Za ljubezen je vedno pravi čas

Dobro počutje | jul. '17

Ko človek prestopi petdeseta, šestdeseta, sedemdeseta, tudi osemdeseta leta, in tudi če nima več partnerja, ima pred sabo še precejšen del življenja. Zakaj bi ga preživljal v osamljenosti in grenkobi? Vedno je lahko pravi čas za nov začetek, za to, da spoznamo novega sopotnika, prijatelja, partnerja, moža ali ženo.

Starejši imajo več časa, ki ga končno lahko posvetijo sebi, pa tudi več časa za to, da ga posvetijo morebitnemu partnerju. Za sabo imajo določene življenjske izkušnje, ki usmerjajo njihove odločitve, in še veliko energije, ki jo lahko usmerijo v to, da na novo postavijo svoje življenje. Ljubezen v poznih letih je lepa, čeprav drugačna.

Psihoterapevtka dr. Veronika Podgoršek poudarja, da starejši, predvsem tisti, ki imajo za seboj že dolgotrajni odnos, vedo, kaj si želijo in česa si ne želijo več. »Njihovi novi partnerski odnosi temeljijo na skupnem dobrem in so v mnogih primerih veliko bolj uravnoteženi, enakopravni, kot so jih lahko snovali oziroma so jih imeli v mlajših letih. Temeljijo na pogovoru, spoštovanju, na skupnem druženju in kakovostnem preživljanju časa.«

Iz izkušenj se učimo

Velik vpliv na novo partnersko zvezo imajo torej pretekle izkušnje. Še pomembnejše pa je to, kaj se posameznik ne glede na leta iz izkušenj nauči, zatrjuje dr. Podgoršek. »Če posameznik ozavesti, kaj si želi in česa ne več, potem je na dobri poti, da bo njegova nova zveza uspešna.« Kaj pa romantika in zaljubljenost? »Romantični vidik partnerske zveze je lahko popolnoma enak kot pri mlajših parih. Zaljubljenost dela svoje, zato ni nič nenavadno videti dveh starejših oseb, ki sta videti kot ptička na veji. Starejši imajo poleg tega veliko več časa sami zase in drug za drugega, kot je bilo to v mlajših letih, in to je nekaj, kar pripomore k večjemu zadovoljstvu in uspešnejši zvezi.«

V primerjavi z mlajšimi pari se v zrelih letih ljudje po besedah sogovornice pogosto odločajo za delno ali popolnoma ločeno življenje. »Ni nujno, da živijo pod isto streho. Družijo se, skupaj preživljajo čas, vendar ohranjajo ločen dom. Ni pa povsod tako. Ne nazadnje pa lahko vidimo, da se srečni zaljubljenci najdejo tudi v domovih za ostarele – živijo pod isto streho, čeprav vsak v svoji sobi.«

Veronika Podgoršek opozarja tudi na velik vpliv, ki ga imajo lahko na zvezo odrasli otroci, in sicer predvsem v negativnem smislu. »To, da se odrasli otroci vmešavajo v partnersko zvezo svojih ostarelih staršev, je enako nedopustno, kakor če se starši vmešavajo v zvezo svojih odraslih otrok. Vprašanje seveda je, zakaj nekdo to počne. Velikokrat je to iz strahu, da bi bil ob del dediščine ali celo ob vso.«

Zato morda ni odveč nasvet starejšim parom, ki se srečujejo s tovrstnimi težavami: če želite imeti mir, potem čim prej napišite oporoko!

