Ne le želje, potrebujemo dejanja za boljši svet
Naš pogovor
Branka Bukovec iz Novega mesta je slovenski sinonim za humanitarnost, prostovoljstvo, strpnost in medkulturni dialog. Je ena tistih redkih oseb, za katere ni nič nemogoče, ko gre za pomoč ljudem. Njeno izjemno delo se odraža še zlasti v organizaciji pomoči beguncem in v povezovanju slovenskih društev po svetu. Pomaga staršem slovenskih korenin, ki želijo, da njihovi otroci študirajo pri nas, zazna in se nemudoma odzove na različne stiske in potrebe. V Društvu za razvijanje prostovoljnega dela, ki ga je ustanovila, ob tem pripravljajo delavnice za žene priseljencev (trenutno poteka delavnica šivanja), podpirajo negovanje plesnih in kulturnih dejavnosti in spodbujajo tudi druge manjšinske skupnosti k povezovanju in ustanavljanju samostojnih društev. Za vsakim od teh področij pa so ljudje; posamezniki s svojimi pretresljivimi zgodbami. Branka jih je mnogo pripeljala do srečnega izida. Pri tem pa varuje dostojanstvo vsakega posameznika, ki ga je srečala in mu pomagala, zato ne razkriva njihovih osebnih zgodb, ne izpostavlja posameznih imen. Ne govori o zaslugah, ampak o skupnih zmagah.
Rojeni ste bili v družini z velikim posluhom za sočloveka, zato so begunci, ki so leta 1992 pribežali v Novo mesto, imeli srečo v nesreči, saj ste jim pomagali v najširšem pomenu besede.
Po službeni dolžnosti sem jim pomagala najprej pri nastanitvi, kmalu pa sem ugotovila, da potrebujejo še veliko več kot le streho nad glavo. V Novo mesto je v tistih letih prišlo okrog 1000 beguncev, ki so bili nastanjeni pri sorodnikih in prijateljih ter v dveh zbirnih centrih. Njihove stiske so bile velike. Mnogim so razpadle družine, manjkali so jim osebni stiki z domačimi, težko so se znašli v novem okolju, jezika niso znali, bili so tako rekoč brez vsega, izgubljeni v reki beguncev. Takrat sem se naučila prepoznavati ljudi v stiski po njihovem gibanju. Tisti, ki res trpijo, ne tarnajo, ampak so tiho. Poleg tega naše okolje ni bilo preveč naklonjeno njihovemu prihodu; ne biti sprejet pa je nekaj najhujšega. Potrebovali so nekoga, ki jih bo poslušal in razumel ter jim dal občutek, da so kljub žalostni usodi njihove domovine vredni svojega življenja in dostojanstva.
Da bi beguncem kar se le da olajšali bivanje pri nas, ste ustanovili Društvo za razvijanje prostovoljnega dela in takoj začeli velikopotezno in uspešno. Vzpostavili ste tudi obsežen psihosocialni program.
Ob srečevanju s temi ljudmi se mi je porajalo kup zamisli, ki jih nisem mogla izpeljati v okviru službenih obveznosti na občini, ampak le v okviru prostovoljnega dela. In tako se je začela zgodba Društva za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD). Ker je vojna kar trajala, je Slovenija organizirala pouk za šoloobvezne otroke v njihovem maternem jeziku in po njihovem programu, za kar smo med begunci in Slovenci iskali učitelje prostovoljce. Moja ideja je bila, da šola postane središče dogajanja, a ne le za otroke, temveč tudi za starše in druge pribežnike. Imeli smo kulturne prireditve, na katerih so nastopali tako njihovi kot naši otroci, vključili smo starše obojih in širšo javnost. Organizirali smo predavanja za starše, ki so jih vodili priznani strokovnjaki iz Hrvaške in Slovenije. Imeli smo individualne obravnave družin. Za jezikovne pregrade smo poskrbeli s fakultativnim poukom slovenščine, ki so ga vodili prostovoljci.
Pripeljali smo tudi priznanega madžarskega psihologa prof. dr. Arpada Baratha, ki je začel zelo pomemben projekt našega široko zastavljenega psihosocialnega programa, in sicer art terapijo ali terapijo z umetnostjo. Imenovala se je Korak za korakom do okrevanja. Namen teh delavnic je bil razbremeniti otroke, učitelje in mladostnike ter jih prek jezika umetnosti, ki ne pozna jezikovnih pregrad, povezati z domačini, ki so sodelovali v projektu. V dveh točkah je ta projekt poseben: prvič, da ni bila le terapevtska obravnava, saj se je socialno delo močno povezovalo s kulturo. In drugič, da je projekt končno podobo dobil šele v danih razmerah in z našimi idejami. Prof. dr. Barath je k nam prišel s programom, ki ga je uporabljal tudi na Hrvaškem, vendar ga je bilo nemogoče v enaki obliki uporabiti tudi pri nas, saj je šlo za povsem druge razmere, kjer sta jezik države gostiteljice in kultura precej drugačna od njihovega jezika kulture. Program danes že pokojnega prof. dr. Baratha je v stroki po svetu še vedno znan kot »model Novega mesta«.
