Praznik naj le odstopa od vsakdana
Naš pogovor
Obredno življenje utrjuje, potrjuje in na novo vzpostavlja skupnosti in odnose znotraj nje. In čeprav se je pomen marsikatere šege ali obreda izgubil v zgodovini, bodo rituali – v taki ali drugačni obliki – vedno obstajali, zatrjuje Ambrož Kvartič, doktor etnologije in kulturne antropologije ter raziskovalec sodobne pripovedne folklore. V obsežni knjigi z naslovom Od imena do spomina, ki je pred kratkim izšla pri Založbi Mladinska knjiga, predstavlja šege, navade in obrede, kot s(m)o jih poznali nekdaj, in tiste, ki nastajajo v sodobnem času. Knjiga je bila nominirana za knjigo leta na nedavnem Slovenskem knjižnem sejmu.
V knjigi Od imena do spomina predstavljate šege, navade in obrede življenjskega kroga. Kakšne so razlike med njimi?
Pri vseh teh kategorijah gre za neke ponavljajoče se kulturne vzorce, sledenje nekemu redu. Vsak med nami ima svoje ustaljene navade, obstajajo še kolektivne navade, ki se sčasoma tudi spreminjajo. Recimo to, da je oče prisoten pri rojstvu svojega otroka, je navada sodobnega časa.
Šege imajo večjo globino, razvijajo se skozi zgodovino ter vzpostavljajo in utrjujejo medčloveške odnose ali odnose med naravo, bogom, posmrtnim življenjem – čimer koli že. To, da si voščimo za rojstni dan, je šega, kar je enako, kot da nekdo pokriža hlebec kruha, preden odreže kos. Šege imajo torej več vsebine in simbolov, a se danes pogosto ohranjajo bolj zaradi forme. Obredje oziroma ritual pa imenujemo vnaprej dogovorjeni širši niz praks, šeg, ki imajo tudi močno javno dimenzijo. Obred je javen, poteka po določenem vzorcu, v neki skupini ljudi, bodisi družinski, vaški ali delovni skupnosti. Šele skupnost skozi obred nekomu prizna novo družbeno vlogo.
Rituali potekajo po ustaljenih obrazcih, pravite. Česa ne sme manjkati?
Tako kot so prazniki iz vsakdana povzdignjeni dnevi, enako so obredi življenjskega kroga zbrani okoli življenjskih mejnikov. Ključni sestavni del vsakega rituala je trenutek simbolnega prehoda, recimo polivanje z vodo pri krstu ali izmenjava prstanov pri poroki. Pri tem so pomembne tudi določene vloge, ki jih posamezniki imajo oziroma jih prevzamejo v obredu, najprej je to nekdo, ki obred izvaja, potem pa tisti, ki so že šli skozi določen ritual in so prisotni ob našem, na primer botri pri birmi, starešine oziroma priče pri poroki, starejši sodelavci ali mentorji … Zelo pomemben sestavni del ritualov pa je tudi praznovanje – torej hrana, obdarovanje, druženje, s čimer je posameznikov prehod dokončno potrjen.
Ritualni red obredja na eni strani določajo že naravni, biološki mejniki. To so obredi prehoda ob življenjskih prelomnicah. Začne se z rojstvom, potem so pomembne puberteta, spolna zrelost, ki jo zaznamuje poroka, nato menopavza in andropavza, za kar v našem kulturnem prostoru nimamo nekih posebnih ritualov, pač pa bolj slavimo abrahama, sledi upokojitev in na koncu smrt. Rituale določajo še kulturni kontekst, verske skupnosti, država s šolskim sistemom ter politika, saj ima tudi vsak družbeni red svoj praznični koledar.
Zakaj šege oziroma rituali izginjajo? Nekatere verjetno v tem času niti niso več primerne, na primer norčevanje iz samskih deklet in fantov ...
