Predlog dolgotrajne oskrbe obrnili na glavo 

jul. '17

Zakon o dolgotrajni oskrbi nastaja več kot petnajst let. Napisani so bili že štirje predlogi, opravljene štiri javne razprave. Vendar ga nobena vlada do zdaj ni sprejela. Trenutno nastaja peti primerek. Ali je boljši od prejšnjih? Bo tokrat sprejet?

 Zakon o dolgotrajni oskrbi je bil pretekla leta v pristojnosti ministrstva za delo in socialne zadeve. V začetku tega leta pa je njegovo pripravo prevzelo ministrstvo za zdravje. »Strokovnjaki s področja socialnega varstva smo prenosu nasprotovali. Predsedniku vlade smo tudi poslali poziv k ponovnemu premisleku,« pravi Vilko Kolbl, sekretar Socialne zbornice Slovenije.

Vlada pa je ostala pri svojem. »Več kot 45 odstotkov vseh javnih izdatkov za dolgotrajno oskrbo se krije iz zdravstvene blagajne. Financiranja dolgotrajne oskrbe zato ni mogoče izvesti brez povezave z zdravstveno reformo,« so nam odločitev pojasnili na direktoratu za dolgotrajno oskrbo pod vodstvom Tatjane Buzeti, ki so ga na ministrstvu za zdravje ustanovili v začetku tega leta. Direktorat se je oblikovanja zakona o dolgotrajni oskrbi lotil na novo, od samega začetka. Predstavnike institucij, ki se na tak ali drugačen način ukvarjajo z različnimi oblikami dolgotrajne oskrbe, je povabil, naj mu pri tem pomagajo.

Ko so povabljeni, torej stroka, čez čas dobili v roke izhodišča zakona, so bili nemalo presenečeni. Izhodišča sicer navajajo pomanjkljivosti obstoječega stanja: kakovost storitev je zelo različna, tudi po regijah, poudarek je predvsem na zdravljenju namesto na preventivi, samooskrbi in rehabilitaciji, pomoč na domu je preskromna. Njihove predloge pa ignorirajo, dosedanji koncept dolgotrajne oskrbe so obrnili tako rekoč na glavo.

V socialni zbornici so osupli. »Medicinski model oskrbe, ki ima svoje zakonitosti in hierarhijo, smo v skladu s spoznanji stroke dolga leta spreminjali v socialno usmerjeni model. V izhodiščih za novi zakon tega ni zaslediti. Ogorčenje in zaskrbljenost strokovnjakov s področja socialnega varstva sta upravičena,« pravi Kolbl.

Šokirani so tudi v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, ki povezuje izvajalce oskrbe za starejše (največ je domov za starejše občane). Okoli 11.000 zaposlenih skrbi za 21.500 stanovalcev, med njimi je veliko dobrih strokovnjakov.

»Sistem se snuje od začetka, čeprav ga že imamo. Izvajalci institucionalnega varstva starejših namreč že zdaj izvajajo integrirane storitve, osredotočene na človeka, potrebnega pomoči. Pri tem se odpirajo v širše okolje in zagotavljajo storitve starejšim, ki živijo doma, s čimer postajajo nekakšni centri celostne oskrbe. Sistem bi bilo treba le dodelati s popravki pomoči na domu in uvesti vmesne oblike, ki nikoli niso zaživele,« je v pismu skupnosti socialnih zavodov ministrstvu za zdravje zapisal Jaka Bizjak, sekretar skupnosti.

Po mnenju skupnosti socialnih zavodov bi moral zakon vzpostaviti tak sistem, da bi vsakdo, ki je zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti ali drugih vzrokov odvisen od pomoči drugih, dobil storitve, ki jih potrebuje, in to ne glede na svoje finančno stanje. »Danes ni tako, saj morajo pomoči potrebni veliko teh storitev kriti iz lastnega žepa. Mnogi tega ne zmorejo, zato so brez potrebne oskrbe in pomoči,« opozarja Bizjak. Če vprašanja dolgotrajne oskrbe dolgoročno ne bomo uredili, pravi, lahko pričakujemo, da bodo po ulicah tavali dementni ljudje, sosedje pa bodo odkrivali že nekaj dni mrtve, samim sebi prepuščene ljudi.

