Po letu 1906 se je obisk na Sv. Joštu stalno povečeval
Odstrte podobe – odziv bralca
Na fotografiji, narejeni okrog leta 1935 pred vhodom v cerkev na Sv. Joštu, stojita Valentin in Johana Sedej za mladoporočencema.
V prejšnji številki Vzajemnosti sem z zanimanjem prebral prispevek o Sv. Joštu nad Kranjem, ki ga želim dopolniti s kratkim opisom dogodkov po letu 1906. Tedaj sta namreč tamkajšnjo gostilno in mežnarijo prevzela moja dedek in babica Valentin in Johana Sedej. Rodil sem se leta 1939 in sem sin njune starejše hčerke Zofije, zato sem ju tudi osebno poznal.
Valentin Sedej in Johana Jelenc Sedej sta se rodila v Selcah v Selški dolini in tu tudi živela. To je bilo obdobje krize in vsak si je pomagal na svoj način. Johana je odšla v Trst k znanemu odvetniku, ki mu je gospodinjila. V okolju, kjer je živela, se je seznanila z načinom priprave hrane za višje uradništvo. Ko se je vrnila domov, je spoznala Valentina Sedeja, ki je bil izučeni čevljar in je obiskoval orglarsko šolo. A v Selcah dela ni bilo, zato sta odšla v Ameriko, kjer sta ostala kar nekaj časa. Oba sta pripravljala hrano, kar za Johano zaradi gospodinjskih izkušenj ni bila težava, Valentin pa je delal v tovarni, kjer so predelovali meso. Prihranila sta precej denarja, in ko ga je bilo po njunem prepričanju dovolj za dostojno življenje, sta se vrnila v Selca. Tam se je leta 1906 rodil prvi sin. Denar je kopnel hitreje, kot sta pričakovala, in treba je bilo poiskati nekaj novega. Gostilna in mežnarija na Sv. Joštu sta bili prosti. Na pomoč jima je priskočil takratni joštarski duhovnik Jakob Razboršek in skupaj so pripravili ponudbo za najem mežnarije in gostilne. Johana je bila dobra kuharica in organizatorka, Valentin se je spoznal na mesarijo, vino, znal je igrati na orgle ter opravljati dela cerkovnika. Prevzela sta gostilno na Sv. Joštu in leta 1908 se je tu rodil drugi sin, ki naj bi kasneje prevzel gostilno, kasneje pa še dva sinova ter v letih 1917 in 1918 hčerki.
Med prvo svetovno vojno je moral Valentin oditi v Leoben v Avstriji, od koder je občasno prihajal domov. Johana je v tem času sama vodila gostilno, pri čemer ji je bil v veliko pomoč Jakob Razboršek. Gostilna je zaradi kakovosti pridobila sloves in obisk se je povečeval. Precej zaslužka je bilo s prodajo čaja, krofov in omlet, dobro so šla v promet kosila. Med stalnimi gosti je bil tudi dr. Anton Korošec, duhovnik, velik politik, predsednik vlade. Skupaj s somišljeniki so bili dobre stranke, veliko so zacehali in jedli same izbrane jedi. Držali so se pravil in do polnoči odšli v duhovniški dom k počitku. Pogosto jih je stregla starejša hči.
Obiskovalci gostilne so bili iz višjega družbenega sloja, pretežno iz Ljubljane in v manjši meri iz Zagreba. Tu je bilo tudi mesto političnega dogovarjanja politikov in županov. Gorjanci, tako so se poimenovali domačini, niso nikoli preboleli, da sta hrib s cerkvijo in mežnarijo ter oštarijo prevzela tujca iz Selc. Obiskovali so gostilno in se občasno tudi stepli. Za pomiritev je poskrbela Johana, ki jih je ohladila z vedrom hladne vode. S Sv. Jošta so z daljnogledom gledali železniško postajo Jošt in opazovali, koliko ljudi je prišlo z vlakom.
Cerkovniških opravil je bilo precej: redno zvonjenje, zvonjenje ob hudi uri, urejanje notranjosti cerkve, mašniške priprave, spremljanje gospoda pri poslednjih urah župljanov, igranje na orgle. Kmetijske dejavnosti ni bilo, razen tiste, ki je bila potrebna za delo gostilne. Duhovniški dom in gostilno so zaradi strateških razlogov uporabe lokacije v vojaške namene 7. julija 1944 razstrelili. Zato so se Valentin in Johana ter predvideni prevzemnik in mlajša hči preselili v hišo, ki so jo zgradili v Kranju na Kalvariji. Prihajal je čas slovesa. Najprej je umrl Valentin in za njim še Johana. Vsi štirje sinovi in hčerki so že pokojni. Sv. Jošt je bil zanje ves svet, obiskovali so ga tudi pozneje, a žal po vojni ni bil več dom, kot je bil v njihovi mladosti.