Skozi čas se marsikaj spreminja, na novo nastane ali tudi izgine oziroma se preobrazi. Zavedanje, zakaj ima neki ritual pomen in moč, se je do danes precej izgubilo. Če neka šega izgubi simbolno vsebino, se ohrani le še kot navada. Na primer to, da nekomu, ko kihne, rečemo na zdravje, je navada, ki je izšla iz šege, katere namen je bil zagotoviti, da človeku ne bi »duša ušla«.
»Štelng« mladih fantov ni več, ker ni več služenja vojaškega roka. Ponekod je ostala le forma, v obliki veselic. Tudi »šranganje« nevest je danes bolj forma, medtem ko so imele »šrange« nekoč kar pomembno vlogo v poročnem obredju zaradi ekonomskega in tudi pravnega vidika ter medsosedskih in medvaških odnosov. V taki obliki ne živijo več.
Primer izginulega je ritual vpeljevanja matere nazaj v družbo. Ker so po porodu ženske veljale za nečiste, je morala mati opraviti poseben obred v cerkvi, da je postala spet »čista« in del skupnosti. Ta ritual je izginil v začetku 20. stoletja, saj so duhovniki ugotavljali, da ni smiseln, ker sta se kultura in družba tako spremenili.
V katerem »delu« življenjskega kroga pa se je ohranilo največ obredov? Verjetno ob smrti?
Če se navežem na prejšnje vprašanje, se mi zdi zanimiva misel, da je vedenje o nosečnosti in rojstvih, ki ga je prinesel družbeni razvoj, spremenilo tudi ritualno podobo okoli rojstva. Smrt pa je na drugi strani še vedno toliko nedoumljiva, saj ne vemo, kaj se pravzaprav po njej zgodi, da se ljudje najbolj zavedamo pomena rituala ravno ob smrti. Upoštevati moramo, da je skupnost ostala brez enega svojega člana, kar povzroča močna čustva.
Ampak ti rituali in obredi so bili v tradicionalni skupnosti namenjeni tudi pokojniku, da so mu pomagali »naprej«, kamorkoli že. Njegovi duši so pomagali zagotoviti, da bi pravilno zapustila telo in ne bi tavala po tem svetu in strašila ljudi. Pomembna dimenzija tega obreda se je kar izgubila. Danes sicer vehementno govorimo, da je pogreb le za žive, da nam pomaga odžalovati, pokojnemu pa je tako ali tako vseeno, kakšno bo slovo. Na ta način zreduciramo človeka, ki je pravzaprav doživel končno postajo v življenju samo na nas in našo žalost. To se mi zdi pomanjkljivost sodobnega časa.
Nekoč so ljudje čutili dolžnost, da so umirajočega obiskali, se z njim pogovarjali. S sabo so pripeljali celo otroke, danes pa pred njimi skrivamo bolezen, kaj šele smrt. Kaj menite o tem?
Res je. To je izraz modernističnega vidika 20. stoletja. Gradili smo ogromne jezove, šli smo na Luno, vedli smo se, kot da nam narava nič ne more. Vendarle pa smrti nič ne moremo, zato smo jo umaknili.
Včasih je bila moralna dolžnost obiskati hudo bolnega ali iti za pogrebom. Ne zaradi šege same, pač pa zato, ker tako ravnanje drži skupnost skupaj. Veljalo je prepričanje, da se mora pred smrtjo človek spraviti in pobotati z vsemi, s katerimi je bil sprt, da je lahko mirno »šel naprej«. Ljudje so bili nekoč bolj ozaveščeni, zakaj nekaj počnejo: če pokojnika ne bodo nesli čez prag skozi vrata z nogami naprej, torej obratno kot je prišel na svet, bo njegova duša zablodila, ostala bo v hiši in škodovala njenim prebivalcem pri vsakdanjem življenju.
Včasih je bilo veliko ritualov povezanih z ženskami, zlasti pri nosečnosti, porodu, poroki. Zakaj?
