Po krivici pljuvano zdravstvo
Javna podoba zdravstva, kot nam jo prikazujejo mediji, je grda. Kot da so vse bolnišnice in zdravstveni domovi v razsulu, vsi zdravniki nenasitni grabežljivci in brezobzirni karieristi, sistem v celoti pa tik pred razpadom. Večina sodelujočih na posvetu pod naslovom Za zdravo zdravstvo, ki je aprila potekal v Ljubljani, ga je prikazala v svetlejši luči.
Prof. Stjepan Orešković, strokovnjak za sociologijo medicine z zagrebške medicinske fakultete, ki poučuje tudi na ameriški Harvard Medical School, je, poudarjajoč, da se opira na kakovostne domače in mednarodne podatke, dejal, da slovensko zdravstvo v celoti sicer ni odlično, vendar tudi ne slabo. Dosega nekakšno povprečje, na nekaterih področjih pa je celo zelo dobro. The Lancet, ena najstarejših in najuglednejših medicinskih revij na svetu, ki je proučila rezultate zdravstvenih sistemov v 195 državah sveta, je po Oreškovićevih besedah celo presodila, da je naše tolikokrat opljuvano zdravstvo v času od leta 1990 do 2015 doseglo največji napredek med vsemi opazovanimi državami. Med drugim je najbolj od vseh držav zmanjšalo umrljivost pri 30 opazovanih diagnozah. Slovenija je tudi država z izjemno nizko umrljivostjo dojenčkov (prvo mesto med 195 državami si izmenjuje z Islandijo), hkrati pa je v času od leta 1990 do 2015 zelo povečala pokritost potreb po zdravstvenih storitvah.
»Ti rezultati govorijo o kakovosti medicinske obravnave in so rezultat prizadevanj zelo velikega števila ljudi,« je dejal Orešković. »Slovensko zdravstvo je funkcioniralo kot dobra dizelska lokomotiva. Tisti, ki so zanjo skrbeli, so jo pripravili do tega, da je vozila 250 kilometrov na uro.«
Po njegovem pa sistem ne bo vzdržal v nedogled. Poskrbeti bo treba za več denarja in spremembe na ustreznih točkah. Vendar počasi, ne na horuk. Sicer pa je Orešković opozoril predvsem na pomanjkljivo preventivo, še posebej pri mladih, pa tudi na nujnost doslednejšega cepljenja proti nalezljivim boleznim, saj je precepljenost že zdrsnila pod varno mejo, kar ogroža celotno populacijo. Skrb vzbujajoča je tudi visoka poraba psihotikov.
Sovražni mediji
Dr. Uroš Ahčan, predstojnik oddelka za plastično, rekonstruktivno in estetsko kirurgijo v ljubljanskem UKC in profesor na medicinski fakulteti, ki predava in operira v mnogih bolnišnicah po svetu, od Washingtona do Moskve, Barcelone in Dubaja, je predstavil delo svojega oddelka s sedmimi specialisti. Delajo 365 dni na leto, oskrba je zagotovljena vseh 24 ur na dan, letno imajo 1.700 sprejemov in opravijo 8.000 operacij po poškodbah v požarih, nesrečah ipd. Operacije opravijo za bistveno manj denarja kot v bolj razvitih evropskih državah. Na področju kirurgije so v Londonu patentirali inovativno tehniko obnovitve dojke s pomočjo 3D-modela. V letu 2017 so med bolniki izvedli 578 anket glede zadovoljstva z zdravljenjem; nezadovoljnih je bilo le 1,7 odstotka vprašanih. Ahčan je zgrožen nad sovražnim odnosom, ki ga do zdravnikov vneto negujejo mediji. Žalosti ga, da se udeležba na izobraževalnih kongresih žigosa kot zabavo. »Po predavanjih se s kolegi tudi pogovarjamo, a verjemite, da ne o cigarah in viskiju.« Mnenja je, da je v odnosu do javnega zdravstva preveč slabih misli in da se nanj lepi preveč zajedavcev.
Organizatorji posveta so želeli odgovoriti na vprašanje, kako zelo slovensko zdravstvo zaostaja za sistemom, kakršnega imajo v Švici. Torej v eni najbogatejših in najbolje organiziranih držav na svetu, ki je po številu prebivalstva štirikrat večja od Slovenije. Nehvaležno primerjavo naj bi ponudil dr. Matej Beltram, ki je kot očesni zdravnik osem let nabiral izkušnje v ljubljanskem UKC, zdaj pa tretje leto polovico svojega delovnega časa dela pri slovenskem zasebniku, drugo polovico pa v zasebni ordinaciji v Švici.
