Z bralci Vzajemnosti po Hercegovini

Prosti čas | julij '24

REPORTAŽA

Šest avtobusov veselih popotnikov se je udeležilo 18. srečanja bralcev in prijateljev Vzajemnosti, in v začetku junija spoznavalo kulturne, kulinarične in naravne znamenitosti Bosne in Hercegovine.

Poleg značilnih rdečih kap so letos prejeli še bele majice. To je bilo darilo Vzajemnosti ob 50. obletnici izhajanja. Med nami pa sta bili naročnici, ki imata revijo pri hiši že 40 let, kar nas je še posebej razveselilo.

Druženje je bilo – kot vsakič do zdaj – nadvse prijetno. BZ vznemirjenjem smo že med vožnjo od daleč ogledovali Pelješki most, odprt pred dvema letoma, dokler se nismo čezenj zapeljali in ga fotografirali z ene in druge strani. Gradbeno mojstrovino, dolgo 2,4 kilometra, je zasnoval slovenski inženir Marjan Pipenbaher. Tako turisti, ki potujejo do Dubrovnika, zaobidejo Neum in mejni prehod.

Bosna in Hercegovina ima 20 kilometrov obale, edini dostop do morja pa prav v Neumu, ki je povsem turistično mesto, pozidano s hoteli in zasebnimi apartmaji. V Grand hotelu, kjer smo bili nastanjeni, so nas pričakali ljubeznivi gostitelji, za dobrodošlico nam je zapela klapa iz Makarske, odgovorna urednica Vzajemnosti Jožica Dorniž pa je pozdravila udeležence. Z nekaj vaje smo usvojili logistiko gibanja po ogromnem hotelskem kompleksu, ki ima zanimivo posebnost. Namreč predor, do katerega se gost pripelje z dvigalom in skozenj pride hitro na plažo. Sicer pa smo se sprehajali po promenadi, kar nekaj jih je tudi zaplavalo v morju, saj so se temperature povzpele proti tridesetim.

Lepote Hercegovine

Naše mini počitnice so se začele že med vožnjo proti Neumu. Tik pred Splitom se med hriboma Mosor in Kozjak nad istoimenskim naseljem dviguje trdnjava Klis, na katero smo se povzpeli in občudovali razgled na mesto ter nekatere otoke. Trdnjava, na kateri so pred leti snemali popularno televizijsko nadaljevanko Igra prestolov, je simbol hrvaškega boja proti Turkom, ki so jo zavzeli šele po dvajsetletnem obleganju. V spomin na te dogodke vsako leto med starodavnimi zidovi prirejajo obiskano igro Uskoški boj za Klis. Ustavili smo se še v bližnjem družinskem podjetju Stella Croatica, kjer smo si ogledali ličen muzej o proizvodnji oljčnega olja. Pokusili smo tudi njihove dobrote in spoznali kozmetične izdelke, ki jih izdelujejo ročno iz doma pridelanih sestavin.

Naslednje dni smo se vozili ob reki Neretvi in bližnji okolici Mostarja in Medžugorja – mimogrede, imamo ju namen obiskati pozno jeseni, preverite napoved izleta. V Radimlji, v bližini mesta Stolac, smo si ogledali stečke, tj. bogomilske kamnite nagrobne spomenike iz obdobja od 11. do 15. stoletja. Potem smo nadaljevali do izvira reke Bune (Vrelo Bune), ki velja za enega najmočnejših evropskih rečnih izvirov v Evropi. Ogledali smo si tudi tekijo in tako vsaj v osnovi spoznali način življenja dervišev.

Za kakšno stoletje nazaj smo se vrnili ob obisku vasice Počitelj, ki je na seznamu Unescove svetovne dediščine. Stavbe iz 15. stoletja so grajene v tipičnem osmanskem slogu, med njimi so medrisa (šola), samatkula (stolp z uro) in sodobni ham (gostišče). V vasi stalno živi le še nekaj starejših prebivalcev, mnogi pa se vračajo ob koncu tedna. Tu se radi zbirajo umetniki, svoje domovanje ima med drugim znani bošnjaški slikar Safet Zec.

Obiskali smo tudi Etno vas Herceg pri Medžugorju, ki so jo zgradili leta 2008 v hercegovskem slogu z majhnimi kamnitimi hiškami. V njih naj bi prikazovali stare obrti, a so bile žal ob našem obisku zaprte. Zelo lepo pa so nas sprejeli in pogostili na družinskem vinogradniškem posestvu Podrumi Andrija v Paoči, ki spada pod občino Čitluk. Že četrta generacija družine Ćorić prideluje vrhunska vina in neguje tudi nekatere avtohtone trte, kot sta žilavka in blatina. 

