Med modrimi baretkami v Egiptu

Zgodbe | apr. '21

Slovenski vojaki že vrsto let sodelujejo na različnih mirovnih misijah po svetu. Prej v okviru Jugoslovanske ljudske armade (JLA), po osamosvojitvi pa v okviru Slovenske vojske. Prva mirovna misija Organizacije združenih narodov, v kateri so sodelovali tudi Slovenci, je bila na Sinaju v času od leta 1956 do 1967. Svoje spomine na tisti čas nam je obudil Dani Zagoričnik, ki je tudi vojni veteran iz osamosvojitvene vojne leta 1991 ter nekdanji podžupan Občine Žalec. Pravzaprav sta bila med modrimi baretkami oba z bratom Otom.

V začetku leta 1956 je egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser, ki je bil dober prijatelj nekdanjega jugoslovanskega predsednika Tita, nacionaliziral Sueški prekop, kar je sprožilo burne odzive pri njegovih nasprotnikih. Mirovni sporazum med Izraelom in Egiptom iz leta 1949 je prenehal veljati, ko so se Francija, Velika Britanija in Izrael odločili za vojaško posredovanje proti Egiptu. Zavzeli so velik del egiptovskega ozemlja in strateško pomembni Sueški prekop. Po posredovanju Varnostnega sveta OZN so na mejo med Izraelom in Egiptom razmestili enote OZN, imenovane tudi United Nations Emergency Force (UNEF), ki so nadzorovale premirje. V misiji so poleg Jugoslavije sodelovale še Brazilija, Kanada, Kolumbija, Danska, Finska, Indija, Indonezija, Norveška in Švedska, pomoč so prispevale še ZDA, Italija in Švica. Prva skupina 44 pripadnikov jugoslovanskega odreda (dejansko je bil to izvidniški bataljon) s polkovnikom Radovanom Vojvodićem je prispela v El Ariš na Sinaju 17. novembra 1956. Drugi del kontingenta se je pripravljal v Zagrebu, kjer je bilo tudi poveljstvo 5. armade, ki je bilo tudi zadolženo za formiranje odreda. Kandidate za misije so izbirali med najboljšimi vojaki. Vojaki so dobili nove uniforme, h katerim so sodile še modre baretke z značko UN in kape z značko OZN-UN, modra čelada in moder šal. Kontingenti so se menjali na misiji vsakih šest mesecev vse do leta 1967, ko se je misija zaključila.

Po urjenju z ladjo v Egipt

Brata Zagoričnik izhajata iz desetčlanske družine petih deklet in petih fantov s Polzele. Oto je bil v 18. odredu modrih baretk leta 1964, Dani pa v 21. odredu leta 1966. Medtem ko je služil vojaško obveznost v Vranju na Kosovu, ga je vodstvo vojašnice predlagalo za odred OZN. Najprej so v Skopju v vojaški bolnici opravili psihofizične in zdravstvene teste. »Od petih vojakov iz Vranja sva bila izbrana samo dva. Izbranci smo šli nato v Beograd na enomesečno strokovno usposabljanje in obvezno cepljenje,« je svojo zgodbo začel Dani Zagoričnik. Na pot proti Egiptu so se z Reke odpravili 1. junija 1966 z ladjo z imenom Jugoslavija. Na njej je bilo okoli 600 vojakov. Po treh dneh plovbe so prispeli v pristanišče Port Said. Od tu so pot nadaljevali z vlakom proti El Arišu, kjer je bil glavni tabor mirovnikov. »Vlak je bil zame zelo zanimiv, ker na oknih ni bilo stekel, so bile pa lesene naoknice. Med potovanjem skozi puščavo sem opazil nenavadne železniške postaje. Označene so bile z majhno belo zastavo, pripeto na drog. Vlak se je ustavil le, če je pri beli zastavi stal kakšen potnik – beduin. Po prihodu v El Ariš smo jugoslovanske sive uniforme zamenjali z ohlapnimi letnimi oblačili bež barve z oznako OZN. Na dolžnostih, ki smo jih imeli (straža, izvidnice, patruljiranje, pohodi, obiski drugih mirovnikov), je bila obvezna modra čelada ali modra baretka z zlato-belo značko »UNEF«. Ta je bila prepoznavni znak naše mirovne misije,« poudari Dani in nadaljuje svojo pripoved.

