Prilagodljivi tudi pri bivanju
Kje in kako preživeti starost, je vprašanje, s katerim se sreča mnogo starejših zlasti takrat, ko se jim poslabša zdravje in ugotovijo, da imajo v domačem okolju veliko ovir za udobno in varno bivanje. Od tega, da je stanovanje ali kar hiša prevelika za njihove potrebe in predvsem predraga za vzdrževanje, do tega, da se zaradi stopnic, visokih pragov ali preozkih vrat težko gibajo, poleg vsega pa so še osamljeni.
Večina šele takrat začne razmišljati o selitvi v dom starejših občanov, nekateri tudi o selitvi v oskrbovano stanovanje, vendar se jih dejansko preseli malo. Oskrbovanih stanovanj ni dovolj, domovi so prezasedeni, čakalne dobe so dolge, marsikdo pa si zaradi nizke pokojnine selitev sploh težko privošči.
Da obstajajo še druge možnosti kakovostnega bivanja starejših, so že pred leti začeli ozaveščati pri Zvezi društev upokojencev Slovenije (Zdus) v Svetovalnici za izboljšanje bivanja starejših. Predstavljali so možnosti, ki so v svetu že razširjene, v večgeneracijskih stanovanjskih stavbah, v bivalnih enotah za manjše število stanovalcev ali v soseskah, prilagojenih za potrebe starejših, stanovanjske zadruge … Take oblike omogočajo osebno izbiro: bivaš v svojem stanovanju, po želji pa se družiš z drugimi. Skupnostne oblike bivanja po mnenju poznavalcev omogočajo boljšo kakovost življenja, tako da imajo stanovalci nižje življenjske stroške, širijo socialno mrežo in preganjajo osamljenost ter dobijo pomoč pri vsakdanjih opravilih – če jo potrebujejo in želijo. Opozarjajo pa, da je treba o tem, kako bodo živeli naslednjih 20 let ali več, razmišljati že ob upokojitvi.
V sklopu svetovalnice se je izoblikovala skupina starejših, ki jih zanima skupnostno bivanje, in še vedno išče njim najboljšo rešitev. Medtem je nastala bivalna skupnost v Davči. Peter Prezelj je za bivanje starejših preuredil nekdanji hotel, v katerem za zdaj živi pet stanovalcev. Vsak ima svojo sobo s kopalnico, souporabljajo kuhinjo, jedilnico in dnevne prostore, skupaj urejajo vrt. Zajtrke si pripravljajo sami, kosilo in običajno tudi večerjo pa skuhajo skupaj. Za bivanje plačajo tristo evrov na mesec, od sedemdeset do sto evrov dodajo še za stroške hrane.
Svetovalnica ne deluje več, v času njenega delovanja pa so dosegli, da je v novem stanovanjskem zakonu tudi poglavje o bivanju starejših, ki med drugim spodbuja razvoj skupnostnih oblik bivanja starejših.
Zakaj ne skupaj?
Zdus se je lani vključil v projekt Sobivamo, pri katerem sodelujejo še ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Stanovanjski sklad RS, Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter Združenje mestnih občin Slovenije, Skupnost občin Slovenije in Združenje občin Slovenije. Namen projekta je ozaveščanje družbe, da bi sprejela področje kakovosti bivanja starejših kot eno izmed prednostnih nalog.
V enajstih mestnih občinah so pripravili okrogle mize, na katerih so razpravljali o tem, kakšne so potrebe in želje starejših ter kakšne možnosti so za vzpostavljanje novih oblik bivanja v posameznih regijah. Predvsem pa so želeli ljudi spodbuditi, da bolj fleksibilno razmišljajo o bivanju v starosti. Pokazalo se je, da potrebujemo pri iskanju drugačnih možnosti bivanja določene zakonske spremembe in prilagoditve. Pomembno pa je, da so te rešitve preproste in varne za starejše. Na teh pogovorih so se izoblikovali tudi predlogi, na primer o ustanovitvi posredniške službe, ki bi stanovanja starejših oddajala v najem, medtem ko bi se lastniki odločili za sobivanje. Tudi nova oskrbovana stanovanja bi lahko gradili tako, da bi bila primernejša za sobivanje (manjše bivalne enote, bolj poudarjeni skupnostni prostori …).
Informacije na enem mestu
V aprilu so se v regionalnih središčih druga za drugo odpirale infotočke Sobivamo, kjer so na voljo informacije o možnostih sobivanja (ki že obstajajo ali jih načrtujejo), o zagotavljanju bolj prijaznega bivalnega okolja o vzpostavljanju sobivalnih skupnosti (gospodinjskih ali stanovanjskih) ali medgeneracijskih skupnosti za sobivanje.
