Z dobro voljo naokrog 

Kamnoseki Društva Most – Univerze za tretje življenjsko obdobje Ajdovščina so na cesti iz Sanabora proti Podkraju ustvarili zanimiv relief – mural, ki ga v takšni obliki in obsegu redkokje najdemo. Kamnito steno, ki je mejnik med občinama Ajdovščina in Vipava, so namreč kiparsko oblikovali z motivom konjske vprege in tako postavili svojevrsten spomenik tradiciji tukajšnjega furmanstva.

Cesta Vrhpolje–Col se po nekaj kilometrih odcepi proti Sanaboru po dolini potoka Bela in naprej proti Beli in Podkraju. Idilična lokalna cesta, ki poteka večinoma v senci nanoških gozdov, nas pripelje k zanimivi okrog osem metrov visoki in deset metrov veliki kamniti steni. Domiselni kamnoseki iz Društva Most, ki domuje v vasi Manče, so jo izbrali za izdelavo nizkega reliefa z motivom konjske vprege, ki pelje hlodovino iz gozda. Steno so kiparsko oblikovali tako, da so podobe deloma spojene s podlago oziroma ozadjem, deloma pa izstopajo iz nje.

Z dobro voljo naokrog

Preden je skozi Ljubljano sredi 19. stoletja zapeljala železnica, je bila Ljubljanica pomembna prometna žila za tovor in ljudi, ob njej pa se je odvijalo tudi živahno družabno življenje. Potem so bregove pozidali ter prekinili »ljubezensko zvezo« med meščani in reko. A ta povezava se spet prebuja, po njej ljubljanski ladjarji vsako leto prepeljejo več ljudi, ki jih zanima, kako je slovenska prestolnica videti z vodne gladine.

»Na travnatem nabrežju, čez katero se je nekdaj v Ljubljanico stekala vsa kanalizacija, je grozno zaudarjalo, a kljub temu je bilo na obrežju vedno živahno. Tovorni promet je dolgo časa potekal najprej do pristanišča na Bregu med Šentjakobskim in Čevljarskim mostom, kasneje so ga prestavili v Trnovski pristan. Ribolov je bil priljubljen konjiček, krakovske in trnovske gostilne so stregle ribe in rake, ob vročih poletjih pa je bilo na bregovih vse polno kopalcev,« pripoveduje kapitan Jože, ki vozi turiste s svojo barko po Ljubljanici.

Z dobro voljo naokrog

Osluševci so kraj v občini Ormož. Železniško postajališče Osluševci, ki ima prav poseben pomen, je od središča vasi oddaljeno poldrugi kilometer. Proga je imela v preteklosti pomembno vlogo, tudi zaradi povezave z Budimpešto in kraji onstran hrvaške meje.

Danes je v obnovljenem železniškem vagonu na postajališču, ki ga domačini imenujejo Stanica, urejen železniški muzej. Druščina prleških železničarjev je staro železniško postajo spremenila v muzej in učni center železniške zgodovine. Prvi vlaki so skozi Osluševce začeli voziti že leta 1860. Železnica je v te kraje prinesla hitrejši gospodarski razvoj in razvoj turizma ter pustila za seboj neizbrisne sledi.

Z dobro voljo naokrog

Kočevje je središče istoimenske občine in upravne enote. Leži na kraškem Kočevskem polju na nadmorski višini 460 m, na obeh straneh kraške reke, ponikalnice Rinže. Nad mestom se dviga strma Kočevska gora z nekaterimi vrhovi, ki so višji od 1000 metrov (Slovenski vrh 1040 m, Ledenik 1068 m, Mestni vrh 1022 m in Suhi hrib 1004 m).

Mesto z Ljubljano in Hrvaško (mejni prehod Petrina) povezuje glavna cesta, prav tako je povezano z Belo krajino in dolino Krke, zlasti z Novim mestom kot regionalnim središčem statistične dolenjske regije. Naselje je nastalo na polotoku nad desnim bregom Rinže. Prostor so s prekopom spremenili v otok in naselje obdali z visokim obzidjem. Otok je bil dostopen čez lesen most. Obzidje so v 18. stoletju podrli in prekop zasuli. Kočevje se je nato razširilo tudi na levi breg Rinže. Ko je leta 1893 v Kočevje prišla železnica, se je naselje širilo v smeri kolodvora. Tu in na območju do rudnika premoga se je proti Šalki vasi širilo rudarsko naselje Rudnik. Po drugi svetovni vojni so nastali še drugi predeli mesta, med drugim Trata in Mestni log. Mesto se širi proti Mahovniku in Šalki vasi ter Livoldu. Drugi predeli so še Pri Unionu, Kolodvor, medtem ko je Mahovnik samostojna vas, tako kot še več drugih okoliških vasi, ki sestavljajo zgoščeno poselitveno območje Kočevja na kraškem polju.

