Švedska me je hitro prevzela. Še posebno, ko sem zapustil večja mesta na jugu in zapeljal v neskončne gozdove ter med številna jezera. Marsikje je mogoče prenočiti kar v kampu. Tudi če nimate svojega šotora, se lahko odločite za to možnost, saj je v preprostih bungalovih pogosto na voljo nekaj ležišč. Med vožnjo po prostranstvih Švedske me je nekega dne ob cesti presenetil mlad los, ki se ni pustil motiti med smukanjem listja z grma. Čez nekaj časa se je brez strahu sprehodil na drugo stran ceste in izginil med zelenjem.

Vrh Korena je veličasten razglednik v južnem prečnem grebenu Kamniških Alp, ki se razteza od Kokrskega sedla prek Kalškega grebena do Krvavca. Manjka mu le meter, pa bi bil dvatisočak. S prekrasnega razglednega vrha se odprejo pogledi na celotni greben Kamniških Alp, od Storžiča prek obeh Kočen, Grintovca, Skute, Brane in Planjave do Ojstrice. Nanj vodi več poti, mi se bomo odpravili s Kriške planine prek planine Koren. Avtocesto Ljubljana–Jesenice zapustimo na izvozu Vodice in sledimo tablam za Cerklje in Krvavec.

V teh tednih bomo pogosteje kot sicer usmerili korak na pokopališče in v spoštljivem spominu na preminule bomo urejali gomilo. Časa je še dovolj, da poskrbimo za dostojno zasaditev, za okrasitev zadnje gredice, če smo se morda tega otepali čez poletje. Želim si, da bi bilo več lepih misli v hvaležnosti na prednamce kot pa bahavih, priložnostnih aranžmajev.

Naj bo tradicija ali vera, naj bo izročilo ali narodopisje, vedno je približujoči se prvi listopad spominski dan, posvečen njim, ki so vrtnarili pred nami. Namenimo jim lepo misel tudi z urejenostjo groba. Naj se to kaže kot venec ali nasad sveže oplete gomile, vanj je vložen delček srca in duha. Pogosto je mogoče to doseči s prav malo truda in s skromnimi sredstvi. Simboliko venčnega kroga pogoste nagrobne dekoracije v malem ponazarjajo zvezdasti cvetovi krizantem, v mrazu ogroženi cvetovi dokupljenih gerber in tudi spremenljivost pokopaliških zasaditev v teku letnih časov. 

Čas, ko se sonce utrujeno plazi čez vrhove streh, da še komaj uspe osušiti jutranjo roso, je tudi spomin na nekoč cvetoče gredice, nasade in korita s pročelij naših domov. Poletno cvetje je izgubilo svoj šarm, le tu in tam se v meglenem jutru še bohoti kak cvet. Zdaj je napočil čas mačeh. Viola cornuta je latinsko ime za mačeho. Sodi torej v rod vijolic, tistih živopisnih rastlin, ki jih povezujemo z ljubeznijo, radoživostjo, nagajivostjo, toplino in nikakor ne z morbidnostjo nagrobnega kamna.

Bivališče urejamo zase, zato naj bo oprema izbrana in razporejena po naših potrebah in navadah. Na prvem mestu sta udobje in varnost. Premišljeno izkoristimo prostor, da ostane prostoren, zračen in pregleden.
Omare za shranjevanje so nepogrešljiv del vsakega prostora. V predsobi je to garderobna omara za sezonska vrhnja oblačila. Garderobna omara v spalnici naj bo dovolj prostorna, red v njej ustvarimo s policami, predali in škatlami za drobne stvari (nogavice, perilo in podobno). Pri garderobni omari s klasičnimi vrati naj bo kot odpiranja najmanj 110 stopinj, še bolje je 165 stopinj. Tako odprta vrata zavzemajo manj prostora in omogočajo lažjo uporabo izvlečnih polic, košar in mrež ter obešalnikov in notranjih predalov. Garderobna omara ima lahko tudi preklopna ali drsna vrata.

Gora Olševa je mogočen hrbet v Vzhodnih Karavankah (tudi Mežiško-Solčavske Karavanke), ki se dviga nad Koprivno, Solčavo in avstrijskim Remšenikom. Najvišji vrh okoli pet kilometrov dolgega razpotegnjenega grebena je Govca (1929 m). Na južnem pobočju Olševe je najti samotne gorske kmetije, med njimi na 1327 metrih tudi najvišje ležečo v Sloveniji – Bukovnik. Do Solčave, zadnjega večjega naselja v Zgornji Savinjski dolini, je iz osrednje Slovenije najbližja pot mimo Kamnika do prelaza Črnivec, pred katerim zavijemo levo proti Kranjskemu Raku.

Istra je za popotniško kolesarjenje nedvomno eno najbolj prijaznih območij. Nešteto cest in poti, mest in krajev, naravnih in zgodovinskih znamenitosti, osvežujoča narava in bližina morja ter nežna klima večji del leta so aduti, ki se jim rekreativni kolesar le stežka upre. Na splošno velja mnenje, da jo Slovenci kar dobro poznamo. Pa vendar se ta trditev izkaže za napačno v trenutku, ko zapustimo ustaljene poti in turistično najbolj oblegane kraje. In prav tam se nam Istra prikaže v vsej svoji lepoti, prvinskosti in samoti.

Ni nam treba oditi v Provanso, da bi občudovali prelepe vijolične in dišeče nasade. Na Krasu ni domačije, kjer ne bi imeli zasajenih nekaj grmov sivke - vsaj za odganjanje moljev. Zadnja leta pa so na zapuščenih zemljiščih zasadili veliko te mediteranske rastline, ki jo uporabljajo v različne namene. Eden največjih pridelovalcev sivke je podjetje Ekotera, katerega solastnica je Tanja Aranđelović iz Ivanjega Grada pri Komnu. Z možem Brankom, sicer arhitektom iz Beograda, sta po vrnitvi iz tujine staro kraško hišo prenovila v očarljivo...