Stalnica vseh teh let našega delovanja pa je bil tudi vsakoletni mednarodni mladinski tabor, ki je bil sprva ob pomoči naše mladine namenjen učenju begunskih otrok za šolo in življenje, nato pa vsako leto menjal temo glede na potrebe in želje udeležencev. Če povzamem, z vključevanjem beguncev v dogajanje in lokalno življenje smo si prizadevali za to, da so krepili občutek samozavesti in lastne vrednosti. Tudi ta prizadevanja so pomagala, da so bili begunski otroci uspešni – prišli so do poklicev na različnih stopnjah. Bili smo edini, ki smo organizirali tudi posebno brezplačno šolanje za mladino, ki se ni mogla vključiti v redno srednješolsko izobraževanje: na šolskem centru smo odprli dva oddelka za bolničarje, keramičarje, kovinarje in šoferje. Sredstva za šolnino smo zbirali sami. Naj dodam še en primer: v dijaškem domu je petčlanska družina živela na 12 kvadratnih metrih in prav ta družina je imela celo zlatega gimnazijskega maturanta.
V tistem obdobju ste se povezali s Kartuzijo Pleterje, ki je odprla vrata beguncem.
Ob tem obsežnem in tudi finančno zahtevnem programu so nam pomagali mnogi – od občine do Slovenske fundacije, ki jo je vodila dr. Anica Mikuš Kos. Od vsega začetka pa sta nam stala ob strani Kartuzija Pleterje in njen takratni prior Janez Hollenstein. Ponudili so nam svoj prostor za izvedbo delavnic ter hrano za mladinske tabore, prior pa je s pomočjo svojih prijateljev iz tujine zbiral sredstva, da smo zamisli sploh lahko spravili v življenje (šolanje srednješolcev, psihosocialni program, mladinski tabori …).
Mnogi takratni begunci so z društvom in z vami osebno še vedno tesno povezani. Primadona sarajevske opere Aida Ćorbadžić za vas pravi, da ste njena druga mama …
Aida je prišla v Novo mesto brez staršev in z mlajšim bratom. Najprej je obiskovala gimnazijo, nato glasbeno šolo v Ljubljani. Kasneje je študij dokončala v Sarajevu in se vedno udeleževala dobrodelnih koncertov tudi po svetu, ne le pri nas. Tesno ostaja povezana z nami. Veliko otrok je prišlo brez staršev in ti so še zlasti potrebovali mojo pomoč. Za uspeh si štejem, da smo tistim, ki so ostali pri nas, dajali dovolj opore, da so se izšolali in prišli do poklica, da se niso kar asimilirali, ampak so toliko samozavestni, da so ponosni na svoje korenine in kulturo, ki zdaj bogati naše okolje. Uspešno zaključen študij in uspešna poklicna kariera ter dejstvo, da tudi oni pomagajo pomoči potrebnim, so zame osebno največja nagrada.
Ali ste šteli, koliko mladim, ki so k nam prišli kot begunci, ste bili kasneje poročna priča, na koliko podelitvah diplom ste bili?
Mi smo še danes ena velika družina, razseljena po celem svetu in hkrati zelo povezana. To nam danes omogočajo tudi družbena omrežja. Sem pa šestim poročna priča, srečujemo se ob njihovih prijetnih dogodkih, ob rojstvih njihovih otrok, rojstnih dnevih, zaključkih šolanja in podobno. Tako da so moje poti v Bosno in Hercegovino velikokrat povezane tudi s takim namenom.
Društvo se je vsa ta leta razvijalo in raslo. Danes sodeluje z mnogimi organizacijami, je tudi partner Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije.
Z Inštitutom za slovensko izseljenstvo in migracije smo izpeljali veliko skupnih projektov za povezovanje Slovencev z matično domovino. Naše programe izvajamo z več kot 40 zaposlenimi in okoli 100 prostovoljci. Med temi so tudi mnogi dijaki, študentje in tudi tisti, ki so pri nas že prejeli pomoč, danes pa oni pomagajo drugim.