Socialna zbornica soglaša s kritičnimi mnenji skupnosti socialnih zavodov. »Namen dolgotrajne oskrbe ni le omogočiti preživetja, ampak pomoči potrebnim zagotoviti čim večjo kakovost življenja, ne glede na to, ali živijo doma ali v ustreznih institucijah. Samo v tem primeru bi lahko govorili o socialni državi. Zakon bi moral dati poudarek integraciji socialnih in zdravstvenih storitev,« pravi Brane But, predsednik strokovnega sveta socialne zbornice.

Daleč od resničnosti

Da bi to dosegli, ni treba uvajati dodatne odvečne birokracije, pravi But. Lep primer odvečne zbirokratiziranosti je po njegovem ideja iz izhodišč, da bi o vstopu v domsko oskrbo odločal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), čeprav bi si posameznik oskrbo v zavodu plačeval sam ali skupaj s svojci. »To je nesprejemljivo. Uporabnik mora imeti pravico do domskega varstva, pa naj bo to zaradi socialnih razlogov, omejenosti pri gibanju ali česa drugega. Ko se pojavi potreba po zdravstvenih storitvah, je do njih kot zavarovanec tako ali tako upravičen, ne glede na to, ali živi v domu ali doma. Povsem odveč je, da bi moral ZZZS za zdravstvene storitve izdati posebno odločbo.«

Tudi napovedana koordinacija je nepotrebna, pravijo v skupnosti socialnih zavodov. Soglašajo, da si pri pomoči potrebnim podaja kljuke preveč predstavnikov različnih služb, ki izvajajo le eno od opravil. Socialne oskrbovalke na primer zaradi togosti predpisa ne smejo delati preprostih zdravstvenih storitev, ki jih sicer opravijo uporabniki sami ali njihovi bližnji (podkožne injekcije inzulina, preveze majhnih ran, pomoč pri jemanju zdravil). »Ta problem je mogoče rešiti tako, da izvajalcem dajo ustrezno pristojnost za taka opravila in jih zanje usposobijo. Model delitve na različne kadre je preživet, vsi, ki skrbijo za uporabnika, morajo znati v celoti poskrbeti zanj. Koordinatorji bodo le nepotreben birokratski aparat, kjer se bo izgubljal prepotreben denar,« pravi Bizjak.

Posebej opozarjajo na administrativno omejevanje zmogljivosti domov za starejše v lasti države, ki ga nakazujejo izhodišča. To bo imelo resne posledice, opozarjajo. Privedlo bo do tega, da se bodo starostniki delili na dve skupini: nekateri si bodo pravočasno zagotovili mesto v javni mreži, drugi pa bodo ostali zunaj sistema in bodo morali stroške nositi sami. Če jih bodo seveda lahko.

Gledano v celoti, so izhodišča nejasna, meni Bizjak. »Podati bi morala odgovore na življenjske situacije, v katerih se znajdejo starejši in drugi pomoči potrebni. Vsaj okvirno bi morala predstaviti, kaj od različnih podsistemov socialne države potencialni upravičenci prejemajo danes in kaj lahko pričakujejo v novi ureditvi.«

Po drugi strani so nenavadno premočrtna. Predvidevajo, da naj bi uporabniki dobivali najmanj 7 ur pomoči na teden. Nujnost uporabe nemškega modela ocenjevanja samostojnosti NBA, ki uporabnike deli v pet stopenj, je skoraj edina stvar, o kateri vsi soglašajo. Kako daleč je zapovedanih 7 ur pomoči tedensko od resničnosti, potrjujejo tudi podatki samih izhodišč. Kar šest desetin vseh uporabnikov dobiva tedensko manj kot 3,5 ure pomoči na domu, le četrtina pa od 3,5 do 7 ur. Bizjaku se tak pristop zdi nesmotrn. »Uporabnikom je treba ponuditi pomoč čim prej, pa četudi samo eno uro na teden. Čim bolj zgodaj jo bodo dobili, tem večja je možnost za daljše samostojno življenje.«

Socialna zbornica je ob pomanjkanju denarja skeptična tudi do napovedi organiziranja dolgotrajne oskrbe za vse prejemnike dodatkov za pomoč in postrežbo. »Dvomimo, da bo mogoče vsem prejemnikom dodatkov dajati ustrezno in zadovoljivo pomoč, ki bi lahko nadomestila pomoč njihovih bližnjih ali drugih oseb. Marsikaj na tem področju že ureja zakon o osebni asistenci, predvsem za težje invalide,« opozarja But.