Dobite lahko tudi informacije o odpravljanju ovir v stanovanjskih zgradbah oziroma prilagajanju nepremičnin za potrebe starejših, o možnostih selitve v bivalne enote, primernejše starejšim, z ohranitvijo lastništva nepremičnine. Lahko vam bodo pomagali rešiti prav vaš problem, če je povezan z bivanjem v neprimerni (preveliki, predragi, neustrezni, neprilagojeni …) nepremičnini. Štirikrat na leto naj bi bili v posamezni informacijski točki navzoči tudi predstavniki projekta Sobivamo.
Informacije najdete tudi na spletni strani: https://sobivamo.si/, kjer lahko s pomočjo različnih obrazcev oddate vprašanja ali zapišete svoje želje ali potrebe.
Infotočke Sobivamo:
Celje (Večgeneracijski center Socio), Koper (Dnevni center aktivnosti za starejše občane), Kranj (Medgeneracijski center), Ljubljana (DCA Ljubljana – Povšetova 20), Maribor (TOTI DCA), Murska Sobota (Dom starejših Rakičan), Nova Gorica (Dom upokojencev Nova Gorica), Novo mesto (Hiša sožitja Medgeneracijski center), Ptuj (Center za družine Špajza modrosti), Ravne na Koroškem (Koroški medgeneracijski center), Velenje (Planet generacij).
F1 Infotočko Sobivamo v Celju sta odprli Irena Majcen, ministrica za okolje in prostor, in Suzi Kvas, direktorica zavoda Socio. (fotografija: sobivamo.si)
Da ne bo nihče pozabljen
Zveza društev upokojencev Slovenije je marca pripravila izobraževanje za koordinatorje programa Starejši za starejše iz društev upokojencev celjske, savinjske, šaleške in koroške pokrajinske zveze.
»Človek potrebuje drugega človeka,« je Anka Ostrman, vodja programskega sveta pri Zdusu, ob pregledu opravljenega dela že v uvodu poudarila bistvo programa, ki ga je lani prepoznal tudi Evropski parlament in mu podelil prestižno nagrado državljan Evrope. Prostovoljci namreč v domove starejših po velikem delu Slovenije prinašajo prav zavedanje, da nihče ni pozabljen.
Od začetka programa leta 2004 do lani so opravili že 944 tisoč obiskov in 360 tisoč različnih pomoči starejšim. Na območju Pokrajinske zveze društev upokojencev Celje so prostovoljci lani obiskali domala deset tisoč ljudi in zagotovili 5845 pomoči. Čeprav so številke občudovanja vredne, so cilji še višji: vključiti v projekt prav vse starejše od 69 let. K lažjemu delu bi po mnenju Anke Ostrman veliko prispevale profesionalizacija pokrajinske ravni, sistemska rešitev pridobivanja podatkov in na osnovi programa izdelane ocene kakovosti socialnega in zdravstvenega stanja starejših na lokalni ravni.
Koordinatorji so med drugimi prisluhnili Marinki Lampret, ki je govorila o socialnih odnosih v starosti in predstavila plesno-gibalno terapijo. Veliko novega so izvedeli o spremembah na področju financiranja programa, del časa pa so namenili računalniškemu usposabljanju. Besedilo in fotografija: Milena B. Poklič
Učitelji vzgajajo narod
»Vaš poklic je zelo pomemben, saj učitelji vzgajajo narod,« je poudarila varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer na zboru članov Društva upokojenih pedagoških delavcev Slovenije (DUPDS) v Ljubljani. Marija Pukl, podpredsednica Zdusa, je ob tej priložnosti podelila posebno priznanje Zdusa Anči Skok, članici savinjske sekcije DUPDS.
Podelili so tudi društvene nagrade. Priznanje za večletno zavzeto sodelovanje in pomoč pri izvedbi društvenih nalog so prejeli Metka Rančigaj, Marija Hafner in Andreja Kobal, pohvale pa Pavla Lebič, Helena Veljić, Vinko Cedilnik, Hedvika Vidmar Šalamon in Branka Kosanovič. Za uspešno izveden projekt usposabljanja pedagoških delavcev pred upokojitvijo so se zahvalili Dragici Motik, Irmi Veljić, mag. Mariji Tome, Marijanu Turičniku, Mariji Lavrenčič, Vladki Dobnik, Ivanu Janezu Domitroviču in Andragoškemu centru Slovenije. Člani pa so se s šopkom rož zahvalili predsednici društva Vidi Bogataj, podelili pa so tudi posmrtno častno članstvo dr. Bogomirju Mihevcu, zelo prizadevnemu članu ljubljanske sekcije. Besedilo in fotografija: Jožica Dorniž