Ljubezen in spoštljiv odnos je vse, kar potrebuješ

Silva Pogelšek (64) in mož Jože (59 ) iz Kranja sta oba upokojena in že petnajst let živita skupaj. Silva je bila pred tem že poročena in tudi ločena. Prvič sta se srečala pri njeni prijateljici. Vseskozi sta govorila, da se bosta nekoč poročila, no, in letos se je to tudi zgodilo: bila je civilna poroka, in če bo vse prav, se bosta naslednje leto, ko bo Jože praznoval šestdesetletnico, poročila še cerkveno. »Tako lepo smo se imeli, dvomim, da bomo kaj takšnega še lahko ponovili.« Poroka je bila na Šmarjetni gori nad Kranjem. Najprej so mislili, da bodo gor le obedovali, a so potem ostali še dolge ure. »Hči je pripravila res lepo presenečenje. Bilo je doživetje, ki ga ne bom nikoli pozabila. Povsem drugače kot prva poroka.« Kaj je bilo drugače? »V mladih letih je šlo vse dogajanje bolj ali manj mimo mene. Tokrat sem vse zelo globoko doživela, vse, kar so govorili, sem zelo pozorno poslušala in usedlo se mi je v srce. Zelo čustveno je bilo, vsi smo jokali od ganjenosti.«

Se je kaj spremenilo zdaj, ko sta svojo zvezo okronala še s poroko? »Ne, nič. Midva sva skupaj že toliko let, imava ljubeč in spoštljiv odnos drug do drugega, več ne potrebujeva. Sicer pa je partnerstvo v zrelih letih resnično drugačno od tistega, ki ga skleneš, ko si mlad. Takrat imaš veliko drugih obveznosti, poskrbeti je treba predvsem za otroke. V najinih letih pa nama je pomembno to, da nama je prijetno skupaj, da lahko nekam skupaj greva in kaj skupaj doživiva.« Silvi veliko pomenijo tudi vnuki, in ker Jože nima svojih otrok, je njene vnuke sprejel za svoje. »Ko pridejo otroci v hišo, ni nikoli utrujen.« Živita umirjeno, posvečata se drug drugemu. »Ne nazadnje se zavedava, da sva stara. In zaradi tega je še posebej pomembno, da sva skupaj in se ne obešava na otroke. Veva, da lahko poskrbiva drug za drugega.« Silva še pove, da je lepo imeti nekoga zraven sebe. Nekoga, ki te posluša, se pogovarja s tabo, ki mu ni vseeno zate. »Komu bi rekla dobro jutro, če bi živela sama? Psu morda, če bi ga imela. Vedno me nekdo čaka, ko pridem domov.« Lahko se smejiš z nekom, lahko se z nekom prepiraš. Otroci pa živijo svoje življenje. »Ničesar ne obžalujem. Niti tega, da sva skupaj toliko let, niti tega, da sva se tako pozno poročila. Očitno sva potrebovala toliko časa za ta korak. Žal mi je le, da najini starši niso več živi, da bi videli, kako lepo nama je.« 

Po partnerja na internet

Vsi nimajo takšne sreče, kot sta jo imela Silva in Jože. V starejših letih je krog znanstev in prijateljstev precej zožen, zato je težko najti pravega. Zelo dobra možnost, ki se danes ponuja tudi starejšim pri spoznavanju potencialnih partnerjev, so portali za stike. Kar precejšnje število jih je v Sloveniji, najbolj razširjen in najbolj uporabljan ter tudi prvi, ki je začel delovati, je Ona-on.com.

Zakaj je spoznavanje ljudi prek internetnega portala dobro? Naj vas opogumimo z razmišljanjem para, ki se je spoznal pri sedemdesetih letih in je ravno letos praznoval desetletnico zakona. Dr. Tit Turnšek: »Z Marijo sva se spoznala prek Ona-on. Spoznavanje prek takšnega portala se mi zdi dobro predvsem zaradi tega, ker omogoča anonimnost. Možnost anonimnosti je dobra zato, ker se tako lahko sogovorniku na drugi strani povsem odpreš in nimaš skrbi glede tega in nimaš frustracij. Hkrati pa lahko zelo dobro spoznaš drug drugega. Tako lahko resnično izbereš partnerja, s katerim potem dolga leta živiš.« Tit Turnšek doda, da se ni treba razkriti, če tega nočeš. »Lahko odstopiš od tega, kadar koli začutiš, da je to potrebno.«

