Brata Dovžan na citrah in kitari

Prosti čas | nov. '16

Stara ljudska modrost pravi, da je lažje »uštimat'« punco kot pa citre. O dekletih se z Miho Dovžanom sicer nisva nikdar pogovarjala, pogovor je namreč vedno nanesel na tisto, po čemer umetnika najbolje poznamo. Po citranju. In o citrah, ki so mu jih kar nekajkrat na njegovi glasbeni poti tudi ukradli. Seveda pa o glasbi veliko ve tudi njegov starejši brat Ive, ki je bil kitarist v Mihovem ansamblu.

Na citre je v Dovžanovi družini – v Žejah pri Naklem – brenkal že praded. Bil je hrom in je nanje igral cele dneve. Ker ni mogel delati na polju, je zvečer družini zaigral, kar se je čez dan naučil. Ob tem so seveda tudi peli. Miha je na citre začel igrati s šestimi leti. V tistih časih je hodil po hišah in učil igranja na citre upokojeni železničar Janko Lotrič. A postati dober glasbenik pomeni, da je treba redno vaditi, kar pa otroci precej težje razumejo. Ive se spominja: »Miho so kar po cesti lovili, da ga je učitelj lahko zatem učil, navadno pa se je skril na podstrešju za dimnikom v prekajevalnici klobas ...« Vse se bo uredilo, je žalostnega očeta tolažila mama. In res se je. Bilo je v času nekega nedeljskega kosila. Ive se nasmeji: »Tedaj sem povedal, da bi se rad učil igranja na kitaro. Z vajeniškimi plačami sem si jo kupil in začel vaditi. Ne uro, pet, šest vsak dan!«