Izlet

Griže so naselje na robu Spodnje Savinjske doline, na desnem bregu Savinje, ki je razdeljeno na več manjših gručastih zaselkov: Zabukovica, Griže, Pongrac in Migojnice. Več kot polovico ozemlja pokriva gozd.

Kraj je prvič omenjen že leta 1241. Med najstarejšimi ohranjenimi stavbami je župna cerkev sv. Pankracija. Zgrajena je bila v 13. ali 14. stoletju (prvi pisni viri jo navajajo leta 1545). Nato je doživela več prezidav in obnov, današnjo podobo pa nosi od leta 1884. Najprej jo je poslikal Giacomo Brollo, žal pa so kasnejši posegi na stavbi njegove freske poškodovali.

Stanovanje 

Že ob majhni nepazljivosti lahko v stanovanju pride do požara. Posebej pogosto se to dogaja v kuhinji, saj lahko nekaj žlic olja v ponvi na plinskem štedilniku zagori v desetih minutah. A požar lahko nastane celo zaradi polnjenja mobilnega telefona ali električnega kolesa.

Kuharski mojster Luka Jezeršek ugotavlja, da večina požarov v kuhinji nastane zaradi nepazljivosti pri segrevanju olj in maščob, zato svetuje, da ponev pokrijemo s pokrovko in med kuhanjem ne odhajamo v druge prostore. Pomembno je tudi, da imamo pospravljene delovne površine, da kuhinjskih krp ali papirnatih brisač ne shranjujemo blizu štedilnika ter da redno čistimo in pravilno uporabljamo kuhinjske aparate. »Ker nesreča nikoli ne počiva, je pametno imeti na dosegu roke gasilni aparat ali odejo za gašenje požara. Dobro je, da tudi otroke naučite, kako jih uporabljati,« še svetuje Jezeršek.

GREMO NA IZLET

V soboto, 10. februarja 2024

Vstopna mesta: Ljubljana, počivališči Lom in Ravbarkomanda, Sežana

V jutranjih urah se bomo iz Ljubljane odpeljali proti Italiji – v Verono. Od 10. do 14. februarja v središču romantičnega mesta Romea in Julije tradicionalno poteka festival Verona in Love. V mestu si bomo najprej ogledali trg Bra z Areno, enim največjih ohranjenih rimskih amfiteatrov, se sprehodili do trga Erbe s tradicionalno tržnico, trga Seniorjev in seveda do Julijine hiše z znamenitim balkonom, kjer se je dogajala najbolj nesrečna ljubezenska zgodba vseh časov. Popoldne priporočamo obisk prireditve na enem izmed mestnih trgov, kjer bo potekal bogat glasbeni in kulturni program, posvečen ljubezni. V poznih popoldanskih urah se bomo odpravili proti Sloveniji. Domov bomo prišli v večernih urah.

Reportaža

Letos mineva 800 let, odkar je sv. Frančišek Asiški v votlini v italijanskem kraju Greccio postavil prve jaslice. Navada se je razširila po vsem svetu in jaslice so sčasoma postale najbolj prepoznan simbol božičnega praznovanja. V muzeju jaslic na Brezjah jih je na ogled več kot petsto z vseh celin. 

Uprizarjanje Jezusovega rojstva se je začelo s freskami v srednjem veku, figure se pojavijo šele mnogo kasneje. Na Slovenskem se je postavljanje jaslic razmahnilo s prihodom jezuitov po letu 1604, sprva v cerkvah in mestnih središčih, na podeželje pa se je razširilo v začetku 19. stoletja. »Ločimo orientalske jaslice s podobo Betlehema in alpske, ki so bolj značilne za naše kraje,« pove dr. Andreja Eržen Firšt, direktorica Romarskega urada Brezje, moja vodnica po muzeju, ki je urejen v nekdanjem samostanskem hlevu. Prostori, v katerih so ohranili prave jasli, ustvarjajo posebno vzdušje, ko se sprehajamo med jaslicami iz kar 80 držav sveta. Nekatere so lastniki ali avtorji podarili, druge so narejene po naročilu, mnoge so prinesli misijonarji ali predstavniki tujih držav. »Jaslice so simbol družine, ki je vrednota za vsakega izmed nas, verujočega ali neverujočega. So nekaj lepega, kar govori samo po sebi, in mnogi obiskovalci so po ogledu prav ganjeni.«

Reportaža: Kambodža

Priznam, ko sem devetnajstletno hčer pustil na neki železniški postaji v Vietnamu, me je rahlo stiskalo pri srcu. A če sem tam zapustil svojega najstniško raztresenega otroka, me je čez tri mesece, ko sem jo obiskal v Kambodži, k sebi stisnila samozavestna mlada ženska.

Ob koncu srednje šole si je vzela leto časa, da še malo odraste, dodela svojo samostojnost in dobro premisli, v katero smer se bo v življenju usmerila. Tako smo se spet odpravili v jugovzhodno Azijo, kjer smo po različnih državah že leta preživljali zimske počitnice. Tu je namreč v tem času toplo vreme, popotovanje in življenje tam pa sta cenovno lahko zelo prijazna. Z dobrodušnim barantanjem, ki je v Aziji običajen dialog med ponudnikom česar koli in kupcem, lahko za najem sobe za dve do tri osebe odštejemo že okoli deset evrov, za hiško na plaži v senci palm pa približno 15. Če tričlanska družina ne pretirava s pivi, sladoledi, sladkarijami in drugimi manj pomembnimi življenjskimi dobrinami, se lahko pošteno nahrani in odžeja že za deset evrov na dan.

