Najstarejši Slovenec s presajenim srcem

Zgodbe | jul. '20

Vsak ozdravljeni bolnik pomeni veselje tako za zdravnike kot bolnika in njegove najbližje. Posebno zmago pa so zdravniki slavili pred 25 leti, natančneje 27. aprila, ko so presadili srce takrat 43-letnemu Francu Pozniču z Vranskega. Bil je peti državljan mlade države Slovenije, ki so mu opravili to zahtevno operacijo v domovini, danes pa je po stažu najstarejši Slovenec s presajenim srcem.

S Francem Pozničem sem se imel priložnost že nekajkrat pogovarjati. Prvič sem ga obiskal dobre pol leta po operaciji, nato čez leto dni, nekajkrat sva vmes še spregovorila o njegovem počutju in delu. Pred desetimi leti je bil organizator prvega srečanja članov sekcije društva Transplant, ki so jim zamenjali srce ali pljuča. Letošnje leto je jubilejno tako zanj kot tudi za društvo, zato sem ga znova obiskal na njegovem domu. Tokrat ne na Vranskem, kjer ima frizerski salon, ampak v Parižljah v občini Braslovče, kamor sta se z ženo Ivo preselila pred desetimi leti.

Iz onemoglega človeka, že kar starčka, ki je bil na robu življenjskih moči, je po operaciji postal nov človek, poln življenja, z veliko energije, radosti in veselim pogledom na svet okrog sebe. Novo srce ga je spremenilo v vseh pogledih, odtlej je v oporo ljudem, ki čakajo na takšne ali podobne operacije. In ceni novo priložnost. »V času koronavirusa, ko sem videl, s kakšnimi napori se borijo zdravniki in medicinsko osebje za življenje obolelih, pa se s hvaležnostjo spominjam vseh tistih, ki so mi dali novo življenje. To znam ceniti in se čuvam, kolikor se le lahko. Lahko rečem, da sem zdrav in še vedno v dobri kondiciji. Od začetka epidemije oziroma že štirinajst dni pred uradnimi ukrepi omejevanja gibanja sva se z ženo samoizolirala in ostala doma, saj sem se zavedal, da se s tem ni igrati,« z nasmehom pove.

Tri življenjska obdobja 

Bila so leta, ko svojega poklica ni mogel opravljati, tako je bil izčrpan. Zato je po operaciji in rehabilitaciji še s toliko večjim veseljem zaljšal pričeske svojih strank. Francu je frizerski salon pomenil drugi dom. Šel je po očetovih stopinjah in ni mu žal. Če bi se še enkrat odločal, bi izbral prav to delo. Sicer pa sam pravi, da svoje življenje deli na tri dele, na tri obdobja. »Prvi del je trajal do 40. leta, ko sem živel, kot je življenje hotelo. Potem sem živel dve leti tako, kot nisem hotel ne jaz ne kdo drug. Bilo je zelo hudo. Takrat so mi stali ob strani zdravniki in družina. Brez njih bi ti dve leti težko preživel. Bil sem na koncu svojih moči in marsikdo je mislil, da mi ni več pomoči. Operacija z zamenjavo srca je odgnala nepriljubljeno 'okostenelo osebo s koso' in mi vrnila življenjske moči. Zdaj že 25 let traja moje tretje obdobje, ki sem ga živel drugače in kot sem sam hotel. Seveda po pameti, saj sem se in se še zavedam, da je srce vendar dar, ki ga ne smeš zanemariti tudi zaradi zahvale in spoštovanja do neznanega darovalca. Vredno je negovanja in ljubezni, saj mi je dalo novo življenje, nove možnosti in radosti.«

Franc Poznič je prvič občutil težave s srcem kmalu potem, ko si je ustvaril dom in družino. Začelo se je z neenakomernim bitjem srca in zmanjšano telesno zmogljivostjo. Vsemu temu v začetku ni posvečal prevelike pozornosti. »Težave so se stopnjevale in obiski bolnišnic so postajali vse pogostejši. V meni so se začeli prebujati neprijetni občutki, strah, negotovost …, kar je začelo najedati tudi mojo psihično stabilnost. Vsi moji življenjski cilji in načrti so se začeli rušiti. Težko je bilo, z mano pa je trpela vsa moja družina, žena Iva in sinova Klemen in Matic. Žena je morala podpreti še četrti vogal pri hiši, otroka pa sta ji pri tem zelo pomagala in bila tako tudi precej prikrajšana za brezskrbno otroštvo. Srečen sem, da sta znala iz tega potegniti tudi veliko dobrega. Odraščala sta veliko hitreje, kot bi sicer, in tako je starejši sin Klemen zdravnik, mlajši Matic pa diplomirani strojni inženir,« z vidnim zadovoljstvom na obrazu še doda Franc, ki je po desetih letih zdravljenja in še kar znosnega življenja prebolel še dve virusni pljučnici zapored, ki sta mu najverjetneje pustili usodne posledice na že tako obolelem srcu. S tem pa se je šele začela bitka za življenje.

