Slikar trenutnega navdiha
Razstava v prostorih Vzajemnosti
Veljka Tomana, akademskega slikarja, grafika in restavratorja smo pred časom že predstavili v Vzajemnosti, saj je zelo zanimiv sogovornik, tokrat pa je v ospredju njegovo likovno ustvarjanje. Konec decembra namreč praznuje 80 let in jubilej že vse leto proslavlja z razstavami svojih slik. Prva je bila na Trubarjevi domačiji na Rašici (kjer je pred skoraj 40 leti s poslikavami opremili Trubarjevo spominsko sobo), sledila je razstava v prostorih ljubljanskega kliničnega centra, nato je v cerkniški knjižnici in poleti še v Postojni v sklopu Furmanskega praznika razstavljal risbe o prevozu rakiškega jambora, ki so ga leta 1884 z volovsko vprego odvlekli do tržaške ladjedelnice. Poleg razstave v prostorih Vzajemnosti do konca leta pripravlja še tri, in sicer v Osnovni šoli Preserje in rodnem Vrbju, decembra pa na Rakitni, kjer živi že od leta 1980, po rodu je namreč iz Savinjske doline. Na vsaki predstavlja drugačno tematiko, saj ima res bogato in raznoliko zbirko, ki jo dopolnjuje z vedno novimi deli.
Do 13. oktobra pa si še lahko ogledate njegovo impozantno sliko v dvorcu Novo Celje. Avtoportret je iz 800 manjših slik palm sestavil tako, da tvori sliko, veliko kar šest krat osem metrov. Tako z nekaj drugimi umetniki sodeluje na razstavi Procesi spominjanja in pozabe, ki govori o zgodovini dvorca, v katerem je kot otrok obiskoval svojo mamo, saj je tu delala kot medicinska sestra.
Veljko Toman je po zaključeni Pedagoški akademiji ter Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ob delu nadaljeval podiplomski študij restavratorstva. Za diplomsko delo o rekonstrukciji rimskih fresk je leta 1975 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Kar 34 let je bil restavrator v Mestnem muzeju Ljubljana in marsikateri umetnini je povrnil sijoč videz. »Bolj ko si občutljiv za barve in formo, boljši restavrator si. Pa seveda sta pomembni natančnost in disciplina.« Ob rednem delu je ves čas slikal, pravi, da za svojo dušo. Kot velik ljubitelj narave večinoma slika pokrajine in tihožitja, najpogosteje v tehniki akrila in olja na platnu, ustvarja tudi ilustracije. »Nikoli se nisem opredelil za neki slog, recimo, da sem slikar trenutnega navdiha. Slikam tako, kot takrat čutim ob opazovanju motiva.« Prizna še, da so mu sončnice zaradi vedrine, ki jo izražajo, zelo ljub in zato pogost motiv.
Pred leti je svoje znanje nadgrajeval tudi v Parizu. Leta 2017 pa so ga povabili na Mednarodni salon francoskega Nacionalnega združenja lepih umetnosti, ki ga pripravljajo že od leta 1861. Sicer se pogosto udeležuje likovnih srečanj, saj je zelo družaben človek. Že vrsto let sodeluje na mednarodni likovni koloniji Umetniki za Karitas na Sinjem vrhu nad Ajdovščino, letos so ga tja povabili kot častnega gosta mednarodnega likovnega simpozija Slovenija, odprta za umetnost. Polega tega vodi dve slikarski skupini: v Cerknici in Grosuplju. Člani so večinoma starejši in radi prihajajo na srečanja, saj »vedo, da jih poznam in vem, koliko lahko od vsakega zahtevam. Pa še luštno se imamo.« Svoje znanje rad deli z ljubitelji umetnosti, predvsem pa mu je všeč, kadar njegova slika »angažira gledalca, ga vznemiri in spodbudi k razmišljanju.«
Nekaj del akademskega slikarja Veljka Tomana si lahko do konca decembra ogledate v prostorih uredništva Vzajemnosti na Dunajski 109 v Ljubljani.