Enako gostoljubno so bili na turistični kmetiji Izletište Kuti pri Metkoviću. Do tja smo se po jezeru Kuti popeljali s trupicami, tipičnimi neretvanskimi čolni. Jozo Crnčević in drugi člani njegove razširjene družine so poskrbeli, da smo se odlično okrepčali, med drugim tudi z jeguljami v brodetu. Seveda ni šlo brez pesmi in plesa, zato smo se kar težko vrnili k avtobusom in se po dolini Neretve odpravili proti Sloveniji. 

Tudi kaj novega smo izvedeli

Na srečanju se nam je pridružil tudi generalni direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije Marijan Papež in povedal nekaj zanimivih podatkov. Poudaril je, da je bilo lani 7,8 milijarde evrov namenjenih za pokojnine, od tega le milijardo 69 milijonov evrov iz proračuna, preostala sredstva so bila zbrana s prispevki zaposlenih in delodajalcev. Število upokojencev sicer raste, marca letos jih je bilo 641.000. Pokojnino so lani ženske povprečno prejemale 26 let, moški skoraj 18 let. Povprečna starostna pokojnina je blizu 900 evrov, za 40 let in več delovne dobe pa 1.110 evrov. V pripravi je nova reforma, pri kateri je za sedanje upokojence pomemben predvsem način usklajevanja pokojnin, saj vpliva na ohranjanje njihove realne vrednosti. Po novem naj bi bil večji poudarek pri usklajevanju na podlagi inflacije. Papež je še prepričan, da bi letni dodatek lahko spremenili v trinajsto pokojnino, saj je le-ta prevelik socialni korektiv. Tisti, ki so plačevali več za pokojninsko zavarovanje, dobijo manj, pri trinajsti pokojnini pa bi vsi dobili več. V reformi so predvidene tudi višje vdovske pokojnine, zdaj znašajo 70 odstotkov partnerjeve pokojnine, po novem naj bi bile v višini 80 odstotkov. Predlog je tudi za zvišanje delne vdovske pokojnine, ki jo poznamo od leta 2000, prej tega dodatka sploh ni bilo. Spomnil je še, da je bil lani poleg letnega izplačan tudi zimski dodatek, v času epidemije covida pa več solidarnostnih dodatkov, ki so jih prejeli tisti z najnižjimi pokojninami. 

Davor Špehar je pri udeležencih naših srečanj vedno zelo zaželen sogovornik, tako je vrtnarske nasvete in skrivnosti delil že med vožnjo na izlete. Seveda so bila najpogostejša vprašanja, kako naj vendar preženemo polže z vrtov. Njegov nasvet: pomagata redno pletje in košnja trave, če se ne pustijo odgnati, jih polijemo z vrelo (neslano!) vodo. Nikar pa jih ne pohodimo ali režemo, saj se bodo jajčeca razpršila naokrog. Na predavanju je povedal še marsikaj zanimivega. Predvsem je želel spodbuditi udeležence, naj se na vrtove ne bojijo posaditi novih sort zelenjave, na primer okroglih rumenih kumar ali vijoličastega korenja, tudi pistacij ni težko gojiti pri nas, je razložil. Zakaj ne bi okna okrasili s pelargonijami, ki odganjajo komarje, ali si omislili rastlino z ljudskim imenom spelji se (Coleus canina), ki ne diši psom in mačkam.

Številni so prav tako težko čakajo jutranjo telovadbo, bolj znano kot Telosvatbo, pod vodstvom Savine Vybihal. Letos je dodala še večerni termin in oba sta bila izvrstno obiskana. Savina je z veseljem tudi posameznikom svetovala pri njihovih težavah in tako udeležencem dodala krepak impulz življenja, kot je obljubila.

Da je prva pomoč hitro pri roki, če bi jo potrebovali, sta že nekaj let z nami zdravnika Cene Jerele in Anej Kokovnik, a na srečo jima ni bilo treba velikokrat posredovati. Za čim boljše udobje in da je vse teklo, kot mora, so skrbele Kompasove vodnice in vodniki, večerno zabavo sta vodila veseljaka Žiga in Lovro.Žreb je bil naklonjen Manueli Fridl, ki je prejela enoletno naročnino na Vzajemnost, Terezija Gradišar si bo privoščila krajši oddih v Zdravilišču Radenci, Danijel Gruden pa v Termah Topolšica, Zdenka Stražar se bo 19-srečanja udeležila brezplačno, poleg tega je TA Kompas, Marianne Papa poklonil enotedensko letovanje v Hotelu Quercusv Drveniku.

