Kozjanski muzikant
Dobre stare viže
Godec na harmoniko Franci Rajgl je doma na Kozjanskem, živi visoko na hribu v kraju Vetrnik, od koder je lep pogled na vse strani. Tam živita z ženo Eriko in pravi, da ne bi šel živet nikamor drugam. V družini so že od nekdaj radi prepevali, njegov oče je večkrat tudi kakšno zaigral, tako bolj za šalo kot zares, sam pa je začel igrati že pri petih letih. Sprva je imel manjšo harmoniko, kmalu pa so mu starši kupili takšno, da je lahko zaigral na prvi ohceti. Prvič pri desetih letih.
Pri sedemnajstih je imel že tri harmonike. »Že kot otroka me ni zanimala nobena druga igrača. Ko zaigra harmonika, zaigra srce, pravijo ljudje. Doma smo imeli gramofon in plošče, predvsem Slakove. Ko pa je Slakov ansambel leta 1980 igral pri nas, sva se z Lojzetom Slakom spoznala, hitro sva postala prijatelja in pri igranju mi je tudi veliko svetoval. Še danes sem mu od srca hvaležen,« opiše svoje glasbene začetke. Kmalu je postal poklicni glasbenik in se preživljal predvsem z igranjem. Hitro je tudi ugotovil, da je ob igranju pred ljudmi potrebna tudi dobra volja, neredko prežeta s šaljivostjo.
Ko je še kot rosni mladenič igral na kakšni ohceti, ga je tja in od tam pripeljal oče, ki je skrbel tudi za dobro razpoloženje družbe. Seveda pa je za njuno dobro voljo poskrbelo tudi plačilo po nastopih. Franci je bil vesel, da si je lahko sam kaj kupil, med prvimi stvarmi sta bili trenirka in nogometna žoga. »Bili smo dokaj revna družina, a smo bili pridni in smo delali, dinar na dinar pogača, smo rekli tedaj. Po šolanju sem šel v službo, doma me je čakalo delo na kmetiji in tudi igranje ob različnih priložnostih je pripomoglo, da smo kar lepo živeli,« pove o življenju v mladih letih.
Odskočna deska na njegovi glasbeni poti je bila, ko so ga prijatelji pregovorili, naj se udeleži srečanja harmonikarjev na tekmovanju Zlata harmonika na Ljubečni. Prvič je bilo to leta 1989, ko je prejel srebrno nagrado, kasneje pa same zlate. Postal je tudi absolutni zmagovalec tekmovanja in prejemnik plakete Avgusta Stanka.
Ni imel svojega ansambla
»O tem, da bi imel svoj ansambel, nisem nikdar razmišljal, sem bil bolj sam svoje sreče kovač in sem res veliko igral. Ko pa sem začel snemati glasbo za svojo prvo kaseto in sem bil povabljen na igranje v Ameriki, sem k sodelovanju povabil prijatelje iz naših krajev in smo skupaj zapeli. Tako, na ljudski način, kar je bilo zelo blizu mojemu igranju, moji glasbi. Prav lepo je zvenelo in takšne pesmi ljudje še danes radi slišijo,« pove o sodelovanju z drugimi glasbeniki. Naslov njegove prve kasete je bil To je naša harmonika. In harmonike so doma tudi v njegovem domu. Kar nekaj jih hrani v delu hiše, ki je nekoliko muzejski, tam je tudi klavir in še marsikaj, povezanega z njegovim igranjem. Še izid dveh kaset, posnetih z glasbo njegove harmonike, je dočakal, potem pa je prišla med ljudi tudi prva njegova CD plošča Ko stopim čez domači prag.
Naslovno skladbo je zložil, ko se je nekoč vrnil s potovanja, in postala je ena njegovih največjih uspešnic, zelo lepo pa je bila sprejeta tudi med našimi rojaki onkraj luže. Rad je bil pri njih in se je kot glasbenik pred odhodom vedno dobro pripravil. V ZDA je odšel prvič leta 1993 na povabilo našega generalnega konzula v New Yorku. Tja in v Kanado je kot godec odšel še nekajkrat, vedno si je za igranje vzel pet tednov. Leta 2005 pa je na njihovo povabilo obiskal tudi naše zdomce v Avstraliji. Tedaj je tam igral v družbi Mešanega pevskega zbora Jurij Vodovnik s Pohorja.
Kar 24 let se je enkrat na teden vozil v Oplotnico na Štajerskem in tam poučeval mlade harmonikarje. To pa je dolgo počel tudi doma. Odkar je upokojen, tega ne dela več. A glasba ostaja pri njih: »Ja, brez nje ni dneva!« Na odru je vedno nasmejan, hudomušen in vedro razpoložen, vedno pa tudi ve, katera skladba je s svojo vsebino in ritmom najbolj primerna za to ali ono družbo. In mnogi skupaj z njim radi tudi zapojejo.
Včasih je na srečanju harmonikarjev na Ljubečni nastopal, zdaj je že nekaj let v skupini ocenjevalcev. Kakšen je mladi rod harmonikarjev? »Pri mladih opažam, da bi prehitro radi zrasli, postali zvezde, kar ni dobro,« pove. Še vedno pa ob priložnostih zapoje tudi s svojimi starimi prijatelji, s skupino Veseljaki, pevci iz domačih krajev in kvartetom Trs.