Danes je društvo velika organizacija s številnimi dejavnostmi – prostovoljstvo in njegova promocija pa sta v vse vpeta. Pretežno izvajamo socialne programe, razvijamo mladinsko delo, podpiramo nevladne organizacije, pri vsem tem pa sta zelo pomembna medkulturni dialog in povezovanje različnih kultur. Društvo ponuja učenje slovenskega jezika pa učno pomoč otrokom, ki se iz drugih jezikovih okolij preselijo k nam, imamo dnevni center v dveh romskih naseljih kot pomoč otrokom in delavnice za starejše Rome. Razvili smo tudi mednarodno dejavnost in sodelujemo v številnih evropskih projektih, spodbujamo medkulturni dialog, povezujemo se s slovenskimi društvi, predvsem v zamejstvu in na območju nekdanje skupne države, pa še bi lahko naštevala.
Naše poslanstvo je ustvarjanje odprte in vključujoče družbe za vse, to pa pomeni spodbujanje solidarnosti, strpnosti in medkulturnega dialoga. Tako že vrsto let pripravljamo številne akcije, da bi med večinskim prebivalstvom spodbudile občutek solidarnosti do naših (novih) someščanov, da bi ti prepoznali vrednost drugačnih kultur. Zelo pogosto poslušamo pripombe, da se ukvarjamo samo s tujci. Očitno se tisti, ki jih izrekajo, ne zavedajo, da toliko, kot vsako leto pride k nam tujcev, približno toliko Slovencev odide v tujino za delom. Se kdaj vprašajo, kako so tam sprejeti? Najbrž si mislijo, da lepo, ker jih okolje potrebuje. Tudi mi potrebujemo naše tujce. Analiza demografske slike Novega mesta, izdelana za potrebe načrtovanja razvoja občine do leta 2030, kaže, da so razmere skrb vzbujajoče; rešita nas lahko le intenzivna politika na področju rodnosti ter priseljevanje. Tujci že danes nikomur ne jemljejo dela, saj pretežno opravljajo dela, za katera med domačim prebivalstvom ni zanimanja. In čeprav vrsto let delajo za našo državo in plačujejo davke, iz tega naslova nimajo enakih pravic: ne morejo dobiti neprofitnega stanovanja, nimajo pravice do subvencije najemnine, njihovi otroci nimajo enakih pravic ... Okoli 500.000 Slovencev, ki živijo v tujini, lahko pove, kako zelo pomembno je, kako nanje gleda gostiteljsko okolje in katere pravice jim priznava.
Mislim, da smo še premalo odprti za druge kulture, glede na to, kaj nam drugačna kultura ali ljudje iz drugih okolij prinašajo. Če govorimo o priseljencih v zadnjem desetletju, gre za obojestranske interese oziroma celo za večje potrebe z naše strani, predvsem po delovni sili. In ta potreba bo vedno večja. Migracije so potekale od nekdaj in bodo tudi v prihodnje, toda v vsakem obdobju se določene skupine večinskega prebivalstva ob priseljencih počutijo ogrožene. Namesto tega bi se morali s tem sprijazniti in spoznati, da ljudje, ki prihajajo, niso breme za naše okolje, ampak so lahko prednost in dodana vrednost. Prepletanje vseh teh kultur ustvarja kulturno raznolikost, na kar smo lahko samo ponosni. Tako drug drugega bogatimo.
S koliko slovenskimi društvi sodelujete?
Posebno skrb namenjamo več kot 30 slovenskim društvom, ki delujejo na območju nekdanje skupne države, in slovenskim organizacijam v Italiji. Organizirali smo več kot 400 mednarodnih kulturnih izmenjav, pomagali smo pri izvedbi mnogih razstav, simpozijev, okroglih miz, pri izdaji knjig ...
DRPD je tesno povezan s tržaškimi Slovenci, kjer vsako leto organizirate kulturni dan; na enem od teh je bil tudi pokojni Boris Pahor. Pomagate tudi slovenskemu dijaškemu domu in vrtcu v Trstu. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Naša someščanka Renata Padovan, ki dobro pozna program DRPD, je kot vzgojiteljica v slovenskem vrtcu v Trstu navezala stik z nami. Društveni prostovoljci so še zlasti v poletnih mesecih pomagali v vrtcu, sicer pa tudi v slovenskem dijaškem domu. Kmalu pa smo se povezali tudi širše in začeli praznovati kulturni dan. Največkrat smo gostovali s simfoničnim orkestrom Glasbene šole Marjana Kozine. In na enem od teh praznovanj v občini Dolina je bil slavnostni govornik gospod Boris Pahor.
Posebno je tudi sodelovanje s Hercegnovim, kjer ste lani postali častna občanka. Kateri od projektov, povezanih s tem mestom, vas je najbolj razveselil ali navdušil?
