Da nas ne bo strah
Iz otroštva se spomnim, da je bilo v vasi malo starih ljudi. Najstarejši možakar je dočakal 84 let, kar je veljalo za zelo visoko starost. Od takrat je minilo slabih 50 let, pa se je življenjska doba precej povečala. Zelo veliko ljudi doživi 90 let in več, tudi stoletnikov je vse več. Dolgoživost je krasen dosežek sodobne družbe. Na svetu ni bilo nikoli toliko dedkov in babic pa tudi pradedkov in prababic, kot jih je danes, ki lahko na mlade prenašajo svoje izkušnje, znanje in tudi modrosti.
S staranjem družbe pa je vse več tudi tistih, ki potrebujejo pomoč. Prof. dr. Jože Ramovš pravi, da se sožitja in solidarnosti najprej učimo pri otrocih, ko skrbimo zanje, da odrastejo. Ko oskrbujemo stare, bolne in onemogle, pa je to naša druga in vse pomembnejša življenjska učilnica. Vse to v nas krepi zaupanje, da bomo tudi sami deležni pomoči, če jo bomo potrebovali, in dela človekovo življenje smiselno.
Nujno bi potrebovali sodoben sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo razbremenil svojce, prijatelje, sosede in znance, ki dnevno oskrbujejo večino pomoči potrebnih. Evropske države imajo take sisteme vzpostavljene že četrt stoletja, pri nas zakon sprejemamo že več kot deset let, pa ga še vedno nimamo. To je res težko razumeti. Gre za to, da bi imel vsak državljan enake pravice do storitev in denarja iz javnega sistema, ne glede na to, ali se odloči za institucionalno ali domačo oskrbo.
Težko bi rekli, da je vzrok pomanjkanje denarja, saj je pol že zbranega in tudi vsi politiki se zavzemajo za dolgotrajno oskrbo. Vendar samo dobri nameni niso dovolj. Imeli smo že nekaj predlogov zakonov in vedno je bilo malo časa za javno razpravo, poleg tega številne pripombe in predlogi za izboljšanje na koncu niso bili sprejeti. Kot da ne bi zaupali drug drugemu. Očitno se premalo zavedamo, da zakona ne potrebujejo le starejši, ampak vsi. Nekateri danes, drugi jutri. Zato da bo poskrbljeno za vsakogar, ki bo potreboval pomoč, in da nas ne bo strah staranja.