Dr. Marija Mikačić Turnšek in Tit sta se torej spoznavala z dopisovanjem. Kaj sta na ta način izvedela drug o drugem? »Najprej sva videla, kakšen jezik uporabljava. Potem sva se začela pogovarjati o različnih temah in tako sva spoznala, katero izobrazbo imava. Drug drugega sva spraševala o različnih stvareh, kaj kdo od naju o nečem misli.« Kakšne teme so bile to? »Najrazličnejše. Na primer o tem, ali sva verna. Potem sva se pogovarjala o umetnosti, slovenskih pisateljih, pogovarjala sva se o družbeno aktualnih temah, politiki in se tako počasi spoznavala. Sam sem na primer ugotovil, da je na drugi strani oseba, ki je izobražena in ima mnogo podobnih pogledov na stvari, in počasi je najin odnos dozoreval.«

Zanimivo je tudi to, da sta vse otroštvo in mladost živela 500 metrov narazen, a se nikoli nista »srečala«. Tudi klasično gimnazijo sta obiskovala skupaj, Marija je bila le eno leto pred Titom. Oba sta se v tistih letih tudi hodila kopat na isto kopališče. Nikoli se nista uzrla. Srečala pa sta se tudi pozneje, povsem službeno, a iskrica prav tako ni preskočila.

Preskočila pa je po dvomesečnem dopisovanju. Drug drugemu sta se dala prepoznati le teden dni pred tem, preden sta se prvič srečala v živo. Ona ga je vprašala (ko je že vedela, kdo je), ali ga lahko povabi na kosilo na Bled. »Energična ženska sem,« se ob tem spominu nasmeje Marija. Strinjal se je, a je rekel, da bo ona izbrala lokacijo, on pa bo plačal. Prišel je z vrtnico, in Mariji se je zdel zelo šarmanten. Srečanje je potrdilo, da sta prav izbrala. Poročila sta se decembra na Marijin sedemdeseti rojstni dan. Ona pred tem o poroki sicer ni razmišljala. Želela si je prijatelja. Ko pa ji je Tit predlagal, je takoj sprejela. »Zakaj pa ne,« si je rekla takrat. In danes lahko rečeta, da je za njima deset let čudovitega življenja.

Dva do trije pari na dan

Portal Ona-on.com je nastal pred šestnajstimi leti kot projekt skupine prijateljev študentov. Število uporabnikov je vseskozi raslo. Trenutno jih imajo registriranih 165.000, od tega je 70.000 vsak mesec aktivnih. »To je zelo visok delež prebivalstva, naš portal je nenavadno živ za tako majhno državo,« pove Luka Kogovšek, vodja portala. In doda najpomembnejše: »Na dan zaznamo dva do tri pare, ki se s portala izpišejo. To pomeni, da se dnevno do trije pari povežejo tako, da zanje prisotnost pri nas ni več potrebna. To se mi zdi zares fantastičen uspeh. Sploh če upoštevamo to, da število samskih povsod po razvitem svetu narašča, še posebno veliko samskih ljudi pa živi v Sloveniji. V skupini od 25 do 40 let je po podatkih Statističnega urada RS kar 65 odstotkov ljudi samskih. V skupini nad 65 let je takšnih seveda še več.«

Na uspeh tovrstnih portalov po mnenju sogovornika vpliva tudi to, da je internet prodrl v vse pore našega življenja, tudi v zasebnost. »Po raziskavah, ki smo jih opravili, danes vsak Slovenec pozna nekoga, ki je svojega partnerja spoznal na našem portalu. Kamor koli pridem, povsod srečam nekoga, ki je partnerja spoznal prek Ona-on. No, svojega življenjskega sopotnika je na ta način spoznala tudi moja mama, ki je stara 70 let.«

Portal je preprosto uporabljati. Storitev je oblikovana tako, da omogoča brezplačni preizkus, da dobite občutek, kako deluje. Enostavno sledite korakom za nove uporabnike, vse je zelo preprosto. Za nadaljnjo neomejeno uporabo pa je treba plačati članarino. 

Z izločitvenimi merili si že na začetku lahko vsak naredi izbor takšnih, ki bi mu potencialno lahko ustrezali. »Na prvem zmenku v živo običajno ne sprašujemo, ali nekdo kadi, ali ima dovolj denarja, ali je veren, katero izobrazbo ima ... Na portalu pa kandidate lahko presejemo glede na ta in podobna merila. Zato je to zelo praktičen način filtriranja kandidatov, s katerim si iščoči prihranijo marsikatero razočaranje in tudi čas,« razlaga Kogovšek.