Od letošnje pomladi je izdelovanje prunel vpisano v register nesnovne kulturne dediščine. Pa veste, za katero veščino pravzaprav gre? Prunele so posušene slive, ki so jih v preteklosti predvsem v Goriških brdih olupili in jih nato sušili na soncu. Veščina v tem delu Slovenije še ni povsem izginila v pozabo, čeprav bi na prste ene roke lahko našteli domačine, ki se s tovrstno dejavnostjo še ukvarjajo. Med njimi je Vanda Cukjati s Ceglega.

Po besedah etnologinje Katje Kogej iz Šmartnega, ki je bilo nekoč eno od središč te dejavnosti v Goriških brdih, se je izdelovanje prunel začelo v prvih letih 19. stoletja – okoli leta 1810. Takrat so dejavnost v te kraje menda zanesli Francozi, domačini pa so se z njo ukvarjali še vse do konca petdesetih let preteklega stoletja. Sezona izdelovanja prunel v Brdih se je običajno začela približno 15. avgusta, trajala pa je do 10. oktobra. Slive so lupili v več briških vaseh, središče lupljenja sta bili vasi Šmartno in Medana.

Italija ima dolgo tradicijo vezenja. V 13. stoletju je v samostanih nastal slog, ki je postal osnova za asiško vezenje.

Kasneje je to vezenje postalo zelo priljubljeno, razširilo se je zunaj samostanskih zidov po vsej Italiji, evropskih državah in drugje po svetu.

Zgodnji motivi so bile poenostavljene podobe ptic, zveri, cvetja, listja, kasneje so začeli uporabljati širši spekter motivov – od renesančnih podob satirov, demonov in starodavnih mitskih ptic in živali.

Asiško vezenje je zelo prefinjena pravilna in geometrijska tehnika vezenja, ki združuje križni vbod in vbod holbein. Veze se na platno iz naravnega materiala, enakomerno tkanega. Za asiško vezenje je primerna tkanina aida. Tehnika vezenja temelji na starodavni italijanski tradiciji šivanja v dveh barvah: ena barva za ozadje motiva, vezena s križnim vbodom, največkrat v rdeči, modri ali zeleni, in druga barva za oris motiva z vbodom holbein, navadno črna, rjava ali zlata, notranjost motiva je prazna. Sodobno vezenje dopušča veliko različnih barv, motivi pa so izjemno raznoliki. Za oris motiva se lahko uporablja enaka barva kot za vezenje ozadja, le v temnejšem tonu, ali različni barvi. Delamo lahko na dva načina: prvi način je, da najprej izvezemo oris motiva z vbodom holbein in nato ozadje s križci; drugi način je, da najprej naredimo ozadje in nato oris motiva.  

USTVARJALNICA

Pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

Že tisočletja uporabljamo kristale za energijske, zdravilne pripomočke. Kristalno steklo pa za izdelavo brušenih dekorativnih in uporabnih izdelkov – od nakita, lestencev do namiznih servisov, ki so zaradi svojih prestižnih odbleskov pogosta poročna darila. Prehajajo celo iz roda v rod – seveda, če se vmes ne razbijejo. Tako z leti ostajajo od kompletov le še posamezni kozarci, posode, vaze, pepelniki, svečniki. Kaj z njimi?

Stanovanje

Pred prenovo ali prilagoditvijo kopalnice se moramo najprej odločiti, kaj pravzaprav sploh želimo pridobiti, saj namen prenove gotovo ni le lepši videz. Bolj ali manj imamo možnost, da spremenimo funkcionalnost in sebi prilagodimo prostor tako, da nam bo zdaj in še vrsto let ustrezal glede na potrebe in morebitne pešajoče sposobnosti.

Največja dilema se običajno kaže v odločanju med opustitvijo kopalne kadi in namestitvijo udobnega prostora za prhanje. Nekateri prisegajo na kopanje v kadi, a upoštevati moramo tudi svoje zmožnosti in varnost. Če je v kopalnici dovolj prostora in nam sredstva dopuščajo, se seveda lahko odločimo za oboje – kad in prostor za prhanje, seveda oboje primerno dostopno in varno za uporabo. Kadar kad obdržimo, mora biti opremljena s primernimi držali za dostopanje, gumirano podlogo v kadi in pred njo ter še drugimi pomagali. A resnici na ljubo kad ni primerna za nekoga, ki težko dvigne noge, težko sede in vstane ali se mu rado zvrti.

Kultura 

Peter Zupanc, pisatelj, filmski kritik in raziskovalni popotnik, že več kot deset let živi in dela na Kitajskem. Nastanjen je v šestmilijonskem mestu Nanning, ki je največje mesto avtonomne regije Guangxi Zhuang na jugu, in veliko potuje. Očarala ga je raznolikost pokrajine, pritegnile so ga različne kulture, saj na jugu živita dve tretjini vseh narodnostnih manjšin na Kitajskem. O tem piše raziskovalne reportaže za številne slovenske časopise in revije, napisal pa je tudi več knjig: Obešanje zmajeve glave, Kitajska, dežela sanj in jaz ter Leto podgane ali kako sem preživel covid-19 na Kitajskem.