To ni tako nenavadno, saj sta nosečnost in materinstvo vendarle »ženski stvari«, v svetu tabujev okoli rojstva so imele ženske veliko besede, saj se je med njimi prenašalo znanje. Moški so imeli pri tem minimalno vlogo, pravzaprav so se morali odmakniti od vsega dogajanja. Je pa tudi skupnost narekovala določena pravila, da je zavarovala svoja člana, torej tako žensko kot tudi otroka. To je bilo najbolj nevarno obdobje, ko bi šlo kaj narobe, ko bi lahko kakšne zle sile vplivale na novorojenca, zato so ponekod morale rojevati celo v temni sobi, brez luči in upoštevati še kup drugih pravil.
Ali gre pri novodobnih šegah kar za slepo, nepremišljeno posnemanje tujih vzorov ali nam uspe dodati kaj iz naše tradicije?
Marsikaj se danes še ohranja, vendar brez zavesti, kaj pomeni in zakaj se je sploh razvilo. Rituali se prilagajajo sočasni kulturi. Primer tega je recimo zabava, ki jo prijateljice pripravijo noseči ženski (»baby shower«), ki je tako mlada šega, da niti še slovenskega imena nima, in pri kateri otroku nosimo darila, ko je še v materinem trebuhu. Torej je to v popolnem nasprotju s starimi verovanji, ko je slaviti otroka, še preden se je rodil, pomenilo pravzaprav klicanje nesreče nanj. Nekoč je to, da se je otrok rodil s kakšno hibo, vplivalo na celotno skupnost, saj je pomenilo, da ne bo mogel pomagati pri delu in skupnost ne bo imela nič od njega. Zato so z obrambnimi šegami in obredi že med nosečnostjo skrbeli, da na otroka ne bi vplivale zle sile. Novodobne šege nastajajo, ker se je vmes zgodil velik družbeni napredek in tudi napredek v medicini, ženske ne rojevajo več doma, umrljivost ob rojstvu se je zelo znižala in družba se več toliko ne boji, da bo šlo kaj narobe.
Zakaj pa je še danes pomembno praznovati praznike in pri tem upoštevati predpisane šege?
Medtem ko je vsakdanjik čas, ko delamo in »trpimo«, če smem tako reči, imamo na drugi strani praznični čas, čas za rituale. Praznik odstopa od vsakdana. Moč tega rituala pa se skriva v prepričanju, da to, kako je izveden, konkretno vpliva na to, kako sicer živimo v vsakdanjem življenju. Zato vzpostavljamo odnose z drugimi ljudmi, bogom, naravo, magičnimi bitji v preteklosti, s čimer koli že, da nam v tej naši zemeljski izkušnji ne bi bilo prehudo. Prekletstvo sodobnega sveta je tako tudi to, da ne ločimo praznika od vsakdanjika. Da si ne vzamemo časa za rituale v svojem življenju.
Koliko pa na tradicijo praznovanj vpliva potrošništvo?
Če upoštevamo praznike letnega kroga, ki se iz leta v leto ponavljajo, in praznike življenjskega kroga, potrošnja bolj vpliva na praznovanje letnega kroga. Pravzaprav je nove praznike tudi ustvarila, recimo valentinovo ali noč čarovnic. Ritualov skozi življenje ni »obogatila« na tak način. Pač pa se potrošništvo zelo rado prilepi na že obstoječe stvari. Poroka je danes najbolj tržno naravnan ritual z modo, sledenjem trendom, poročnimi sejmi … Ritual sicer potrebuje posebno ikonografijo, pri njem sledimo nekim predpisanim obrazcem, obleka ni enaka obleki za vsak dan, to je že res, vendar ni treba pretiravati. Nevesta in ženin bosta poročena tudi, če bosta sama pred matičarjem in oblečena v trenirko, če povem bolj grobo.
Čustva je mogoče ob vseh ritualih izraziti na kakršen koli način, tržna logika pač vstopa tja, kjer se izražajo tudi skozi materialne dobrine.