Sprašujejo se tudi, ali je smiselno dolgotrajno oskrbo širiti na otroke s posebnimi potrebami. »Ta je razmeroma dobro urejena, prav zdaj se dopolnjuje z zakonom o zgodnji obravnavi. Vključevanje otrok v dolgotrajno oskrbo bo prej povzročilo motnje in zmedo, kot pa prineslo kako korist,« pravi But.

Plašno o denarju

Najbolj problematična točka izhodišč novega zakona pa je predvidevanje o financiranju dolgotrajne oskrbe. Direktorat zdravstvenega ministrstva prikazuje zmotno sliko sedanjega financiranja dolgotrajne oskrbe, ko navaja, da gre za dolgotrajno oskrbo iz javnih sredstev 356 milijonov, iz lastnih žepov pa 131 milijonov evrov letno, torej samo dobra tretjina, pravi Bizjak.

»Zadnje ne drži. Toliko znašajo samo oskrbnine, ki jih plačajo stanovalci socialnovarstvenih zavodov skupaj s svojimi bližnjimi. Vsaj še nekaj deset milijonov pa posamezniki iz lastnega žepa prispevajo za različne druge oblike pomoči.« Slovenija je po izdatkih za dolgotrajno oskrbo, ki jih plačajo ljudje iz lastnega žepa, v primerjavi z drugimi državami EU zelo visoko.

Direktorat v izhodiščih sicer pravi, da bo v okviru Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ustanovljena posebna blagajna za dolgotrajno oskrbo. Vanjo naj bi pritekala sredstva iz dela obveznega zdravstvenega zavarovanja, namenjenega ljudem, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, pa tudi del, ki ga zanjo zdaj prispeva pokojninska blagajna. Del naj bi prispeval še proračun, delček pa bi kot novo dajatev plačevali tudi sedanji upokojenci.

Ustanovitev posebne blagajne ni novost, načrtovali so jo tudi prejšnji, nesprejeti predlogi zakona. Problematično je, pravi Bizjak, da izhodišča ne podajo jasnega odgovora glede zagotovitve dodatnega finančnega vira. Jasno je namreč, da v okviru obstoječih sredstev ne bo mogoče poskrbeti za vedno več pomoči potrebnih.

»Res je, da na enem mestu prvič sramežljivo omenijo uvedbo povsem novega zavarovanja za ta namen, a to možnost žal takoj zatem zanikajo, rekoč, da gre le za preimenovanje dela dosedanjega prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. V Sloveniji pa za dolgotrajno oskrbo potrebujemo povsem nov dodatni finančni vir. Samo tako bo mogoče zagotoviti potrebna sredstva, saj število starejših hitro narašča, poleg tega pa višina povprečne pokojnine pada.«

Ključna ovira za sprejem zakona je bil do zdaj prav denar, pri njem se vse začne in konča, pravi Bizjak. »Če bi recimo hoteli za stanovalce domov za starejše iz zavarovanja plačati storitve dolgotrajne oskrbe, iz svojega žepa pa bi plačevali le za hotelski del, bi v lanskem letu potrebovali dodatnih 65 milijonov, za del, ki se nanaša na starejše, ki so še doma, pa verjetno vsaj še enkrat toliko.« A kaj, ko nobena od vlad do zdaj ni dojela razsežnosti problema dolgotrajne oskrbe.

Javna razprava o predlogu zakona, petem po vrsti, naj bi bila julija, jeseni pa naj bi ga obravnavala vlada. Direktorat pred začetkom javne razprave z mediji ne želi govoriti. Tako ostaja neznano, ali bo ministrstvo za zdravje pri oblikovanju zakona upoštevalo zelo kritične pomisleke stroke ali pa jih namerava, podobno kot njene predloge za izhodišča, preslišati in narediti po svoje.

Mija Repovž