Že 51 let je ta občina pobratena z Novim mestom, jaz pa sem z njimi prek različnih vlog in organizacij povezana že 45 let, bolj intenzivno – predvsem na humanitarnem in prostovoljskem področju – zadnjih 20 let. Mladinski center Hercegnovi, v katerem smo v teh 20 letih veliko naredili, me je predlagal za častno občanko. Ni v navadi, da so nominiranci iz drugih držav ali osebe, ki tam nimajo korenin; ta odločitev je bila izjema, in to je zame velika čast. Pa ne samo zame, saj so v vseh projektih sodelovali številni prostovoljci iz našega okolja, tako da je to priznanje za vse nas. Od številnih projektov pa so najpomembnejši projekti, namenjeni otrokom, ki so brez staršev ali so jim bili odvzeti, zato je njihov dom institucija. Z mnogimi, ki so ob polnoletnosti zapustili otroški dom, smo še danes v stikih.
Društvo ima odličen program za begunce iz Ukrajine, v zadnjih letih pa ste pomagali tudi mnogim, ki so se v okviru vladnega programa repatriacije za potomce slovenskega rodu iz Venezuele vrnili v Slovenijo. Verjetno so pri tem dragocene izkušnje izpred 30 let, zagotovo pa se ne da tistih pristopov kar preslikati v današnjo situacijo.
V bistvu gre za podobne situacije, za podobne stiske ljudi takrat v devetdesetih in danes. Če si primoran nepričakovano zapustiti svoj dom in izgubiš pravzaprav vse, ne le doma in prijateljev, ampak svojo celotno socialno mrežo, je to resnično in za nas nepredstavljivo težko. Ukrajinski begunci prihajajo posamično, neorganizirano, to je bistvena razlika od tistih pred tridesetimi leti. Takrat tudi jezik ni bil ovira, saj smo vsi govorili jezik bivše skupne države. Za begunce iz Ukrajine, ki so prišli v neznano okolje, je najpomembnejše, da imajo nekoga, ki mu lahko zaupajo in se mu lahko odprejo. Tu je ključnega pomena psihosocialna pomoč, ker gre za velike travme – nekateri so doživeli vojne grozote, izgubili najbližje, posledice pa bodo še dolgo prisotne. Na srečo imamo v društvu zaposleno kulturno mediatorko ukrajinskega porekla, da lahko z njimi bolj neposredno komunicira. Zaupajo ji in tako hitreje izvemo za njihove stiske in potrebe. V materialnem smislu pa je država bolje podprla begunce iz Ukrajine kot takrat tiste iz Bosne in Hercegovine.
Prednost nevladnih in prostovoljskih organizacij je, da se na stiske in izredne razmere v družbi odzovemo hitreje kot vladne institucije. Mi na primer nismo čakali, da dobimo finančno podprt projekt – takoj smo prepoznali potrebo po pomoči in že naslednji dan začeli učiti slovenščino in ponudili psihosocialno pomoč, ki je tako zelo pomembna. Podobno smo se odzvali tudi pred skoraj tremi leti, ko so v Novo mesto v okviru vladnega programa repatriacije prišle prve družine iz Venezuele. Še danes jim pomagamo pri učenju slovenskega jezika, iskanju zaposlitev in druge pomoči.
Na podelitvi naziva častna občanka Mestne občine Novo mesto so se vam prišli poklonit mnogi ugledni Slovenci, ki so v teh letih sodelovali z vami, nekdanji in sedanji begunci pa Romi in številni prostovoljci in mnogi so od ganjenosti zajokali. Ogromno ste dosegli, verjetno pa še niste rekli zadnje besede ... Kaj bi si še želeli narediti, premakniti, doseči?
S podelitvijo naziva častna občanka je občina priznala pomen prostovoljstva pri ustvarjanju čim boljših pogojev za življenje vseh nas, za dobrobit skupnosti. Zato je to tudi priznanje vsem prostovoljcem na različnih področjih delovanja, s katerimi izpolnjujemo občutek socialne odgovornosti, in ne nazadnje je to priznanje tudi nevladnemu sektorju.
Prostovoljstvo in dobrodelnost je moj način življenja. To je bogastvo, ki ga je težko opisati. Ne gre za znano formulacijo, da s tem, ko daješ, največ dobiš. So neke druge razsežnosti, ki te bogatijo. Ta svet je velik, za nas, ki smo povezani in smo si vsi blizu, pa zelo majhen. Moraš biti občutljiv in odgovoren za vse okoli sebe. Vrednote, ki sem jih pridobila v družini, ostajajo v meni in se ne spreminjajo, tudi če se spremeni družbeni sistem. Vesela sem, da se sama nikoli nisem znašla v situaciji, ko bi potrebovala pomoč, zelo pa sem vesela, ko vidim, da ljudje, ki sem jim pomagala in so se v življenju znašli, danes pomagajo drugim. To je zame največja nagrada.
Ljudje, ki prihajajo, niso breme za našo družbo.
