Vnuk se »grdo« vede
Če imate majhnega vnuka, ste gotovo že doživeli, da se je pri vas vedel »grdo«. Sredi kosila začne izgovarjati besede na D, nalašč packa s hrano, sitnari, tuli, cepeta ...
Značilno za vnukovo »grdo« vedenje pri starih starših je, da se pogosteje pojavi, kadar so v bližini njegovi starši, in manjkrat, kadar je z vami sam. Vendar pa starši za njegovo neprimerno vedenje niso krivi. Vzrok je v normalnih razvojnih značilnostih otroka, včasih pa tudi v trenutnih okoliščinah, kot so utrujenost, dolgočasje ob odraslih in zagotavljanje pozornosti, ki jo otrok ob neprimernem vedenju zagotovo dobi. Kadar je otrok z vami sam, se mu lahko bolj posvetite in zato prej ocenite, kaj potrebuje, tako pa zmanjšate možnosti za neprimerno vedenje.
Zelo pomembno je, kako se na vnukovo neprimerno vedenje odzovete. Ne smejte se, čeprav so čevapčiči res podobni pasjim drekcem, kot je povedal (tako vas najpogosteje preizkušajo štiri- in petletniki). Če se zasmejite, se počuti nagrajenega, kar si želi še doživeti. Ni pa ga treba kregati. Vedeti je treba, da si je otrok s svojo domislico želel predvsem to, da bi se enakovredno vključil v pogovor odraslih in morda celo postal glavna zvezda. Najbolje je zamrmrati nekaj takega kot »no, no ...« in obrniti pogovor nekam drugam. Recimo, pohvalite lepo risbico, ki vam jo je prinesel. Začnite glasno razmišljati, kam bi jo obesili. Ima kakšen predlog? Naj bo pet minut zvezda za nekaj, kar je socialno sprejemljivo.
Vzgojno modrovanje, kaj se za mizo sme početi in česa ne, v njihovi prisotnosti prepustite njegovim staršem. Kar naj se potrudijo sami, saj ste se tudi vi morali potruditi z njimi, ko so bili še majhni. Molčati pa je modro tudi zato, ker starši vzgojne besede starih staršev pogosto doživijo kot kritiko lastnih vzgojiteljskih sposobnosti, četudi vi sploh niste mislili tako. Drugače pa je, kadar ste z vnukom sami. Takrat nadomeščate starše. Če govori o pasjih drekcih na krožniku, mu mirno, torej brez očitka ali jeze, na primer recite: »O tem za mizo ne govorimo.« To povejte kot dejstvo. O tej temi pač lahko govorimo v dnevni sobi, kopalnici, predsobi ali na stranišču, ne pa za mizo, kjer jemo.
Najboljši je miren pristop
»Grdo« vedenje pa ima lahko korenine tudi v dogajanju, ki je za otroka predolgo ali preveč utesnjujoče. Majhnim otrokom čas teče drugače. Minute so ure, »po kosilu«, ko bodo smeli od mize, je neskončno daleč. Poleg vsega ne morejo dolgo sedeti pri miru, ker je vanje vgrajena potreba po gibanju. In ker ne morejo slediti pogovoru odraslih, se dolgočasijo. Tudi vi bi se, če bi ljudje za mizo med seboj govorili finsko. Najbolje je, da vnuku dovolite zapustiti mizo, ko postane nemiren.
Packanje s hrano, ki marsikoga moti, ker se zdi nespoštljivo, se pri malčkih pojavi, kadar so siti in ne morejo jesti, ker hrane na krožniku niso vajeni. Otroci imajo majhne želodce in pojedo naenkrat zelo malo, zato jim je najbolje naložiti na krožnik najprej zares majhne porcije. Nezaupljivost do neznane hrane je pri otrocih normalna in je vanje vgrajena kot naravni varnostni mehanizem, da ne bi pojedli česa napačnega. Težava pa je v tem, da se otrokom zdi hrana nenavadna že, če je malo drugače pripravljena in ponujena, če je omaka polita čez pire, če je krompir narezan na prevelike kose ... Kadar vnuk začne packati s hrano, je najbolje umakniti njegov krožnik, ampak brez besed, brez drame, brez očitkov in brez obljub, da dobi sladico, če poje do konca. Ko bi bil zelo lačen, bi našel kaj, kar bi jedel.
Kaj pa, če pride do izpada, do cepetanja in tuljenja? Otroci izpada ne načrtujejo. Ko se frustracije preveč zgostijo, jih dohiti in jim prevzame zavest. Mogoče je, da je do izpada prišlo, ker je vnuk utrujen. Morda bi moral počivati, pa ni mogel, ker je na obisku. Morda je bilo zanj vsega preveč – pričakovanje, dogajanje, ljudje, vonji, hrana ... Zdaj potrebuje miren kotiček in pomirjanje. Cepetajočega in tulečega otroka ni smiselno pomirjati s pametno besedo, ker je ne zmore sprejeti. Bolje ga je ljubeče objeti in vanj preliti svoj mir. Tako bo najlaže izpustil paro in se najhitreje spet pomiril. Pomirjanje raje prepustite vnukovim staršem, če so zraven, sicer bodo imeli občutek, da jih imate za nekompetentne. Pa nikar jim že med vnukovim tuljenjem ne očitajte, da so bili oni prav taki in da ima to po njih. Ne boste jih razveselili. Poleg tega pa – vsi smo bili nekoč majhni škratje, ki včasih pač tudi cepetajo, packajo in govorijo grde besede, pa čeprav so na obisku pri babici in dedku.
