Živeti dobro do konca
Paliativno oskrbo še vedno povezujemo zlasti z umiranjem, vendar pa ni omejena le na konec življenja. V resnici gre za celostno obravnavo bolnikov z neozdravljivo boleznijo in podporo njihovim najbližjim, ne glede na to, v kateri fazi je bolezen.
Pri tem ne gre le za lajšanje telesnih simptomov, kot so bolečine, težko dihanje, slabost, nemir, delirij, izguba teka ali zaprtje ter preprečevanje razjed ipd. Pomembni sta tudi podpora pri bolnikovih psiholoških potrebah (pogosto jih grabi strah ali jeza) ter socialna podpora, še posebej kadar nima svojcev ali socialne mreže, prav tako je treba upoštevati duhovni vidik bolnika (prepričanja, verovanje). »Zdravstveno osebje je pogosto zadnji spremljevalec bolnika, zato je nujno, da poznamo njegove vrednote, želje in jih, kolikor je le mogoče, upoštevamo. K vsakemu bolniku pristopamo spoštljivo,« pravi asist. dr. Maja Ebert Moltara, vodja specializiranega paliativnega tima na Onkološkem inštitutu Ljubljana, kjer je paliativna oskrba dobro organizirana. Žal ni tako povsod. »Ambulante za paliativno oskrbo imajo sicer vse bolnišnice ali pa vsaj omogočajo pogovor z zdravnikom, specializiranim za paliativo, nekaj jih ima urejeno tudi 24-urno dostopnost po telefonu. A bolnišnična oddelka sta le dva, v bolnišnici Slovenj Gradec in pri nas na Onkološkem inštitutu s sedmimi posteljami. Imamo tudi mobilno paliativno enoto za obiskovanje bolnikov na domu v osrednji regiji.« Večini bolnikov vsaj z osnovno paliativno oskrbo na njihovih domovih pomagajo družinski zdravniki ali patronažne sestre, manj kot 20 odstotkov pa jih ima tako hude simptome, da morajo v bolnišnico. »Želela bi si, da bi dobili dobro paliativno oskrbo vsi bolniki, ki jo potrebujejo, in to pravočasno. Za to bi potrebovali od 150 do 200 postelj za specializirano paliativno oskrbo in vsaj en mobilni tim v vsaki regiji. Pomembno je namreč, kako živimo do takrat, ko bomo šli s tega sveta,« poudarja Maja Ebert Moltara.
