Večkrat praznih rok, a vedno s polnim srcem

julij '24

NAŠ POGOVOR

Starejši za starejše se imenuje socialnovarstveni program Zveze društev upokojencev Slovenije, v okviru katerega starejši prostovoljci obiskujejo svoje vrstnike, jim delajo družbo, dajejo podporo in tudi konkretno pomoč in jim na ta način omogočajo daljše samostojno življenje doma. Program letos praznuje 20. obletnico delovanja, le nekoliko krajši čas v njem sodeluje Karlina Mermal, ki ji je Slovenska filantropija maja podelila naziv naj mentorica prostovoljcev. Že več kot 15 let je prostovoljka v Društvu upokojencev Gornji Grad, od leta 2011 je tudi pokrajinska koordinatorica programa za Savinjsko dolino. Z veseljem je pristala na pogovor za Vzajemnost, pa ne zaradi sebe, pač pa da širša javnost bolje spozna dobrobiti tega prostovoljskega programa, namenjenega starejšim.

Projekt Starejši za starejše deluje od leta 2004, v Društvu upokojencev Gornji Grad ste se vanj vključili leta 2008. Zakaj, kaj vas je pritegnilo?

Bila sem tajnica društva in takratni predsednik me je poslal na predstavitev programa Starejši za starejše. No, ko sem nato predstavljala program v društvu, je predsednik dejal, da bomo pristopili, če prevzamem naloge koordinatorice. Potem smo poiskali prostovoljke, med njimi sem bila tudi sama, vsaka je prevzela območje, najbližje domu. Trenutno imamo v gornjegrajski občini 14 prostovoljcev. Med njimi sta dva moška, eden od njiju je tudi prostovoljni šofer v Prostoferju. Ta program je zelo dobrodošel, saj nekoliko razbremeni naše prostovoljke, ki so prej same vozile starejše k zdravniku, v trgovino in po drugih opravkih. V Zgornji Savinjski dolini imamo tri vozila, po dve občini ga uporabljata skupaj: Luče in Solčava, Ljubno in Gornji Grad, Nazarje in Rečica. Mozirje, ki je sicer največji kraj, pa se za prostoferja ni odločilo. V Spodnji Savinjski dolini, od koder sta v naši pokrajinski zvezi dve društvi, in sicer Šempeter in Vrbje, ki spadata v občino Žalec, pa so dobili prostoferja že pred nami.

Ali ste se že pred upokojitvijo ukvarjali s prostovoljstvom?

Ne, s prostovoljstvom sem se prvič srečala prav pri tem programu. Po poklicu sem pravnica, med drugim sem bila zaposlena v podjetju Donit v Kamniku, nato na mozirski upravni enoti, do upokojitve pa na gornjegrajski občini. Sem rekla, da bom, ko se bom upokojila, delala samo tisto, kar mi bo všeč. Pa ni bilo čisto tako. No, sem članica zveze borcev in društva upokojencev, vključena sem tudi v kulturno društvo, ampak ne nastopam, delam bolj v zaodrju, opravljam pa vse, kar je potrebno. Tudi mož je prostovoljec, vendar zdaj zaradi napredovanja bolezni ne hodi več sam na obiske, greva skupaj. Imava dva sinova, vnukov žal še ne.

Za tiste bralke in bralce, ki programa Starejši za starejše ne poznajo, nam opišite, kako poteka obisk pri sokrajanih.

Na srečo so občine v Zgornji Savinjski dolini prisluhnile potrebam programa in imajo vsa društva sklenjene pogodbe za pridobivanje podatkov o krajanih, ki jih obiskujemo. Tako vsako leto dobimo podatke, na podlagi tega pa naredimo seznam obiskov. Obiskujemo vse starejše občane, stare nad 69 let, ne glede na to, ali so člani društva upokojencev ali ne. Ob prvem obisku običajno prostovoljka izpolni anketo, ki nam pove, kako starejši živijo. Anketa vsebuje kar 64 vprašanj, kar je po mnenju tako prostovoljk kot uporabnikov preveč. Pa vendar tako dobimo potrebne podatke za statistiko, ki nam pokaže, kako starejši živijo. Društvena koordinatorica podatke vnese v program in nato izpiše načrt obiskov za naprej. Od trenutka, ko jih vnesemo v računalniški program, so podatki anonimizirani. Tudi prostovoljke podpišejo pogodbo o varovanju podatkov, tako ni strahu, da bi to, kar vidijo ali izvedo na obiskih, prišlo v javnost.

Vsak naslednji obisk je že kar prijateljski obisk. Malo poklepetamo, povprašamo po počutju, zdravju in ali kaj potrebujejo ter se dogovorimo za naslednji obisk. To je lahko po enem, treh ali šestih mesecih ali pa samo enkrat na leto.