Čeprav danes živimo bolj individualizirano in imamo možnost izbire, je še vedno pomembno, da pri ritualih sodelujemo. Ni nam zares treba, je pa celo koristno sodelovati. Predstavljajte si, da imajo v kaki delovni skupnosti ali društvu tradicionalni, simbolični ritual, pri katerem ne želite sodelovati. Ampak delali boste skupaj, kako to potem zaznamuje skupinsko dinamiko? Skupnost te lahko zaradi tega sprejme ali pa izloči. To se je dogajalo in se bo dogajalo. Primer so virtualne skupnosti, v katerih z lahkoto »odprijateljimo« vsakogar, ki ne ustreza naši skupnosti, ustreznost pa zagotovi prav ritual.
Kako še digitalizacija življenja vpliva na šege? Voščimo si na daljavo, po socialnih omrežjih, izrekamo sožalje, poznamo celo virtualno prižiganje svečk.
Digitalni svet je ustvaril in potenciral to, da smo postali družba spektakla. Vsi iščemo nekaj novega, algoritmi nam servirajo vse mogoče, to, za kaj se bomo odločili, pri tem niti ni več naša lastna izbira. Vse to je ustvarilo tudi novo ritualno podobo. Naj omenim še en ritual sodobnega sveta, to je razkritje spola še ne rojenega otroka, ki je strogo ritual socialnih omrežij. Običajno starši uredijo, da se razpoči balon ali kaj podobnega in se pokaže rožnata ali modra barva. Spektakel za čim več oči.
Socialna omrežja so postala tako pomemben del naših življenj, da vse, kar se nam pomembnega zgodi, objavimo tudi na Facebooku ali Instagramu. Ko se rodi otrok, to objavimo, prav tako objavimo, ko nekdo umre. Žalovanje, ki je običajno notranji proces, saj mora izgubo vsak sam predelati pri sebi, tako obrnemo navzven. Vsi morajo vedeti, da žalujemo, pa najsi gre za smrt naše stare mame ali kužka. In na vsako objavo pričakuješ reakcije, tako deluje današnja ekonomija pozornosti. To je tipičen fenomen sodobnega časa, ko ti všečki dajejo dopamin v možgane.
Opisujete tudi nekatere obrede drugih verskih skupnosti, ki živijo pri nas, na primer muslimanov in pravoslavcev, ter šege in navade Romov. Ali so med vsemi temi velike razlike?
V vsaki religiji so določene zadeve predpisane, kar pomeni, da ljudje živijo po teh navodilih. Tako ima tudi versko življenje svoj ritualni red, kar je značilno za prav vse religije oziroma verske skupnosti. Verski rituali so pomembni tudi navzven – tudi če kdo ne veruje, lahko zna ceniti recimo simboliko cerkvene poroke.
Obred krsta v krščanskih okoljih tako ustreza vsem obredom imenovanja, kakršne pozna človeštvo že od nekdaj, in v vseh drugih religijah. Mimogrede, krst je bil v preteklosti pomembnejši od rojstva, šele z imenom namreč človek postane nekdo.
Ali so zato v preteklosti bolj slavili god (imendan) kot rojstni dan?
Drži. Povezave med kulturami, religijami, etničnimi skupinami pa lahko iščemo še drugače, na primer globoko v preteklosti. Konkretno recimo šega z imenom »nakolenčič«. Nevesti, ki pride prvič v nov dom, na kolena posadijo fantička, kar je znamenje, da bo prvorojenec fantek. To šego poznajo tudi v Bosni. Ni značilna za islam, pač pa za geografski prostor Balkana.
Šege se zelo prekrivajo, oplajajo, tako da je težko govoriti o nekih mejah. Gre za zgodovinski razvoj. Recimo to, da ženin nevesto nese čez prag, je strašansko stara šega, prag kot prehod med organiziranim domom in kaotičnim zunanjim svetom je najnevarnejši kraj. Pod pragom namreč živijo hišni duhovi in duše prednikov, in če bi nevesta stopila nanj, bi ta zakon doletelo najhujše. To, da postavimo ob koncu gradnje smrečico na vrh strehe, nima zveze z nobeno sodobno religijo, je staropoganska šega, ki se je ohranila, tako da še danes tesarji vedo, kako mora biti pravilno izvedena.