Mladi do 25. leta se še vedno večinoma srečujejo v živo, čeprav si pri tem prav tako pomagajo z internetom. Že v poznih dvajsetih letih pa se začne obdobje, ko je partnerja težje najti. Med drugim tudi primanjkuje časa za to. »Naša raziskava je pokazala, da smo Slovenci bolj introvertirani, vase obrnjeni, kot Italijani ali Hrvati. Smo bolj individualisti, zato raje uporabljamo internetni servis. Problem predstavlja tudi življenje v manjšem kraju, kjer je seveda manj izbire. Kako bo na primer danes nekdo, ki ves dan dela na kmetiji ali v manjšem kraju, našel dekle? Rešitev je v iskanju prek interneta.«

Ženske se razgledujejo tudi po mlajših

Kako pa je s starejšimi pari? Luka Kogovšek: »Na Ona-on.com je trenutno več kot 15.000 iskalcev partnerja starejših od 60 let. Na splošno seveda nekoliko manj uporabljajo internet kot mladi ljudje, a veliko je takšnih, ki ga uporabljajo tudi za to, da bi srečali sorodno dušo.« Kaj je značilno zanje? »Predvsem je značilno to, da je v starostni skupini nad 60 let še zelo veliko živahnih in aktivnih samskih žensk, ki želijo polno uživati življenje. Otroci so odrasli, upokojile so se, zato imajo zdaj čas zase. Na moški strani pa ponudba pri 70 letih in več ni tako zelo bogata. To se vidi tudi na naših dogodkih, ko je na primer v skupini nad 50 let težje najti moške kot ženske. Zato se pogosto dogaja, da se te ženske razgledujejo tudi po mlajših moških. Kot kaže praksa, lahko šestdesetletnica danes dobi moškega, starega 45 let, če je seveda sama dovolj živahna in dobrega videza. To se je dogajalo že prej, preden je v Franciji prišel na oblast predsednik s 24 let starejšo ženo.«

Druga stvar, ki je značilna za starejše, je po besedah Luke Kogovška ta, da imajo zožen socialni krog. Tudi zaradi tega je zanje takšna storitev lahko zelo koristna. Poleg tega Ona-on.com uporabljajo bolj izobraženi starejši ljudje, ki ostajajo v stiku s sodobnim časom in so računalniško pismeni. To je torej v tej starostni skupini že samodejni filter, ki olajša iskanje partnerja. In kot kaže, pove Kogovšek, je storitev dovolj preprosta, da tudi starejšim ne predstavlja posebne težave.

Kako navežemo stik

Kaj pa bi priporočili starejšim, ki pridejo na portal? »Eno priporočilo bi bilo to, da naj se vedejo čim bolj tako kot v realnem življenju. Prednost internetnega spoznavanja je ta, da lahko komuniciramo z velikim številom zanimivih ljudi. Ko pridemo na portal, najprej pogledamo, kdo je, ki bi bil glede na naše kriterije (oddaljenost od kraja bivanja, izobrazba, tip postave, interesi ...) lahko primeren kandidat za nas. Pri starejših potem na situ ostane nekaj sto ljudi, odvisno od tega, kako zahtevni smo pri določanju kriterijev. Znotraj te skupine si potem ogledamo tiste, ki bi bili še zlasti zanimivi, in jih shranimo kot potencialne kandidate.«

Ko to storimo, lahko nekoga povabimo k pogovoru. Poleg tega lahko vprašamo izbranega kandidata za možnosti, lahko mu pomežiknemo, mu sporočimo, da je v ožjem izboru tvojih simpatij ... Teh orodij oziroma pripomočkov za začetni stik je na portalu dovolj. Ko potem steče pogovor, se počasi lahko dogovorimo za srečanje v realnem svetu.

