Vračilo socialne pomoči v primeru dedovanja
FINANCE IN MI
Pred leti je veliko hude krvi povzročila praksa države, v skladu s katero je tistim dedičem, ki so podedovali določeno premoženje zapustnika, ki je prejemal eno izmed oblik socialne pomoči, omejila razpolaganje s podedovanim premoženjem, in sicer v višini prejete socialne pomoči prednika (zapustnika).
Država je sporno prakso pravno upravičevala s 128. členom zakona o dedovanju, ki določa, da se lahko dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev pa se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina Republike Slovenije, če je bila pomoč financirana iz državnega proračuna, oziroma lastnina občine, če je bila pomoč financirana iz proračuna občine.
Glavni motiv za tako strogo implementacijo 128. člena zakona o dedovanju je bil seveda varčevanje države, ki je bilo še posebej v letih 2011 in 2012 zelo intenzivno. Mnogi s(m)o že tedaj opozarjali, da gre pri omejitvi dedovanja za ustavno sporno prakso, saj dedičem, ki niso od države ničesar prejemali, omejuje njihovo ustavno pravico do dedovanja.
Država je svojo prakso utemeljevala (in jo še utemeljuje) s precej za lase privlečeno argumentacijo, češ da je prejeta pomoč pomagala ohraniti vrednost premoženja umrlega (tako imenovane dedne mase) in je zato država oz. občina upravičena do dela te dediščine.
Zapustniki imajo sicer določene možnosti, v skladu s katerimi lahko kljub »socialni obremenjenosti« njihovih zapustnikov dediščino vseeno obdržijo, a le če se zavežejo povrniti vrednost dane pomoči Republiki Sloveniji oziroma občini. Dediči se morajo vestno držati te zaveze, saj lahko v primeru, če prejete pomoči ne vrnejo, ostanejo brez podedovanega premoženja (na primer nepremičnine), saj ima Republika Slovenija oziroma občina, iz proračuna katere je bila financirana pomoč, v zavarovanje svoje terjatve zakonito stvarno pravico na stvareh, ki spadajo v zapuščino.
Kdaj ni potrebno vračilo
Obstaja pa še nekaj izjem, ki so v korist dedičem: v posameznih primerih, ko bi vračilo socialne pomoči materialno ogrozilo dediče, lahko ti od pristojnega CSD-ja zahtevajo oprostitev tega vračila.
Poleg tega velja, da dedičem ni treba vrniti socialne pomoči, če je zapustnik socialno pomoč prejemal leto ali manj. Če pa je socialno pomoč prejemal dalj časa, se pri vračilu odbije 12 najvišjih mesečnih prejemkov socialne pomoči, pri drugih prejemkih pa so dediči zavezani vrniti le 2/3 prejete socialne pomoči. Dedičem prav tako ni treba vračati izredne socialne pomoči.
Tudi prejemnik socialne pomoči lahko vpliva na kasnejšo obremenitev dedičev. Marsikateri prednik namreč svojim potomcem ne želi zapustiti nobenih bremen. Če na primer prejemnik socialne pomoči ne želi, da bi socialno pomoč vračali dediči, jo lahko vrne že sam (če seveda to želi storiti). To se bo pogosto zgodilo, če se njegovo finančno stanje izboljša (če dobi zaposlitev, podeduje določeno premoženje, zadane dobitek na loteriji ipd.). To stori tako, da na pristojno ministrstvo (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti) naslovi zahtevo za vračilo teh sredstev.
V tem primeru ministrstvo kmalu sporoči točen znesek, ki ga je treba vrniti, ter navodila, kako to storiti. Po opravljenem vračilu prejemnik dobi tudi potrdilo, da so sredstva vrnjena.
