Vse do prvih let po drugi svetovni vojni je bilo Milje mestece, obdano s sorazmerno velikimi vasmi, ki so živele svoje življenje - vinogradniško in vrtnarsko - in deloma kamnarsko. Po vojni in zlasti v petdesetih letih pa se je prebivalstvo mesta in okolice podeseterilo z Italijani, ki so takrat množično zapuščali istrska mesta. Najprej je bila demarkacijska črta med conama A in B na ankaranskih prisojah Miljskih hribov, leta 1954 pa je meja sedla na vrh slemena. Popravili so jo v prid Jugoslavije, kateri so pripadle vasi Kolomban, Hrvatini, Premančan, Jelarje, Plavje in pol Cereja.

Podobno kot Rio de Janeiro v Braziliji je Oruro najpomembnejše središče pustnega dogajanja v visokogorju Južne Amerike. V tem bolivijskem mestu se odvija ena izmed najbolj spektakularnih prireditev na sveta, ki pa ni le pustni karneval, pač pa tudi procesija, ki jo prirejajo v čast candelarijski devici Mariji. Prireditev namreč sovpada s pustom, traja pa kar deset dni. Karnevalski sprevod temelji na pred kolumbijskih ritualnih plesih.

Janez Korošec

Marsikdo niti ne ve, da je Ukrajina po velikosti skoraj tridesetkrat večja kot Slovenija, po številu prebivalstva pa petindvajsetkrat. Mnogi jo žal najbolj poznajo po Černobilski tragediji aprila 1986. Pogosto si jo predstavljamo le kot nekdanjo sovjetsko republiko, ki se je z referendumom leta 1991 osamosvojila in postala članica Skupnosti neodvisnih držav. V teh novih razmerjih se zdaj ubada s svojimi križi in težavami, ki pa so precej bolj zapletene od tistih, ki so pestile Rusko federacijo.

Če nam je uspelo doma pridelati nekaj limon ali mandarin, je to gotovo dobrodošel vitaminski dodatek, še več pa je vredno zadovoljstvo pridelovalca. Prava reč, če za tehtanje pridelka zadošča zgolj kuhinjska tehtnica! Kaj potem, če moramo drevesca negovati v najrazličnejših zabojčkih in kadeh ter jih vsako jesen prenašati na toplo! A prav tu, pri prezimovanju se rado zatakne in rastline največkrat utrpijo tudi nekaj škode.

Pot do krvavške žičnice gotovo poznate. Cesta, ki pripelje do njene spodnje postaje, prav tam ostro zavije in začne malo bolj strmo plezati v hrib. Za spremembo se kdaj peljite gor! Nagrajeni boste z idilično hribovsko krajino, s prijazno vasjo ter z zanimivimi razgledi.

Strmca je komaj za kilometer, višinske razlike pa kvečjemu za dobrih sto metrov. Na vrhu klanca, kjer se svet uravna in razgrne po planoti, leži Štefanja Gora (688 m), nad njo pa štrli Štefanja gora (748 m). Prva je dvodelna vas, Spodnja in Zgornja, druga pa gora ali hrib s cerkvico sv. Štefana.

Zimski meseci so za večino čas, ki ga preživljamo predvsem na snegu in si ga popestrimo z različnimi zimskimi športi. Manj je takih, ki v tem obdobju radi odidejo v eksotične dežele, kjer si na vročem soncu grejejo telo, dušo pa ob misli na mraz tam daleč doma. Še manj pa je tistih, ki menijo, da je zima primeren čas za obisk tujih krajev in mest, ki so severneje od Ljubljane in že zaradi tega ustvarjajo vtis še globlje puščobnosti, mračne sivine in ostrejšega mraza, kot smo ga deležni doma. Da pa razmišljanje slednjih vendarle ni povsem zmotno, vas morda prepričam v prispevku, ki je nastal ob obisku Prage okoli silvestrovega.