Na zmenek brez nervoze

Tudi Nataša (53) in Božo (55) sta se spoznala na internetu. Božo pripoveduje: »Bilo je takoj po novem letu 2015, ko sem dobil sporočilo od neke članice na portalu: 'Ne, hvala.' Nisem vedel, kaj sem ji ponudil, da me je zavrnila. Pa sva začela klepetati in si dopisovati, čeprav je trdila, da je dobila moje povabilo na kavo. Sicer sem bil že nekaj časa na portalu, tudi nekaj zmenkov sem imel in simpatijo, ki pa se je končala.« In tako sta z Natašo klepetala in premlevala zgrešene odločitve v življenju. Nekako se je med njima razvila neka skrivnostna vez.

Nekaj dni po prvem sporočilu je napisala, da bi ga rada spoznala v živo. »Vsakič, ko sem imel kak zmenek, sem bil tako nestrpen, tokrat pa čisto nič. Dogovorila sva se za 'klasično kavo' brez obveznosti. Na vrtu nekega lokala. A glej ga zlomka, ta lokal je imel dva vrta. Na enem sem sedel jaz, na drugem pa ona. Ura je že bila prava za zmenek, nje pa ni bilo od nikoder. Poslal sem ji sms in se ji zahvalil za zmenek. In potem me je firbec le premagal in sem šel pogledat še na zunanji vrt. Tam sem jo zagledal. Prvi stik je bil tako spontan, da sploh nisem mogel verjeti. Nikoli nisem iskal druge polovice sebe, temveč kompleksno osebo, ki ve, kaj hoče, in je prav tako kot jaz zadovoljna s svojim življenjem ter upa, da ji bo s partnerjem še lepše,« razlaga Božo.

Srečanje sta nadaljevala z ogledom stare Ljubljane. »Že takrat sva začutila, da bi lahko bilo to najino srečanje dokončno. In res se je tako zgodilo.« Kmalu sta odpotovala na Madeiro na dopust. V dveh letih, odkar sta skupaj, živita, dihata s krajem, ljudmi in res jima je lepo. O poroki sicer še razmišljata. Morda pa bi še utrdila njuno zvezo, kdo ve ...

Starejši ko smo, manj kompliciramo

Na portalu opažajo, da starejši bistveno manj komplicirajo kot mlajši. »To se mi zdi posebno zanimivo. Pri mlajših parih bi na primer on vprašal njo: 'Živijo, ali greš jadrat z mano?' Najobičajnejši odgovor mlajše ženske bi bil: 'Ali je vse v redu s tabo? Sploh se še ne poznava, in že bi hotel na jadranje ...' Pri starejših parih pa je najbolj značilen odgovor ženske: 'Hm, naj pomislim, mogoče pa res, zakaj pa ne?' Tako je verjetno zato, ker si starejše ženske želijo življenje zares uživati, zares želijo začeti življenje živeti zase, in ne več le za druge. Morda želijo nadomestiti tudi za nazaj, ko to ni bilo mogoče. Doživeti želijo nekaj lepega. Zaradi tega so bolj pripravljene tvegati, saj se jim zdi, da nimajo česa izgubiti. Sprejetje takšnega povabila jim lahko prinese najmanj lepo doživetje za tisti dan. Mlajše ženske so tudi mnogo bolj obremenjene s tem, kakšnega partnerja si bodo izbrale. Iščejo partnerja, da bi si lahko z njim ustvarile družino. Zato mora biti to dober človek, mora znati poskrbeti za varnost, sposoben sodelovati pri vzgoji otrok, znati komunicirati ... Če pa je nekdo družino že imel in ima otroke že odrasle in se začne zavedati tega, da življenje ne bo večno trajalo, je bolj sproščen v navezovanju stikov. Starejše vleče potreba po druženju,« razlaga Luka Kogovšek.