»V glavnem taboru v El Arišu smo bili nastanjeni v nizkih zidanih stavbah z lesenim ostrešjem. V drugih taborih vzdolž sinajske meje do Rdečega morja – skupaj jih je bilo pet – pa so bile majhne lesene barake, v katerih je bilo zelo soparno in vroče. Temperatura je bila čez dan tudi do 60 stopinj, ponoči pa deset stopinj. V šestih mesecih je samo enkrat deževalo, in sicer 20 minut. Takoj za tem je spet pripekalo vroče sonce. V tistem času so bili poleg nas še vojaki iz Indije, Kanade in Norveške. Bili smo prijatelji, igrali smo odbojko, nogomet, nekateri so sodelovali v dramskih dejavnostih, plesali folkloro, v veselje nam je bilo tudi učenje arabskega jezika,« se spominja Dani.

 Voda vredna več kot zlato

Hrane so imeli dovolj, vodo pa so jim vsakih nekaj dni pripeljali s cisterno iz El Ariša. Prekuhavali so jo in ohladili z ledom. Po vodo so prihajali tudi beduini, prenašali so jo v kozjih mehovih. Moški so bili oviti v bela, ženske pa v črna ogrinjala. Na glavi so imeli ovite bele rute, ki so jih ščitile pred soncem. »Spomnim se, da nekega dne cisterne ni bilo, beduini pa so čakali ob ograji in postajali vedno bolj nemirni. Med čakajočimi je bila tudi mlada ženska, ki je na hrbtu nosila otroka, zavitega v črno ogrinjalo. Ko sem videl njene suhe in razpokane ustnice, se mi je zasmilila in odšel sem v shrambo, kjer smo imeli nekaj vode v hladilniku za lastne potrebe. Natočil sem kozarec hladne vode in ji ga ponudil. Vodo je pokusila, a vrgla kozarec v pesek ter zbežala. Nisem vedel, da beduini pijejo le mlačno ali toplo vodo, saj jim hladna škodi.«

Povsem drugače je bilo glede vode v tretjem taboru v El Kusejmu, kjer je bilo obilo zelenja. »Senco so nam dajale palme in eksotična drevesa. V taboru je bil podzemni vodnjak, v katerem nikoli ni zmanjkalo vode. Beduini so po vodo prihajali s kamelami, osli in kozami. Na kamele so natovorili vodo, same kamele pa so napolnile svoj »vodni rezervoar« za teden dni. Beduini so nam zaupali. Vedeli so, da smo modre baretke iz Jugoslavije, poznali so Tita, zato so nas spoštovali in cenili. Za boljše sporazumevanje smo imeli priročnike in slovarje v srbohrvaškem, angleškem in arabskem jeziku,« še pove Dani Zagoričnik.

 Težko pričakovani dopust …

»Na vsakodnevnih patruljah, ki smo jih opravljali izmenično iz taborov vzdolž meje, smo se srečevali z izraelsko patruljo. V njihovem vozilu so bile mlade vojakinje, saj so imeli premalo vojakov. Bile so lepe, a z resnimi obrazi, v rokah so imele avtomatsko orožje v pripravljenosti na strel. V tistem času je bilo krhko premirje med državama Izraelom in Egiptom. Občasno se je slišalo tudi obstreljevanje,« se spominja Dani in nato veselo doda, da je bil nekaj najlepšega dopust, ki so ga dobili nekje na polovici bivanja na Sinaju. Deset brezskrbnih dni so preživeli v Libanonu in Siriji, in to v civilnih oblačilih. »Hodili smo na izlete. V Libanonu smo si ogledali starodavno mesto Balbek, glavno mesto Bejrut in nočno življenje v hotelu Casino, kjer so bile pomanjkljivo oblečene mlade dame, kar je bilo za nas mladeniče zelo zanimivo. V Siriji smo si ogledali glavno mesto Damask.«

Dani se spomni še obiska takratnega generalnega sekretarja OZN U Tanta, burmanskega diplomata. »Letalo je pristalo sredi popoldneva, vročina je bila neznosna. V tem času sem bil na dolžnosti v kuhinji, zato sem generalnemu sekretarju postregel s hladno pijačo »Flavor Aid«. Še danes mi je v čast in ponos, da sem imel to priložnost. Mož v vojaški uniformi je bil postaven in prijazen. Z vsemi vojaki v taboru se je rokoval. Po ogledu tabora se je poslovil in se z majhnim letalom z oznako OZN odpeljal v naslednji tabor,« pove Dani Zagoričnik in doda, da je še vedno v stikih z nekaterimi vojaki z misije. Morda se jim bo ob letošnjem 65-letnem jubileju spet uspelo srečati.

Darko Naraglav, fotografije: osebni arhiv D. Z.