Dr. Beltram ni dejal, da je slovensko zdravstvo zanič, da pa »ne deluje, kot bi lahko«. Je pa poudaril, da dober zdravstveni sistem ni in ne more biti poceni. Švicarski je že kadrovsko neprimerno bogatejši – na 1000 prebivalcev imajo za 50 odstotkov več zdravnikov kot pri nas in dvakrat več medicinskih sester. Večina zdravnikov dela v javnih zdravstvenih ambulantah in klinikah.
Najbolj je pohvalil tamkajšnji sistem financiranja zdravstvenih storitev. Vse zdravstvene zavarovalnice so zasebne; predlani jih je bilo 90, zdaj jih je še 66. Vendar država zasebnim zavarovalnicam predpisuje zelo stroga pravila in jih ostro nadzoruje. Enako strogo zavarovalnice nadzorujejo strokovnost dela zdravnikov, javnih in zasebnih, in porabo denarja.
Vsi prebivalci imajo obvezno osnovno zavarovanje, od otrok do zapornikov. Približno tretjini prebivalstva z najnižjimi dohodki to zavarovanje subvencionira država. Vendar zavarovanje samo še ni zadosti. Za vsako posamezno storitev mora pacient obvezno doplačati soudeležbo, ki pa ne sme preseči 700 švicarskih frankov. Obstaja pa tudi dopolnilno zavarovanje, s katerim si je mogoče zagotoviti luksuzno medicinsko in drugo obravnavo – zavarovanec v tem primeru lahko pričakuje, da ga bo operiral šef klinike, boljša je nastanitev ipd. Kolikšen delež prebivalstva ima tako zavarovanje, dr. Beltramu ni znano. »V Švici se vse zaračuna in vse plača,« pravi. Tudi ko sam pokliče švicarskega kolega s prošnjo za nasvet, mu mora zanj plačati.
Zablode nemškega zdravstva
Prof. Andrej Trampuž, ki dela v berlinski univerzitetni kliniki Charite, načrtuje pa vrnitev v slovensko zdravstvo, naj bi po zamisli organizatorja posveta poskušal odgovoriti na vprašanje, zakaj je nemško zdravstvo boljše od slovenskega. Vendar je že na samem začetku svojega nastopa presenetil.
»Hvaležen sem za provokativno vprašanje, ki pa ne drži popolnoma. Nemški zdravstveni sistem ima več pomanjkljivosti, ki pa jih po nojevsko lep čas niso želeli videti. Dejansko se je izrodil.«
Nemci zdravstveno zavarovanje plačujejo glede na višino letnega zaslužka. Tisti, ki zaslužijo manj kot 50.000 evrov, se zavarujejo pri javnih zavarovalnicah. Pol premije plačajo sami, drugo polovico njihovi delodajalci. Kdor zasluži več kot 50.000 evrov na leto, pa se mora zavarovati pri zasebni zavarovalnici. Plačuje dvakrat višjo premijo od manj premožnih, vendar ima neprimerno več pravic.
Glavna pomanjkljivost nemškega sistema je, da tiste, ki so zavarovani pri zasebnih zavarovalnicah, pretirano zdravijo, pravi dr. Trampuž. Zdravniki se zanje tepejo, saj dobijo od zasebnih zavarovalnic za opravljene storitve več denarja kot od javnih. Za 90 odstotkov prebivalstva, ki so zavarovani pri javnih zavarovalnicah, pa zmanjkuje denarja, čakalne vrste se daljšajo.
»Preiskave za tiste, ki so zasebno zavarovani, se podvajajo, veliko jih je v celoti nepotrebnih. Zasebni zdravniki, po navadi predstojniki oziroma šefi, pacientu, ki je zavarovan pri zasebni zavarovalnici, tudi po trikrat opravijo isti poseg na kolenu, čeprav sploh ni potreben. Pripravljeni bi ga bili narediti tudi četrtič, saj zasebna zavarovalnica za vsak tak poseg plača 80.000 evrov.« V Nemčiji, ki ima nekaj čez 80 milijonov prebivalcev, je sicer 77 odstotkov zdravstvenih ustanov v javni lasti, samo 23 odstotkov jih je povsem zasebnih. Trampuž ob tem opozarja, da so bolniki v javnih ustanovah z medicinskega vidika obravnavani kakovostnejše kot v zasebnih, saj v njih ni pretirane diagnostike in posegov.