Vandramo po Sloveniji

Poleti starejši vandrovci ne iščemo samo lepih osončenih planj, ne zahajamo le k ogretim vodam, ki bodisi stojijo bodisi tečejo, da bi se okopali, preradi mislimo tudi na senčna zatišja, globino mirnih gozdov. Slovenija je zelo radodarna s poletnim hladom ali vsaj s samotnimi ohlajenimi kotički, do katerih peljejo tudi ne preveč naporne poti, če seveda odštejemo njena hribovja in gorovja. Doline v Posočju so nam v tem pogledu izletniško kar najbolj naklonjene.

Obrežja Soče in njihova bližnja zaledja slovijo po obsežni izletniški in pohodniški ponudbi, njeni pritoki, ki so skoraj nepreštevni, pa so po svoji lepoti in svežini v veliki meri še neodkriti zakladi slovenske narave. Eden od biserov, skritih v njenih bogatih skrinjah, so slapovi na potoku Lojščica, globoko skriti v tolminskih gozdovih. Do njih pridete iz vasi Čiginj, ki je po cesti proti Novi Gorici od Tolmina oddaljena pet kilometrov. Iz te vasi pridete do slapov ob pretežno strmi strugi potoka Lojščica v nekaj manj kot pol ure.

USTVARJALNICA

Ljudje smo v bistvu združitev vseh naravnih elementov na našem planetu: zemlje, ognja, vode in zraka. Ker smo poleti še bolj kot sicer v sozvočju z naravo, bo za ljubitelje domačega ustvarjanja morda zabavno tudi z barvnimi odtenki izpostaviti katerega izmed teh elementov.

Zemlja in ogenj

V zemeljskih in prelivajočih se ognjenih barvah, kakršen je tudi sončni zahod, sem ustvarila oblačilno trilogijo. Bom vesela, če katera izmed idej navdihne tudi vas.

- Iz kratkega – dolgo poletno krilo. Volan na spodnjem robu krajšega krila sem odrezala in na rob prišila daljši kos vzorčastega blaga v harmoničnih barvah zemlje, sonca in ognja. Zelo preprosta in učinkovita prenova.

Deliti umetnost skozi smeh in tako razveseljevati otroke in odrasle, ki jih življenje še prav posebej tepe, je vrhunec dobrote. To je spoznal zdravnik Patch Adams in je prinesel smeh v bolnišnice. In tako so se sčasoma razvili Rdeči noski.

Avtor zamisli klovni umetniki v pomoč bolnim je Američan Michael Christensen. Pri nas je Društvo Rdeči noski leta 2003 ustanovila Eva Škofič Maurer. Danes je profesionalna klovnesa in ambasadorka društva, katerega poslanstvo je omogočiti obiske bolnišničnih klovnov v vseh bolnišnicah, kjer si tega želijo, da bi s humorjem ter ustvarjanjem pozitivnega ozračja malim in velikim bolnikom polepšali bolnišnične dni, osebju pa olajšali in pomagali pri delu. Društvo je javnega interesa na področju zdravja in ima status humanitarne organizacije. Je tudi član mednarodne organizacije Red Noses International s sedežem na Dunaju.

Pravokoten kos blaga v približni velikosti 180 x 140 cm, imenovan pareo ali sarong, je osnovno oblačilo prebivalcev Tahitija, otoka Francoske Polinezije. Tudi pri nas se je v devetdesetih letih pojavil kot modni dodatek h kopalkam. Prepričana sem, da ga mnoge izmed vas že imate v svoji omari in da ste nanj morda že pozabile. Rada bi vas spet spomnila nanj in na to, kako uporaben kos oblačila postane, ko ga znamo pravilno oviti, zavezati, preplesti.

Na spodnjih fotografijah vam ponujam nekaj idej, kako ga lahko uporabite na vedno moden in praktičen način.

Jani Kovačič, vokalist, pisec besedil, skladatelj in profesor filozofije, je že več kot štirideset let na slovenski glasbeni sceni. Vsi se spominjamo njegovih uspešnic Delam, Jaz grem gor na Škofljico, Žare lepotec, Revolucija, Otroci samohranilk ... Vedno je bil samosvoj in izviren avtor. Zajadral je v slogovno različno glasbo od rocka do jazza, preizkušal se je celo v rapu, ustvarjal glasbo za gledališke predstave, napisal več knjig. Nekateri pravijo, da je tudi politični aktivist.

Vratič je zelo cenjeno zelišče v ljudskem zdravilstvu. Na domačem vrtu je najbolj uporaben kot naravno škropivo, ki deluje proti škodljivcem. Cvetove najpogosteje nabiramo v poletnem času. Brez težav raste na vsakem vrtu, razmnožujemo ga zelo enostavno. V kuhinji izboljša okuse jedem, poskrbi tudi za nego kože v naravni kozmetiki. 

Prevrelka, brozga in čaj iz vratiča delujejo insekticidno in zatirajo večino žuželk. Čaj iz vratiča pripravimo tako, da pest zeli prelijemo z litrom vode in dodamo malo soli. Pripravek ohladimo in ne redčimo z vodo ter škropimo po rastlinah. Brozga, ki je pomešana s presličnim čajem in dodatkom jedilne soli, zaščiti paradižnik pred pegavostjo, rastline pa tudi pred rjo in plesnimi.