Prijatelji Vzajemnosti 

Za zakonca Ivana in Petro Georgievski je bilo potovanje v Neum še posebej čustveno, saj sta oba praznovala rojstni dan. Ivanu smo sopotniki zapeli že na avtobusu, saj je 2. junija dopolnil 80 let. Kot je povedal, se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Slovenijo priselil iz Makedonije, delal je v ljubljanskem kliničnem centru. Pred desetimi leti je prestal operacijo srca, med katero je bil osem ur na aparatu za zunajtelesni krvni obtok, "in potem mi je kirurg dal 20 let garancije," se je nasmejal in dodal, da ni nikoli v življenju popil niti kapljice alkohola niti pokadil cigarete. »Moja droga je moja gospa, s katero sva skupaj že 60 let,« je polaskal ženi Petri, ki je praznovala 79 let na dan, ko smo se vračali domov. Kot sta povedala, sta na Vzajemnost naročena že 28 let, na letošnjem srečanju sta zelo uživala in posnela več kot 200 fotografij.

Zdenke Abram iz Sežane se spomnimo s predlanskega in lanskega srečanja, saj je bila vsak večer med najbolj živahnimi na plesišču. Povedala je, da Vzajemnost v njihovo hišo v Kazlje pri Sežani prihaja že 40 let. »Leta 1984 jo je naročil moj oče Bernard Kocjan, za njim je bil naročnik moj mož Miroslav, po njegovi smrti pa jaz. A brala sem jo vedno, najraje imam kakšne sproščene vsebine, pravne in druge nasvete pa telovadbo od Savine. Tudi male oglase. Sem se pa šele pred dvema letoma odločila, da pridem na srečanje, in ni mi žal. Pridem sama, a si vedno najdem družbo. Rada plešem in kar povabim ljudi na plesišče. Všeč so mi igre, šale, pač vse, samo da se kaj dogaja,« je povedal zgovorna Kraševka.

Tudi Alojzija Cvelbar iz Novega mesta bere Vzajemnost že 40 let. Naročil jo je mož, ki je umrl pred 26 leti. Ne le da prebere vso vsebino, revije tudi shranjuje. Spravljene ima po letnikih za vsa štiri desetletja. Enako kot Zdenka Abram bo za zvestobo tudi ona prejemala Vzajemnost eno leto brezplačno. Prav tako bo eno leto revijo prejemala brezplačno Marija Golob iz Novega mesta, ki se je udeležila prav vseh 18 srečanj bralcev Vzajemnosti. In ne le to, vsako leto organizira za cel avtobus udeležencev, zanje pripravi kviz, s katerim se zabavajo med vožnjo, in tudi nagrade, ki jih naredi sama.

Marija Lebar in Zlatko Ličar iz Tolmina sta bila prvič na našem srečanju, saj jima je Vzajemnost šele pred pol leta naročila prijateljica. Takrat se je Marija namreč upokojila. Ugotavljata, da je v njej mnogo koristnih člankov pa križank in miselnih nalog, zato bosta ostala naročnika še naprej. Dejala sta, da so se na srečanju družili štirje prijatelji, šli so tudi na izlete, zvečer pa zaplesali.

Lojzka in Tone Okorn z Rašice sta se srečanja udeležila tretjič in razmišljata, da bi prihodnje leto spet prišla. Žena je na Vzajemnost naročena že dolgo, prebere vse članke, nekatere celo dvakrat, je povedal gospod Tone. In dodal, da sta bila pred tridesetimi leti že v Neumu,k osta se udeležila obiranja mandarin. Ampak takrat še ni bilo vse pozidano, se spominjata. 

Marija in Janez Sečnik iz Horjula sta na Vzajemnost naročena od leta 2007, ko se je gospa upokojila. Že naslednje leto sta šla prvič na naše srečanje. »Všeč nama je druženje in vedno kaj novega vidiš.« S sabo vzameta tablični računalnik, da lahko mož rešuje križanke in miselne uganke ter tako ohranja gibčne možgane. V Vzajemnosti prebereta vse članke, včasih jo prebere še vnukinja. Sicer imata osem vnukov in že enega pravnuka.

Vera in Franci Sagadin iz Hajdoš ne bosta zamerila, če napišem, da sta naša stara znanca, saj sta bila na srečanju že petnajstič. Z nami gresta tudi v kraje, ki jih  že poznata, zaradi druženja pač. In vsakič se kopata v morju! »Sva aktivna in nezahtevna gosta,« se smeje Vera in doda, da se vedno prijavita med prvimi. Letos pa sta tako dolgo »mečkala s prijavo, da ni bilo več prostih mest na avtobusu. Ne veste, kako sem bila vesela klica iz Kompasa, da je nekdo odpovedal.« Vzajemnost je Vera možu naročila pred 17 leti, ko se je upokojil, jo pa najprej vedno prelista ona, nato postopoma prebere vse prispevke.

Anita Žmahar, fotografije: Jožica Dorniž