Izdelava adventnega venčka je ustvarjanje lepote, pa naj bo nekaterim samo okrasen element, drugim florističen dokaz in izraz priznavanja adventa v cerkveni delitvi leta. Dandanašnji klasični adventni venčki so v glavnem izdelani iz podlage zimzelenega rastlinja, spletenega v krožnico, ki kaže na neskončnost. Najpomembnejši element so ob tem štiri sveče, pogosto rdeče barve, vse drugo so dodatki. Zelenje nas bodri v upanju, vse rdeče in bleščeče pa opozarja na radosti osrednjega decembrskega praznika. Za oblikovno pestrost lahko izdelovalec venčka samostojno ali kot dodatek uporabi vse naravne materiale, kot so storži, gole veje, najrazličnejši plodovi, mah in podobno.

V Beogradu sem preživela nekaj nepozabnih dni pri prijateljih, ki jih nisem videla več kot dvajset let. Vsak dan smo si privoščili sprehod ob reki ali po Kalemegdanu, znameniti trdnjavi sredi mesta, kjer je danes mestni park. S stare trdnjave je prelep razgled na mirni rokav Donave, Zemun in na Novi Beograd.

V centru mesta, kjer sem živela, sem pogosto obiskala najstarejšo tržnico v mestu, Zeleni venac, bogato založeno z raznovrstno zelenjavo in sadjem. Primerjala sem cene z našimi in ugotovila, da je vse veliko cenejše kot pri nas, kar pa ni čudno, saj v Srbiji v povprečju zaslužijo od 200 do 300 evrov na mesec. Kilogram paradižnika stane od 40 do 50 dinarjev (za evro sem dobila 92 dinarjev), breskve in nektarine so bile prav tako po 50 dinarjev, grozdje od 70 do 80 dinarjev. Cene v Beogradu so nekoliko višje kot v manjših mestih, vendar so tudi plače v povprečju nekoliko višje. Učitelji, denimo, zaslužijo med 300 in 400 evri, pokojnine pa izplačujejo dvakrat na mesec, ker nimajo dovolj denarja za enkratno izplačilo.

Domači vrt ne bi smel pričakati zime, poln navlake in z obiljem raztresene nesnage. Pospravimo na kompost vse odmrle rastlinske dele. Zlasti ostanke lesnatih rastlin kar takoj sesekljamo in sekljance raztresemo po praznih površinah okrasnega vrta. Deževniki in drobnoživke bodo velik del ostankov že čez zimo reciklirali po najbolj naravni poti. Odpadlo listje, ki se ulovi po površini tal, naj tam kar ostane, če to ni ravno vrtna trata.

Vse več izletnikov trdi, da je vožnja po starih cestah, zdaj skoraj brez tovornjakov, lagodna, sproščena, varnejša, pa tudi pestrejša kakor dirkanje po avtocestah. Med potmi, na katerih pogosto srečujem "begunce" z avtocest, je tudi smer med Logatcem in Ajdovščino ...

Po stari cesti sem se zapeljal iz Ljubljane skozi Vrhniko in oba Logatca do razpotja v vasi Kalce. Tam je nastavljena kažipotna past, katere namen je zvabiti popotnika na avtocesto. Na desno drži cesta proti Godoviču in Idriji, na levo proti Postojni, vmes pa je tudi odcep cestice, ki drži naravnost na zahod. Tabla obeta samo Podkraj, Ajdovščina, kamor pravzaprav pelje ta cesta (št. 621), pa je zamolčana. Po njej je do Cola 20 kilometrov (precej manj kot skozi Postojno!), dol do Ajdovščine pa še osem. Tudi če se peljete v nasprotno smer, je na Colu past: kažipot proti Ljubljani drži na levo v Godovič, prava smer pa je spet označena samo s napisom Podkraj. Cesta je zdaj asfaltirana ter tu in tam speljana na novo in marsikje razširjena; je pa seveda vijugasta, a na njej ni kakih prenapetih klancev. Cesta je zelo stara, saj je bila zgrajena pred 2000 leti.