Lepota sobivanja
V spominih se zelo rada vračam v otroštvo. Na manjši hribovski kmetiji smo živeli skupaj z očetovo mamo in se dobro razumeli. Poleti smo se z brati vsaj enkrat odpravili na kopanje v bližnje toplice in tako sem nekoč nagovorila tudi staro mamo, da bi šla z nami. Vedno je bila le doma, najdlje je šla do bližnjega mesta, kamor je nesla prodajat smetano ali jajca, drugače pa je ves čas delala na zemlji, da je lahko kot vdova po vojni h kruhu spravila svoje otroke. Zelo me je presenetila, bila je za stvar.
Izbrala si je leseni bazen in v njem dolgo uživala. Nič se ni bala, čeprav ni znala plavati, zapletla se je celo v pogovor z drugimi ženskami. Ves čas sem bila ob njej in ne morem pozabiti, kako je bila vesela. Pri skoraj osemdesetih je bila prvič v toplicah. Tako ponosna je bila name, jaz pa nanjo, da si je kot preprosta kmečka ženska upala z mladimi poskusiti nekaj novega. Še danes mi je toplo pri srcu, čeprav je minilo že skoraj 40 let. Zdaj vem, da se je vse to porodilo iz našega lepega sobivanja.
Dobri odnosi nas najbolj povežejo. Kako lepo se je vrniti domov, če te tam čaka nekdo vesel in nasmejan. Žal ni povsod tako, bi pa bilo zagotovo življenje prijetnejše, lažje, brez stresa in tudi z manj boleznimi, če bi se ljudje bolje razumeli. Seveda sobivanje ni vedno lahko, pomembno je, da težave rešujemo sproti in ne kopičimo zamer.
Različni pogledi med mladimi in starejšimi znajo včasih zanetiti tudi prepir. Ampak vsak ima svoj prav, zato je prerekanje brez potrebe, vedno se lahko najdemo na pol poti, potrebno je le medsebojno spoštovanje. Če se dobro razumemo, so dnevi svetlejši in tudi najtežje stvari, ki se nam zgodijo, lažje prenesemo. Je še kaj lepšega?
