmu.

Fabianova trgovina je delovala kar v treh državah – najprej pod Avstro-Ogrsko, po prvi svetovni vojni pod Italijo, po drugi svetovni vojni pa pod Jugoslavijo. »V nabavnih knjigah, ki so mimogrede v različnih jezikih, najstarejša in dobro ohranjena je iz leta 1890, sem zasledil, da so za trgovino nabavljali v Gradcu, Pragi, Trstu, Gorici, Celovcu, Ljubljani, Osijeku, Zagrebu. Do Divače je bila že južna železnica, pa so šli s konji po robo,« pove Miro Slana, ki vsako soboto obleče belo haljo (čeprav so pred stoletjem trgovci nosili črne) in se prelevi v trgovskega pomočnika. »Sprva je bila edina trgovina v vasi, pred prvo svetovno vojno so odprli še Praprotnikovo, nato pa še Srebotnjakovo. Pred stoletjem je bila Lokev zelo pomembna vas, saj je skoznjo vodila furmanska pot, zato je bilo veliko in prometa. Leta 1905 je imela Sežana le dvajset prebivalcev več kot Lokev. Potem pa je Sežano železniška proga povezala s Trstom in …«

Je pa Lokev še vedno zanimiva, saj ima bogato zgodovino. V obrambnem stolpu, ki so ga leta 1485 zaradi turških vpadov postavili domačini, je urejen bogato opremljen vojaški muzej, v prostorih krajevne skupnosti so na ogled stari radijski sprejemniki. Cerkev svetega Mihaela in poslopje nasproti muzejske trgovine so zgradili vitezi templjarji. V najstarejši od kar osmih gostiln v vasi imajo shranjeno zbirko vin iz leta 1735.

Fabianova muzejska trgovina, Lokev 118, Lokev

Od 1. aprila do 1. oktobra je trgovina odprta vsako soboto od 9. do 17. ure (za večje skupine tudi zunaj delovnega časa po predhodnem dogovoru na tel. št.: 041 976 385, Miro Slana, e-pošta: miro-slana@t-2.net)

Besedilo in fotografije: Anita Žmahar