Zaradi tako absurdne situacije so v Nemčiji v zadnjih letih število zasebnih zdravstvenih zavarovalnic zmanjšali s 600 na 130, v naslednjih nekaj letih pa naj bi jih postopoma popolnoma ukinili. Ukinitev podpira večina Nemcev pa tudi vse politične stranke, ne samo nova vladajoča koalicija. »V tako slepo ulico, kot je zašlo nemško zdravstvo, slovensko ne bi smelo iti,« je dejal Trampuž.
Ukinjena solidarnost
Posvet se je zaključil z okroglo mizo štirih bivših zdravstvenih ministrov: dr. Božidarja Voljča, dr. Andreja Bručana, dr. Dorijana Marušiča in dr. Dušana Kebra.
Najslabše mnenje o delovanju slovenskega zdravstva ima Bručan, ki pravi, da sploh ni primerljivo z drugimi evropskimi zdravstvi. Po njegovem je treba v zdravstvu uvesti več zasebne konkurence. Preostala trojica je razmišljala bistveno drugače. Voljč je zatrdil, da se lahko naše zdravstvo primerja z zdravstvom katere koli evropske države. »Glavni problem je, da politika in mediji skrbijo za to, da se prav vse v zdravstvu prikazuje v izrazito negativizirani obliki,« pravi. Zdravstvo ne more biti drugačno od družbe, poudarja. Marušič je poudaril, da je to, katere vrednote morajo veljati v zdravstvu, v EU povsem jasno – ključna sta solidarnost in poudarjanje pomena javnega zdravstva, ki prevladuje v vseh evropskih državah. Keber je zatrdil, da ni prav nobenega dokaza, da bi bilo slovensko zdravstvo slabše od drugih v EU. Pri tem je navedel, da je po podatkih OECD slovensko zdravstvo glede učinkovitosti, torej po racionalnosti porabe denarja, v zgornji tretjini najrazvitejših držav. Glede solidarnosti pa je Slovenija po Kebrovem mnenju zablodila na povsem napačno pot. »Najrevnejši sloj plačuje danes za zdravstvo skoraj 9 odstotkov svojega mesečnega dohodka, tisti z najvišjimi dohodki pa le 4 odstotke.«
Eden izmed ključnih razlogov za težave, s katerimi se srečuje zdravstvo, je kronično pomanjkanje denarja. Bivši ministri vidijo različne mogoče rešitve. Bručan je črnogled. Meni, da prispevka za zdravstvo zaradi nasprotovanja delodajalcev pač ni mogoče zvišati. Marušič je povsem nasprotnega mnenja. »Lahko preverjamo, kako imajo financiranje zdravstva urejeno v Švici, na Nizozemskem ali kjer koli drugje, vendar si bo narod pisal sodbo sam. Dogovorimo se in povišajmo prispevno stopnjo. Imejmo najvišjo v Evropi in gremo naprej.« Keber je dejal, da bi zdravstvo, tudi zaradi staranja prebivalstva, letno potrebovalo dodatnih 500 do 700 milijonov evrov. Del denarja bi pridobilo že z ukinitvijo zasebnih zdravstvenih zavarovalnic. Opozoril je na različno višino obratovalnih stroškov javne in zasebnih zavarovalnic. Medtem ko javni Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije za svoje delovanje, torej za plače in druge stroške, porabi le 2,5 odstotka denarja, zbranega za zdravstvo, ga zasebne zavarovalnice med 12 in 14 odstotki. V ZDA je še slabše: tamkajšnje zasebne zavarovalnice, ki v nasprotju z Evropo daleč prevladujejo, porabijo za lastno funkcioniranje kar petino za zdravstvo zbranega denarja.
»Zasebno zdravstveno zavarovanje samo povečuje probleme zdravstva,« je menil Keber. »Ne samo Nemčija, tudi Nizozemska ga postopno ukinja, prej so imeli 17, zdaj imajo le še štiri zasebne zavarovalnice. V to smer gredo tudi druge evropske države.«
Posvet so organizatorji pripravili, da bi si, kot je dejal moderator, prisluhnili in se drug od drugega učili. Udeležil se ga je en sam predsednik politične stranke, pa še ta je prišel z zamudo in jo v prvem odmoru popihal. Vodilni mediji so posvet v glavnem prezrli. Površen, slepo kritikastrski odnos do zdravstva bo, lahko sklepamo, vsaj še nekaj časa mirno živel z nami.
