Je modrost res ženskega spola
Za modrece velja; če so grdi, so lepi, če so revni, so bogati, in če so sužnji, so kralji. Cicero
Glede na zapisano je modrost nekaj zelo imenitnega in je nima kar vsak. Tisti, ki jo premore, pa je očitno lep, bogat in naravnost kraljevski.
Vprašali so me, kaj mislim o pravici (iustitia) in modrosti, saj sta obe ženskega spola. Zamislila sem se, ali spol sploh kaj pomeni. Ženskega spola so tudi žalost, nesreča, zavist in še marsikaj. Moškega pa na primer uspeh, vzpon … A nič od tega nima opraviti le s spolom. Pri ljudeh namreč srečamo take in drugačne lastnosti, ki jih krasijo ali z njimi obdane žalostijo in jih nosijo tako moški kot ženske.
Spominjam se let, ko so sleherno poletje pod slovito najevsko lipo modrovali le moški, šele po prihodu županje Črne na Koroškem Romane Lesjak pa smo prvič »smele« pod to košato slovensko drevo sesti ženske. Bila sem varuhinja človekovih pravic, in to sem si štela v precejšnjo čast. Zdaj pod lipo vsako leto modrujejo taki, ki imajo kaj povedati. Spol ni več pomemben. Kako pravično in hkrati tudi modro!
Bili so časi, ko je bilo za uravnoteženost v politiki treba uvesti prve kvote. Ženske. Zdele so se mi precej »poniževalne«, a so imele smisel in se celo obnesle. Zdaj namreč ni več volitev brez njihovega doslednega upoštevanja. Ali jih končno lahko ukinemo, ne da bi pozabili nanje? Nisem povsem prepričana. Kaj hitro bi se morda vrnili v stare tirnice.
Kako pa gledate na modrost odločanja v različnih sodnih postopkih? Javnost sicer ne pozna vsebine zajetnih sodnih spisov, a pogosto onemi ob nekaterih odločitvah celo najvišjih, a ne nujno le domačih sodišč (v mislih imam ta hip ribiče, ki so lovili v slovenskem morju in jim je to priporočala celo politika). Ali odločitve, predvsem pa zapisano v sodni obrazložitvi, res krojijo le modrost in pravičnost? Tudi marsikatera druga sodba preseneča in pogosto dobi pravi epilog šele na višjih instancah. Katera je torej pravična? Zadnja? Tudi o tem lahko kdaj dvomimo, saj dokazi tu in tam »izgubijo« prvotno moč. Priče že mlade padajo v »demenco«, zaigrano seveda, in kar naenkrat je dvom prevelik, ob njem pa so tudi »krivi« oproščeni.
Kako pa bo umetna inteligenca v prihodnje krojila svet in življenja zlasti zanamcev? Če bi jo znali prav uporabljati, bo vsekakor pomenila velik napredek, a kaj, ko jo lahko marsikdo hudo zlorabi. Prav strah pred tem je tisti, ki buri našo domišljijo, generira pa tudi nove in nove zgodbe ter lažne novice, da ne veš, komu bi sploh še verjel. Saj poznate proticepilske in pripovedi o ustvarjanju vremena in velikih katastrof. Vse polno teorij zarot.
Strah pred nekaterimi tako zelo bogatimi, ki za milijone evrov potujejo na posebne izlete v vesolje, je resnično velik. Modrost bi narekovala njihovo empatijo do pomoči potrebnih, ki potrebujejo za preživetje le skodelico riža na dan. Pa je vedno nimajo. Ko gledam stalne in silne prošnje za rešitev bolnih ali lačnih otrok, za katere bo dovolj, če bi (običajno predvsem revni) zanje darovali pet ali deset evrov, se vedno znova zamislim. Jih bodo ob poplavi nečednosti res vsi dobili? Si z darovanjem le »peremo« vest? Koliko lačnih, prezeblih, bolnih, prizadetih v vojnah in naravnih katastrofah bi preživelo, če bi jim namenili na primer samo letošnji »evrovizijski« denar?
Časi res niso ugodni za zdravo kmečko pamet. In modrost je žal zapustila tudi mnoge svetovne voditelje. Toda svet bi bil z modrostjo v trenutku lepši in ljudje srečnejši.
Stara indijanska zgodba o dveh volkovih nam pove veliko resnico. Prvi volk je namreč slab in zelo negativen, drugi visoko pozitiven, prijazen, dober, pravičen. Ko vnuk vpraša dedka, kateri volk zmaga, mu ta pove, da tisti, ki ga pač »hranimo«.