Umreti ali živeti z novim srcem

»Na kliniki v Trnovem sem bil skoraj doma. Moja zdravnica dr. Irena Keber, ki me je zdravila že prej, je storila vse za moje srce, ki pa je kljub intenzivnemu zdravljenju še naprej počasi, a vztrajno pešalo, z njim pa tudi moje moči. V enem izmed pogovorov mi je omenila tudi možnost presaditve srca, česar pa pri nas v Sloveniji takrat še niso izvajali. Edina možnost so bile tuje klinike, vendar mi je zdravnica omenila, da imamo tudi pri nas strokovnjake, ki se pripravljajo na tovrstne posege. Skupaj sva se odločila in predstavila me je zdravniku dr. Darku Zormanu, ki se je ukvarjal s pripravo bolnikov – kandidatov za transplantacijo srca. Pri njem sem bil prvič naročen 15. maja 1992. Po preiskavah je ugotovil, da sem primeren za takšen poseg. Pred mano je bilo poletje in čas za premislek in odločitev. Resnici na ljubo me je bilo strah, pa tudi počutje je bilo še kar znosno, tako da se za operacijo takrat še nisem odločil. Sem se pa zavedal, da bo treba prej ali slej narediti ta korak, če bo možnost, saj bom drugače dokončno omagal,« z rosnimi očmi pove Franc, saj spomin na tisti čas ni prijeten. Bolezen je nezadržno napredovala. Zaradi popuščanja srca mu je začela zastajati tekočina v telesu, težko je dihal, vse več noči je prebedel sede, podnevi pa je izmučeno gledal, kako življenje teče mimo njega. Končno je zbral toliko poguma in moči, da se je v začetku oktobra 1994 dokončno odločil za transplantacijo. »S pomočjo zdravnikov, svoje družine, vere in trdne volje sem dočakal dan upora proti smrti, ki se je končal z zmago in novim srcem,« še doda sogovornik.

A od odločitve do operacije je moral čakati sedem mesecev. Treba je bilo namreč dobiti srce darovalca, ki bi ustrezalo vsem laboratorijskim analizam njegovega srca. »Ni bilo lahko, zdaj si je težko zamišljati življenje potem, vsekakor pa so mi vlili pogum že pred mano operirani 'srečneži', ki so zaživeli novo življenje,« pravi Franc in doda, da jim je takrat kar malo zavidal, da so to že prestali, hkrati pa je bil tudi žalosten, ker ni bil med njimi tudi on. Naj ob tem omenimo, da zadnja leta v Sloveniji opravijo največ presaditev srca na število prebivalcev na svetu.

Pred 25 leti okoli poldneva so Pozničevi ravno pokosili, ko je na vrata vikenda potrkal znanec in povedal, da zdravnik želi, da pride Franci takoj v bolnišnico v Ljubljani. »Ob prejetem sporočilu sem doživel nekakšen stres. Prežel me je občutek strahu in misel, da gre zdaj zares. Mislim pa, da sem odreagiral bistveno drugače, kot sem si že prej večkrat zamišljal. Bilo je neko odrešenje in hkrati upanje v novo življenje,« pravi Franc in nadaljuje: »Čez štiri ure sem že bil v bolnišnici. Z mano so bili žena in sinova. Spremljali so me skoraj do operacijske sobe. Hitro sem se poslovil in tako sebi in družini prihranil mučne trenutke. Moje besede so bile: Na svidenje jutri.«

Novo življenje

Operacija se je začela okrog 19. ure in zaključila ob 23. uri. Po pripovedovanju zdravniškega osebja pa je bil to tudi neke vrste časovni rekord za tovrstno operacijo. »Zbudil sem se ob pol štirih zjutraj v sobi za intenzivno nego. Slišal sem, čeprav oči še nisem odprl, da me nekdo budi. Moja prva misel je bila: ŽIV SEM! Navdala me je takšna sreča kot morda še nikoli prej. Z mislimi sem bil pri svojih domačih in še isti dan popoldne so to radost, čeprav je bilo med nami steklo, doživljali z mano …«

Po operaciji je dobro okreval. V bolnišnici je bil štiri tedne, dva meseca po operaciji pa se je že sam z avtomobilom odpravil v Šmarješke Toplice, kjer je bil štiri tedne in pod budnim očesom zdravnika ter terapevta krepil svoje zdravje. Na silvestrovo sta z ženo po nekaj letih znova zaplesala in nazdravila novemu življenju.

Od operacije naprej živi res novo življenje, ki mu ga je dal neznan darovalec. Zdravniška etika razkritja imena darovalca ne dopušča, je pa Poznič nekako prepričan, da ima srce športnika, saj se je po operaciji tudi sam zelo posvetil raznim športom: od teka, igranja namiznega tenisa do smučanja in skokov v daljino. Kar nekaj medalj je osvojil na mednarodnih tekmovanjih transplantirancev v Dublinu, Neaplju in drugje. Njegova specialnost je bil zlasti tek na 100 metrov. Da mu je to uspelo, se lahko v prvi vrsti zahvali darovalcu in zdravnikom, še posebno ekipi, ki ga je operirala, na čelu z dr. Tonetom Gabrijelčičem in vsem tistim, ki so prej in tudi potem skrbeli zanj, ne pozabi povedati Franc Poznič, ki je že vrsto let velik promotor in borec za ozaveščanje ljudi, naj postanejo darovalci in so ob izgubi svojega življenja pripravljeni omogočiti življenje drugim.

Besedilo in fotografije: Darko Naraglav