V bistvu predalčkanje, kam spada kakšna šega v smislu časa, geografskega prostora, verske skupnosti …, niti ni pomembno. Oblike so si podobne, konkretne izvedbe pa se razlikujejo v času in prostoru.
Kdaj pa se je začela proslavljati upokojitev, ki danes spada med pomembne življenjske mejnike?
Upokojitev je seveda posledica zaposlovanja. Dokler se niso oblikovale službe kot take, je niso zares poznali. Na kmetih je bil podoben prelomni trenutek, ko je mladi gospodar prevzel kmetijo in sta stari gospodar in gospodarica postala preužitkarja. Dobila sta svojo sobo v hiši, sicer pa še vedno pomagala pri delu.
Upokojitev je prelomnica tudi zato, ker prinaša drugačen status. Danes si zaposlen, jutri nisi več, danes si delovno aktiven, jutri si upokojenec. V tej vlogi te prepoznata tvoja nekdanja delovna skupnost in država, ker začneš dobivati pokojnino in si formalno v tretjem življenjskem obdobju. Da gre res za prehod iz enega obdobja v drugega, pa pove prav ritual: ko se na manjši zabavi od tebe poslovijo delodajalec in sodelavci, ti izročijo darilo, povedo nekaj lepih besed in te na ta način obredno prestavijo iz ene družbene vloge v drugo. Če takega slovesa, tako imenovanega obreda prehoda ni, pa nekaj zmanjka.
Tudi vloga živali, zlasti hišnih ljubljenčkov, se je v zadnjem času spremenila. Vi govorite celo o ritualnem odnosu do živali. Kako se to kaže?
Živali so imele v zgodovini različne vloge: od vira hrane in pomoči pri delu do hišnih ljubljenčkov, ki jim pogosto pripisujemo človeške lastnosti. Ob tem, ko se je v začetku 20. stoletja močneje razvil ta odnos, pa je tudi življenja ljubljenčkov začel zaznamovati isti ritualni red kot življenja njihovih lastnikov. Zato danes marsikdo praznuje rojstni dan svojega psa ali mačke in zato je danes poginuli hišni ljubljenček deležen obrednega pokopa. To nikakor ni zanemarljiv del siceršnjega obrednega življenja ljudi.
Ker smo ravno v predprazničnem času – v kolikšni meri so med Slovenci še vedno žive šege in navade, povezane s praznovanjem novega leta?
Novo leto kot dogovorjeni mejnik med enim in drugim letom najbolj poveže svet. Je najbolj vsečloveški praznik od vseh. Takrat vsi praznujemo, v medijih sledimo, kako vstopajo v novo leto na posameznih celinah, si voščimo.
V tem času vsi delamo obračune za nazaj in z upanjem zremo v prihodnost. To je sporočilo novoletnih praznikov: priložnost, ko lahko z optimizmom gledaš naprej.
Ima pa tudi pri tem praznovanju, skupaj z božičem, velik vpliv potrošništvo. In tekmovalnost, ljudje tekmujejo, kdo bo dal lepše, boljše, dragocenejše darilo, obesil več lučk ali pripravil boljšo zabavo. Značilnost sodobne zahodne družbe je pač kulturno pretiravanje. To so značilnosti ne čisto zdrave družbe v odnosu do okolja, samih sebe, do duševnega zdravja, skrbi za otroke na eni strani in starejših na drugi strani, družbe, ki je virtualno zaprta, ki ne gleda drugega v oči, ampak prek zaslona gleda njegovo podobo, ki si jo je on sam ustvaril. Niso pa to očitki, to je le raziskovalno opažanje.
Obredi nas utemeljujejo kot ljudi, kot skupnost.
