Čas za streznitev?
Politiki nam zelo radi ponujajo podatke o gospodarski rasti, ki naj bi dokazovali njihovo voditeljsko modrost. Pri tem praviloma zamolčijo, kdo ima od te rasti največjo korist. Brez ovinkarjenja smemo reči, da se rasti najbolj veselijo lastniki kapitala oziroma tisti, ki dobiček povečujejo na plečih svojih zaposlenih. Tistim, ki uspešnost svojih poslovnih projektov merijo s količino dobička, je seveda zmeraj v največje breme postavka, ki vključuje tako imenovani strošek dela in davke. Zato zahtevajo »vitko državo«, kar pomeni, povedano z drugimi besedami, čim manj sredstev za javno zdravstvo, šolstvo in socialne podpore. Skratka, država naj uveljavi načrt, ki bo čim prej dosledno upošteval pričakovanja lastnikov kapitala, ne oziraje se na posledice.
Med državami, ki je v preteklih desetletjih dosledno sledila načrtu nenehnega povečevanja gospodarske rasti, je zagotovo Kitajska. In v tem prizadevanju ji je uspelo. Iz nekdanje zaostale in z lakoto obremenjene kmetijske države je postala druga najmočnejša gospodarska sila na svetu. To je seveda šlo v nos tradicionalnim industrijskim silam, še posebej Ameriki, zato so jo skušali ovirati z različnimi »instrumenti tržnega gospodarstva«. Na primer s carinami ali celo sankcijami. Pri tem so seveda prednjačili ekonomski strategi v Washingtonu. Pa se njihov načrt ni izšel. Kitajska je danes nadvse pomemben igralec v svetovnem gospodarstvu, še več, njene devizne rezerve so tolikšne, da lahko pretresejo svetovne finančne trge, še posebej ameriškega. No, Kitajci te možnosti v bližnji prihodnosti najbrž ne bodo uporabili, saj bi s tem ogrozili tudi svoj izvoz in trdnost njihovega gospodarskega in družbenega sistema.
Gospodarski in družbeni razvoj nikoli ne gresta premočrtno, če je svet v vseh pogledih tako povezan, kot je dandanašnji. Tako ga lahko vrže s tečajev že tako neznaten nebodigatreba, kot je pred kratkim odkriti koronavirus. Tako rekoč čez noč se je razširil po vsem svetu in ni ogrozil le zdravja ljudi, temveč tudi gospodarsko trdnost držav. Take razmere terjajo temeljit premislek o naravnanosti naše skupnosti, pri čemer velja upoštevati, da smo lahko uspešni le takrat, ko se znamo povezati in najti pot za skupno dobro. To vodilo sicer radi ponavljajo politiki, vendar se prepogosto izkaže, da se njihove obljube redko uresničijo. Prepogosto se namreč uklonijo raznim »prišepetovalcem«, glasnikom interesov kapitala. Z eno potezo teh razmer ni mogoče razrešiti, veliko pa bi lahko dosegli, če bi bili naši zakonito izvoljeni predstavniki, tudi pod prisilo zakona, zavezani slediti svojim obljubam.
Kriza, ki jo je povzročil koronavirus, ni omejena le na posamezne države, zajela je ves svet. Prav zaradi te okoliščine je Svetovna zdravstvena organizacija pozvala svetovno skupnost, naj deluje povezano in odgovorno, hkrati pa naj vsak posameznik ravna odgovorno do sebe in skupnosti. Prav to spoznanje, da lahko posameznik brez povezanosti v skupnost stori bolj malo, nas usmerja k premisleku, kaj lahko vsak od nas stori, da bo vsem bolje. V teh kriznih razmerah moramo upoštevati navodila stroke, ki pravi, da s tem, ko zaščitimo sebe, varujemo tudi zdravje v vsej skupnosti.
Ljudje smo povezani in soodvisni. Uspešnost družbe se najbolj izraža v mejnih razmerah. Zdaj smo v takem času. To je velik izziv in verjamemo, da smo mu kos. Poglavitni steber za obvladovanje razmer je ohranitev učinkovitega javnega zdravstva. Kako je tam, kjer »skrb« za zdravje državljanov prepuščajo zasebni pobudi, nam zgovorno sporočajo statistike o »učinkovitosti« zdravstvenega sistema v državah, kjer je pandemija koronavirusa terjala največ žrtev. Tudi zato naj se tisti, ki odločajo v našem imenu, zavedajo, da je veriga močna le toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. In vsi smo del velike človeške verige. Naj se ne pretrga.
