Starejši prekarni delavci in njihovo zdravje
STARANJE V EVROPI
V kolumni sem sicer v izhodišču želel spregovoriti o odličnem članku Claudia Franceschija in kolegov, ki pokaže, kako se večina bolezni, povezanih s staranjem, močno povezuje. Vendar se k temu članku vrnemo prihodnjič.
V zadnjem času se je veliko govorilo o prekarnem delu, tudi v povezavi z zdravjem in starejšimi. Začelo se je z dejavnostmi okrog izdaje zbornika in okrogle mize o prekarnosti na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, nadaljevalo pa s publikacijo o neenakostih v zdravju, ki jo je predstavil Nacionalni inštitut za javno zdravje.
Skupna točka razprav o prekarnosti je odsotnost jasne definicije – predvsem manjka natančen popis zaposlitvenih oblik, v primeru katerih bi lahko bolj gotovo govorili o njihovi prekarnosti, torej dejanski negotovosti in slabšem položaju – tako materialnem kot še bolj socialnem. Skupna točka razprav o neenakosti (ali dohodkovni ali zdravstveni) v Sloveniji pa je sicer relativno nizka raven neenakosti predvsem glede dohodka, pa tudi določeni trendi upadanja v času gospodarske krize, ki so v nasprotju z ustaljenimi pričakovanji. Že po naravi pa je neenakost sopomenka raznolikosti, torej imajo različni ljudje na primer z različnimi dohodki in izobrazbo tudi različno zdravje. O takšnem pojmovanju neenakosti najlepše piše v svoji knjižni uspešnici iz leta 2016 Branko Milanović.
Prekariat je heterogena skupina
S kolegico prof. dr. Valentino Prevolnik Rupel sva pred časom objavila kar odmevno mednarodno analizo prekarnega dela starejših z uporabo podatkov SHARE, ki zgornje ugotovitve lepo povezuje. Prekarno delo je treba pojmovati v njegovi heterogenosti – ni enoten fenomen, lahko ima zelo različne vzroke in tudi različne posledice. Pri tem ne mislimo običajne puhlice, da je pač tu »veliko razlik«, ampak precej močnejše dejstvo, da je lahko zdravje ali celo dohodek pri nekaterih oblikah zaposlitev, v katerih običajno vidimo »prekarnost«, celo boljše oziroma višje.
O tem – prav tako na osnovi podatkov SHARE – pišeta tudi Mastrogiacomo in Belloni: da so starejši delavci, ki se na primer odločijo za samozaposlitev v starosti, tisti, ki imajo večjo delovno motivacijo, večje sposobnosti in večjo podjetniško žilico, nikakor pa tisti, ki bi bili diskriminirani.
To ne pomeni »neoliberalnega diskurza«, pač pa preprosto dejstvo, da je pri prekarnosti resnično veliko razlik. S prof. dr. Valentino Prevolnik Rupel sva tako pokazala na morda ključno dejstvo: da so starejši prekarni delavci (pri čemer sva zajela tako starejše samozaposlene kot tiste, ki niso ne zaposleni ne samozaposleni, opravljajo pa plačano delo) sestavljeni iz dveh velikih in povsem nasprotnih skupin: tistih, ki so prekarni zaradi finančnih razlogov, in tistih, ki so prekarni zaradi zabave, motivacije, »aktivnega staranja«. Povedano preprosteje, zaradi tega, ker želijo biti na stara leta še vedno aktivni. Seveda je njihovo zdravje »odlično«, torej imajo v povprečju precej manj bolezni, depresivnih simptomov in si lahko privoščijo višje izdatke za zdravje kot tisti v prvi skupini, pa tudi kot starejši v povprečju.
Ko torej govorimo o prekarnem delu tako starejših kot na splošno, moramo vedeti, da nam tu močno manjka resnejših empiričnih analiz in da zaradi tega prehitro posplošujemo. Vsi prekarni delavci so ubogi, bolni oziroma močneje bolezensko ogroženi, socialno izključeni. Resnica ni takšna: prekariat je zelo heterogena skupina z veliko razlikami. Šele ko bomo malce podrobneje razmejili različne oblike dela, ki tu potekajo, in jih tudi razumeli oziroma proučili, bomo lahko postavljali tudi jasnejše ukrepe, ki bodo popravili stanje na področju. Ki pa potrebuje ukrepe – tisti, ki prekarno delo opravljajo zaradi življenjske nuje ali ker so v to obliko dela celo prisiljeni, nujno potrebujejo pomoč oziroma enakopravnejšo vlogo in zastopanost proti državi! In to velja tudi za starejše.
