Ne bom več nosila na glav′ci vode

Zgodbe | junij '24

Iz zgodovine

Na našem dvorišču je še vedno vodnjak, ki mu po domače pravimo štirna. Ni bil vir čiste pitne vode le za nas, ampak tudi za več sosedov, ki so jo vsak dan z vedrom vlekli iz mrzle globine.

Globok je osem metrov, v njem pa čista hladna voda, ki je vse leto skoraj enake temperature. Ročka je svetlo zglajena od dlani ženskih rok, ki so prihajale po vodo. Med njimi je bila tudi sosedova teta Micka. Nekaj let je delala v tovarni, ki ji je za vedno zaznamovala življenje. Stroji so brneli v treh izmenah, kolesa so se vrtela, na njih pa so bili ploščati pogonski jermeni, ki so gnali stroje, pomanjkljivo zavarovani. Enkrat je dobila roko med kolesje, ki ji je odtrgalo zapestje na eni roki. Potem je v tovarni opravljala dela, ki jih je še lahko, na domači kmetiji pa je delala, kot da nesreče sploh ni bilo.