Leta 2011 ste prevzeli še koordinacijo projekta za vso savinjsko pokrajino. Prostovoljci vas opisujejo kot izjemno mentorico, ki jim daje jasne in pravočasne usmeritve ter jih podpira in motivira. Kakšno je vaše delo?

Iz savinjske regije je vključenih deset društev, na seznamu je 93 prostovoljk in prostovoljcev, aktivnih pa je 83. Če navedem še nekaj številk: lani smo opravili okrog 8300 prostovoljskih ur, v to je všteto okrog 3500 obiskov, 300 osebam smo nudili več kot 2000 pomoči. Jaz koordiniram delo mentoric oziroma društvenih koordinatoric. Srečujemo se na sestankih, običajno vedno v drugem društvu.

Pokrajinski koordinatorji skrbimo za neposreden stik z društvenimi koordinatoricami, imamo tudi enega koordinatorja, ti pa v svojih društvih na terenu, da program nemoteno teče. Smo v podporo prostovoljkam in prostovoljcem, skupaj rešujemo morebitne težave, posredujemo jim informacije in novosti iz Zdusa. Vodimo natančno evidenco, pri tem uporabljamo računalniški program BOPRO, ki je narejen posebej za ta program, prek njega vse podatke pošljemo neposredno Zdusu. Prva leta smo delali vse »peš«, vsa poročila so bila na papirju.

Veliko časa in pozornosti posvetimo izobraževanju, da prostovoljci bolje razumemo staranje ter potrebe in tudi pravice starejših, da znamo prav pristopiti k njim in tudi prepoznati različne bolezni. Zlasti je dobro, da dobimo čim več praktičnega znanja za pogovor z bolniki z demenco. Sama sem na enem od izobraževanj slišala za zgodnje znake demence in jih prepoznala pri možu. Takoj je obiskal zdravnico, da so ga obravnavali in mu predpisali zdravila, tako da se za zdaj stanje ne slabša. Zelo sem hvaležna za to znanje.

Na izobraževanjih je tudi priložnost, da si izmenjamo izkušnje in dobre prakse, kar vsem nam zelo koristi.

Kako ste si pridobili zaupanje starejših krajanov, ko ste jih začeli obiskovati? Kako so vas sprejemali?

Na podeželju se bolj poznamo med sabo, zato pri obiskih nismo imeli težav. Poleg tega smo si prostovoljke razdelile zaselke, kjer smo bolj domače. Redkokje sem morala povedati, kdo sem in zakaj sem prišla k hiši.

Se pa običajno na prvem obisku bolj zadržano pogovarjamo. Postopoma pa si pridobimo zaupanje in pogosto nam marsikaj zaupajo. Vedno imam občutek, da nas težko čakajo. Veste, pri nas so kar velike razdalje med domačijami, ponekod je nekaj kilometrov do prvega soseda. Zato so še bolj veseli vsakega našega obiska. Res pa se krajani poznamo med seboj, kar je zagotovo prednost, saj slišim, da imajo v mestnih okoljih več težav, ker jim ljudje ne odpirajo vrat. Pa tudi do podatkov o starejših krajanih težko pridejo, pri nas na srečo teh težav ni.

Posebna vrednost tega programa je tudi ta, da starejši prostovoljci obiskujejo sokrajane, lahko rečemo vrstnike, za katere vsaj približno vedo, kako živijo.  

Spomnim se gospe, ki je živela na odmaknjeni kmetiji, ki je pogosto rekla, veš, saj nič ne rabim, vse mi domači zrihtajo, ampak je tako fajn, ko vem, da še nekdo name misli in zame skrbi. Vedno me je tako željno čakala.

Ljudem finančnih sredstev ne moremo nuditi, je pa že to veliko, da se lahko obrnejo na nas. Svetujemo jim na primer, kako priti do varstvenega dodatka, dodatka za pomoč in postrežbo ali česa podobnega.

Pa bi potrebovali tudi finančno podporo?

Verjetno tudi kdo. Naši uporabniki imajo večinoma nizke pokojnine, kmečke in delavske, ker so delali v lesni in tekstilni industriji, kjer niso bile visoke plače. So pa skromni in kar zadovoljni s tistim, kar imajo. Mislim, da prav hude revščine, da bi bili ljudje lačni, na našem območju ni. Večinoma imajo tudi svoje vrtičke in sosedje radi kaj prinesejo.

Ko se pogovarjam z drugimi koordinatorkami, ugotavljamo, da je kje tudi drugače, so kar velike razlike med občinami.

Kakšno pomoč največkrat potrebujejo starejši krajani?

