Novodobne mimoze
MOJ POGLED
Čez trideset let ne bo več pomembno, kakšen avto ste vozili, v kakšni hiši ste živeli, koliko ste imeli na bančnem računu in kako ste se oblačili. Pomembno pa bo, kako ste vzgojili svoje otroke, kajti ti bodo vzgajali svoje. Neznan avtor
Ali se morda spominjate Kraljične na zrnu graha, pravljice Hansa Christiana Andersena? Govori o iskanju prave kraljične, ki je čez 20 pernic začutila zrno graha in zato slabo spala. Seveda govori tudi o pretirano občutljivih deklicah, ki jih najdemo celo danes, le da si jih kraljeviči niti ne želijo, kaj šele, da bi jih posebej iskali. Sodobni čas jim ne omejuje let niti spola. Zato so to lahko tudi zelo občutljivi kraljeviči.
Obojim pravim kar mimoze, saj jim škodi že vsak piš. Rojevajo se v zelo različnih in nič kaj kraljevskih zvezah, ki pa jim je nekaj vsekakor skupno: zgodnje zavijanje v vato.
Tako kot poznamo mladež, ki mora od mladih nog deliti usodo hudo delavnih, revnih, bolnih ali zelo nesrečnih staršev, vse pogosteje srečujemo tudi otroke, povsem neopremljene za življenje. In ni jih prav malo.
Njihove zametke lahko vidite že na rojstnodnevnih zabavah z nekaj svečkami na veliki torti. Cel svet se vrti okoli njih, tam so klovni, pisani baloni, napihljivi gradovi, animatorji, tudi pojedine za množico otrok in njihovih staršev. Dobijo ogromno velikih in zelo vrednih daril.
Šopirijo se v oblačilih dragih znamk in celo potujejo z vsemi prevoznimi sredstvi, tudi v daljne tuje dežele. Ko rastejo, se njihov apetit primerno veča. Dragi telefoni, tablice, računalniki in druga oprema, ki je nimajo niti njihovi učitelji.
Balet, ples, tenis in še kaj. Sledi neznansko hlepenje njihovih staršev po zgolj peticah in elitnih gimnazijah. Vmes pa seveda inštruktorji vseh vrst. Faksi v tujini in obet dobrih služb. Stanovanje, vikend, avtomobil in še kaj. Dela zanje ni, vsaj ne lahkega. Skoraj obvezni so psihoterapevti, kdaj kar psihiatri. Če ne takoj, pa v odraslosti.
In tam pri štiridesetih: razočaranja v zvezah, depresija, tudi kakšen kokainček, ki zamenja zanje zdravilno trav'co. Da, imamo jih ... Ne znajo in ne zmorejo delati vsaj osem ur dnevno – brez daljših odmorov in bolniških dopustov. Zanje je kar vse mobing.
Če dobijo še otroke, ojoj, kje so stari starši, da bi jim kuhali, jih čuvali? Doma pa pedenarice in likarice vseh vrst. Tako gre, dokler gre. Nato razhodi in ločitve. Kdo bi z njimi sploh zdržal? Sledi neusmiljen in grd boj. Ubogi otroci!
Zato naučimo otroke dela in odgovornosti, dokler je še čas. To bo največja dota, ki jim jo lahko podarimo. Če ste zamudili pri svojih otrocih, so tu še vnuki. Podarite jim svoj čas in mimogrede tudi kakšen dragocen nasvet. Morda je še kakšna šansa.
Tako kot jo je v času, ko sem bila varuhinja človekovih pravic, iskala gospa in zaprosila za razgovor. Prišli pa sta kar dve, starejša in mlajša. Ta ni bila izbrana za službo pri nas. Mama me je na vsak način prepričevala, da bi jo morali kot diplomirano pravnico vendar izbrati. Povedala sem ji, da pri tem nisem sodelovala, saj je izbirala posebna komisija. Hčerka sploh ni govorila. Ko sta odhajali, je seveda mati pogledala na stol in mizo v recepciji ter dodala: »Pa jo vsaj sem dajte!« Mirno sem zaključila: »Potem bi tu potrebovali dva stola, enega še za vas.«
Upam, da je končno razumela.
