Vera v ljubezen
Ni smrt tisto, kar nas loči,
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše. Brez pomena
zanje so razdalje, kraj in čas. Mila Kačič
Ljubezen ostane tudi, ko človek odide, je poudarjala Manca Košir, ki je bila po upokojitvi aktivna prostovoljka hospica in je ogromno naredila za sprejemanje smrti kot dela življenja. Kot profesorica nas je učila poklica, a obenem tudi za življenje – navduševala nas je za branje in spodbujala h kritičnemu razmišljanju. Prejšnji mesec se je poslovila in za sabo pustila ogromno doto. Posejala je veliko semen dobrega, predvsem pa ljubezni, ki jo je nesebično razdajala, in tako še naprej ostaja z nami.
Bila je tudi ambasadorka radostnega staranja. S svojo vsestransko aktivnostjo je dokazala, da predsodki, klišeji in kalupi, ki jih vsiljujejo starejšim, ne držijo in da se jim ne smemo prepustiti. Večkrat se premalo zavedamo svoje moči in ne zberemo poguma, da bi spremenili, kar nas moti. Delujemo kot avtopiloti in se le pritožujemo.
Morda bi se morali večkrat zgledovati po njej, saj je vedno našla srečnost. Sprejemala je, kar ji je prineslo življenje, lepo in težko. Smrt in življenje je jemala kot del istega kroga. Prepričana je bila, da brez zavedanja umrljivosti ne zmoremo biti zares hvaležni za življenje. Vera v ljubezen, ki nikoli ne umre, je bila gonilo njenega življenja. Oboževala je poezijo, ker je v njej doma duša.
Bo že držalo. Kdor poje, slabo ne misli, in kdor ima rad ljudi, ne počne slabih stvari.
Prijetno poletje želim, naj bo prežeto z ljubeznijo.