Najdragocenejše se jim zdi, da jih nekdo obišče. Še posebej tistim, ki živijo sami. Pa da jim povemo novice. Pogosto najprej vprašajo, kako je ta soseda pa oni sosed. Potožijo, da so včasih lahko šli na obisk, zdaj pa ne morejo več. Socialni stiki so v starosti okrnjeni ali celo prekinjeni, zato so veseli, da kaj izvejo. Če potrebujejo zdravniško pomoč ali kaj podobnega, se obrnemo na patronažno službo ali po potrebi na center za socialno delo ali humanitarne organizacije. V naši pokrajini zelo dobro sodelujemo s CSD, večkrat nam povedo, da smo prostovoljci v veliko pomoč, saj lažje pridemo do uporabnikov. Če uporabniki potrebujejo kakršno koli pomoč in se seveda s tem strinjajo, to sporočimo centru. Na srečo nimamo veliko takšnih primerov.

Ali pomagate tudi pri storitvah pomoči na domu?

Ne, saj naše prostovoljke za takšne vrste pomoči niso usposobljene. Pomagajo pri manjših zadevah, kot je dostava iz trgovine, in pri lažjih hišnih opravilih ali na vrtu.

V občini sicer imamo podjetje, ki izvaja pomoč na domu, ki pa je plačljiva.

Kako pa je s sosedsko pomočjo? Včasih smo rekli, da je dober sosed vreden zlata. Kako je danes?

To še vedno velja. Včasih je sosed pomembnejši kot sorodniki. Predvsem tistim, ki živijo sami. Spomnim se gospe, ki je živela v Gornjem Gradu, hči pa v Radencih, torej na čisto drugem koncu. In me je neko jutro vsa prestrašena klicala, da ne more mame doklicati po telefonu. Še v pižami sem tekla k njeni hiši, saj je živela na drugi strani ceste. Na srečo ni bilo nič narobe z gospo, pač pa s telefonom. Lahko rečem, da so na našem območju kar zgledni sosedski odnosi. Vsaj večinoma. Kdaj pa kdaj nas ravno sosedje opozorijo na stisko koga, ker so mu pač najbližje.

Starejši krajani se zagotovo razveselijo obiskov prostovoljk. Ali velja to tudi za svojce? Ali kdaj zavrnejo obisk?

Le izjemoma kdaj ta mladi niso zadovoljni z našimi obiski, ampak po navadi ugotovimo, da je pri tisti hiši kaj narobe. Smo se že ukvarjali s primerom fizičnega nasilja nad mamo. Večkrat opazimo zanemarjanje ali da domači starejšim članom družine ne uredijo določenih stvari. Na srečo je to res redko. Res pa je vsak obisk zgodba zase.

Na podeželju pogosteje kot v mestih skupaj živijo po tri ali celo štiri generacije. Ali je še živo medgeneracijsko sožitje?

Je, res je tudi, da imamo veliko razširjenih družin, ampak mladi pogosto nimajo časa, so v službah, otroci študirajo, starejši pa ostajajo za štirimi zidovi. Fizično ne potrebujejo ničesar, so pa večino dneva sami. Osamljenost starejših ljudi je velik problem v naši družbi.

Dejali ste, da pomoč kdo tudi odkloni. Zakaj? Ker noče priznati, da nekaj potrebuje, ali ne želi, da bi sosedje vedeli za njegovo stisko?

Kot veste, prvič obiščemo starejše krajane, ko dopolnijo 69 let. Ti so večinoma še zdravi in zelo vitalni. Potem se z njimi dogovorimo, ali jih obiščemo spet čez dve leti ali čez pet let. Včasih tudi kdo odkloni obisk, kar spoštujemo, vseeno pa ga čez nekaj let ponovno obiščemo.  

Za nekatere pa vemo, da bi potrebovali pomoč, vendar je ne sprejmejo, morda iz sramu. Zato, ko razvažamo prehrambne pakete Rdečega križa, naredimo to, kolikor je mogoče, diskretno. Saj veste, nihče ne prosi rad za pomoč.

Seveda so tudi ljudje, ki pomoč izkoriščajo. Tako pač je.

Na Dnevih medgeneracijskega sožitja, ki so sredi junija potekali v Ljubljani, ste se srečali prostovoljke in prostovoljci iz vseh društev. O čem ste se pogovarjali?

Za kakšne posebne pogovore ni bilo veliko časa, smo pa skupaj praznovali naš jubilej – 20. obletnico. Bila pa sem zelo vesela, da sem poleg vodstva Zdusa in dolgoletne vodje programa Starejši za starejše Rožce Šonc ter pobudnice programa Anke Ostrman po dolgih letih spet stisnila roko dr. Mateji Kožuh Novak, ki je tudi sodelovala že od vsega začetka. 

Omenili ste, da vas skrbi, kako bo v prihodnje, saj med mlajšimi upokojenci ni zanimanja za prostovoljsko delo. Kako se odzivajo?