Ne vidim kopnega, vidim tebe

Pavla, ki je Mirka spoznala na internetu, za začetek pove, da je v svojem življenju doživela kar nekaj razočaranj in zadnje je bilo zelo boleče. »Moški si večinoma želijo vitke, dolgolase ženske, čeprav so sami v letih, tečni in nezanimivi,« izreče z malo sarkazma v glasu. Bližala se je 50. letu, za sabo je imela težko življenje. Bila je žalostna, prizadeta, razočarana in si je rekla: »Grem na internet in prvi, ki mi pride na pot, bo začutil moje maščevanje, ker si ga bom privoščila, kot so si drugi mene. Da začutijo bolečino, ki jo prizadenejo ženskam.«

Pa je naredila prvi klik in si začela dopisovati z nekim moškim. Bil je Mirko. Dobro se spominja: bilo je 8. marca 2008. »Ves večer sva si dopisovala, naslednji dan pa izmenjala telefonski številki.« Njuni pogovori so trajali in trajali. Po navadi kar do jutranjih ur. Nekega dne ji je Mirko v smehu povedal, da so ga klicali z Mobitela, če mu niso morda vdrli v telefon in ga kdo zlorablja, saj je bil račun takrat krepko čez 100 evrov. Pa se ni obremenjeval, ampak je dejal, da so njuni pogovori neprecenljivi. »Pa so šli moji načrti po zlu. Po mesecu dni neskončnih pogovorov, ko sva že začutila znana čustva, sva se srečala. Nikoli ne bom pozabila, kako je stekel proti meni in me dvignil v zrak,« se spominja Pavla.

Od takrat naprej sta nerazdružljiva že osem let, drug drugega ne bi zamenjala za nič na svetu. Skupaj imata devet vnukov in uživata. Drug drugega spoštujeta, se o vsem pogovarjata. In ja, zvečer se je zelo lepo stisniti k nekomu, ki te ima rad, ti pa njega. Pavla je od njega dobila tudi najlepšo ljubezensko izjavo. Bil je na strokovni ekskurziji in sredi morja ji je napisal sporočilo: »Ne vidim kopnega, vidim pa tebe.«

Ključen je zmenek v živo

»Spoznavanje prek portala je le najhitrejša pot do dobrega zmenka v živo,« pove Luka Kogovšek. Brez fizičnega stika seveda ne moremo iti v fizično zvezo. Najboljši način uporabe portala za stike je ta, da ko začutimo, da bi človeka radi spoznali v živo, takrat to res storimo. Ne dopisujemo si v nedogled in ne gradimo na lastnih predstavah o nekom. Šele v živo lahko začutimo, ali iskrica preskoči ali ne. Če preskoči, je seveda vse v redu. Če ne, pa smo vsaj spoznali nekega človeka, ki nam je bil dovolj zanimiv, da smo se bili pripravljeni dobiti z njim.

Po navadi se komunikacija s portala najprej preseli na telefon, tako da spoznamo človeka po imenu in priimku. Marsikdo informacije o človeku, ki ga zanima, skuša dobiti prek Googla.

Kdo lahko računa na uspeh? »Največ uspeha pri spoznavanju prek internetnega portala imajo ljudje, ki ne gredo na vse ali nič na prvem zmenku in si namesto tega zadajo, da bodo spoznavali zanimive nove ljudi, med katerimi bo slej ko prej nekdo pravi. Nekateri bodo znanci, ki lahko postanejo prijatelji, z nekaterimi ne bo nič, ena sama pa bo tudi sorodna duša, če le ne obupamo prehitro pri iskanju. Izkušnje kažejo, da je potrebnih od pet do deset zmenkov v živo, da srečamo pravega. Prav pri starejših je dobro to, da je pri njih potreba po druženju v ospredju. In takšna naravnanost ima lahko številne pozitivne izide.«

Priporočila za prvi stik z nekom, ki smo ga spoznali na internetu, ne glede na starost, so:

• Na prvi zmenek se odpravimo, ko začutimo, da nam je človek dovolj zanimiv, da ga spoznamo v živo, in ko smo ga malo preverili, vzpostavili telefonski stik, preverili identiteto.
• Na prvi zmenek v nobenem primeru ne bomo nikogar povabili k sebi domov ali mu rekli, naj nas pride iskat na naš dom. Srečamo se na javnem prostoru, v kakšnem lokalu ali podobno, kjer so navzoči tudi drugi ljudje.
• Ne izdajamo svojih osebnih podatkov, kot je številka bančnega računa.
• Nikoli ne posojamo denarja. 

Maja Korošak