Žabja svatba v Vrbini

Prosti čas | apr. '21

Pomlad se kaže na vsakem koraku. Tudi v mlakah, obraščenih z vodnim rastlinjem in drugo vegetacijo, ki ju je rjavo pobarvala zima, se počasi prebuja življenje. Najprej tu in tam kakšen skok žabice z obale v hladno vodo, čez nekaj dni pa se že pojavi mrest, žabja jajca, ki ga vidimo kot plavajoči in na vodno rastlino pripet kupček pene, v vsakem mehurčku pa drobno pikico, iz katere se bo izlegla mlada žabica. Ta bo v začetku majhen temen pupek z repkom, podoben ribici, ki se bo počasi prelevil v pravo žabico. Najprej svoja jajčeca odložijo rjave žabe, kmalu za njimi pa zelene žabe.

V tihem jezeru v osrčju Vrbine, kjer jih najraje opazujem, se pripravlja prava svatba. Tiho ždim v zavetju grma, postavim fotografski stativ s fotoaparatom in čakam čudovito zgodbo, ki je navadno skrita človeškim očem. Počasi pokuka na plano pisano zelena glavica z rumenimi progami. Zelena žaba, kraljica najlepše mlake. Najprej nič, pozorno opazuje okrog in me gleda. Previdno se mi približa, se me malo privadi in napne svoja glasbena balončka: »Kvak!« In potem še enkrat pa še večkrat. Kliče: »Tu sem, najlepša v cvetu mladosti!« Poleg stebla rogoza zašumi, voda malo poškropi naokrog in se pojavi še ena, okrog nje drobni valovi. Verjetno najlepši ženin, pravi princ. »Kvak!« Še en pozdrav in se počasi približa. Začne se žabji svatbeni ples. Najprej nežno osvajanje lepotice. Plavata okrog steblik in kvakata. Drug drugemu odgovarjata. Enkrat skoraj potopljena, da njuni glavi komaj gledata iz vode, drugič skoraj ven iz vode. Dirka je vedno hitrejša in voda škropi naokrog. Potem žabji objem, malo ljubkovanja in nežnega godrnjanja. Naenkrat pa se samček nenadoma dvigne iz vode, se skoraj postavi na noge, pokaže lepoto svojega močnega telesa in na lepem odnese pete. Za drugo stebliko ga že čaka nova lepotica.

Kot v Prešernovem Povodnem možu …

Besedilo in fotografije: Branko Brečko