To je hud problem, saj se tudi prostovoljci staramo. Se zgodi, da uporabnike obiskujejo še starejše prostovoljke, kot so sami. Še vedno nas je na terenu kar nekaj, ki smo od vsega začetka pri programu. Mlajših upokojencev prostovoljstvo ne zanima. Če se že vključijo, pa ugotavljamo, da niso tako zagnani. To je le prostovoljsko delo, dobimo sicer plačano kilometrino, kar je prav, saj je naš teren zelo razširjen, obsega kar 528 kvadratnih kilometrov, drugega pa ne. Čas, ki ga porabimo za obiske, pa se beleži le v statistiki. Vendar nam dajo obiski tudi ogromno pozitivne energije in lepih trenutkov, čeprav imamo prostovoljke in prostovoljci svoje družine, vnuke in še svoje probleme, je prostovoljstvo poslanstvo, ne delo.

Ampak veste, dokler kdo dejansko ne gre na teren, si naše delo težko predstavlja.

Program Starejši za starejše je leta 2017 dobil priznanje državljan Evrope, ob 20. obletnici tudi državno priznanje. Ali se to kakor koli pozna pri vašem delu, ali dobite več denarja?

Zdaj je sredstev vedno manj. Če povem za svoje društvo: občina Gornji Grad se je odločila, da dve leti ne bo razpisov za nobeno društvo, ker smo imeli lani poleti tako hude poplave. To je velik udarec za vsa društva. Že lani sem prosila, da bi program, imamo tudi status humanitarnega društva, uvrstili v občinski proračun in se nam ne bi bilo treba vsako leto znova prijavljati na razpise. No, zdaj pa razpisov ne bo.

Dve tretjini sredstev sicer dobimo od Zveze društev upokojencev Slovenije, ta finance prejme od ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in od fundacije FIHO, tretjina sredstev pa je od sponzorjev, ki jih je žal vsako leto manj. Denar porabimo med drugim za potne in materialne stroške, kot določa pravilnik. Občinska sredstva pa nam pridejo prav za darila za starejše ob novem letu ali jubilejih. Saj ne gre za velike vsote, predlani smo dobili 340 evrov, obiskujemo pa 450 starejših krajanov. Tako pride na enega starejšega občana manj kot evro. Se moramo kar znajti. No, če ob koncu leta ostane kaj denarja, dobijo prostovoljci še nagrado, ampak gre le za 20 ali 30 evrov. Kar je za sto ur ali celo več ur dela, ki ga opravijo na terenu, seveda malenkost.

Tako obširen program občinam prinaša celotno sliko, kako živijo najstarejši krajani. Pa cenijo vaše delo? Ga znajo unovčiti, torej konkretno uporabiti za kakšne izboljšave?

Podatki, ki jih redno zbirajo prostovoljke v programu Starejši za starejše, so zelo koristni za občine, vendar jih, kolikor vem, zelo malo uporabljajo. Med epidemijo koronavirusa so se z občine res obrnili na nas za informacije, kje ljudje živijo sami. Ker sem to predvidevala, sem jim lahko že prvi dan posredovala podatke, da so jim začeli voziti hrano in druge potrebščine.  

Naš program je premalo cenjen, mislim, da zato, ker se sami ne promoviramo dovolj, čeprav veliko in dobro delamo. Vidim, da so določeni programi, ki niso tako učinkoviti, veliko bolj izpostavljeni in spoštovani.

Prostovoljno delate že več kot 15 let. Kaj menite, kakšen je odnos v družbi do prostovoljcev, ne samo do vas, tudi do humanitarnih društev, krvodajalstva, gasilcev …?

Moram reči, da so Rdeči križ, Karitas in predvsem gasilci zelo cenjeni. Mi pa nismo, ker nismo toliko izpostavljeni. Delamo ravno toliko kot vsi drugi, pa nas ni videti niti slišati, številni našega dela ne poznajo. Osebno pa lahko rečem, da nam prostovoljstvo vzame veliko prostega časa, a nam tudi ogromno daje. Občutek, da si s svojim obiskom nekomu polepšal dan, je največje plačilo.

Kaj je tisto najpomembnejše, kar prinašate ljudem?

Mislim, da je najbolj dragocen osebni stik z ljudmi. Včasih prideš k hiši in ne prineseš niti desetih dekagramov kave, pa so kljub temu veseli. Nikoli ne bom pozabila, kaj mi je pred časom dejala gospa, stoletnica, ki je bila zelo pozitivna ženska in po rodu Srbkinja. Obiskovala sem jo tudi še potem, ko se je preselila v dom starejših. Se prav spomnim, da sem se na enem od obiskov opravičevala, ker ji nisem nič prinesla, in mi je odgovorila: Volim ljude, koji dolaze praznih ruku ali punim srcem. Torej da ima rada ljudi, ki pridejo praznih rok, a s polnim srcem. In to je lep povzetek dela naših prostovoljk in prostovoljcev.

Besedilo in fotografija: Anita Žmahar