V Veržeju je spominska soba posvečena Slavku Ostercu, pomembnemu slovenskemu skladatelju in glasbenemu pedagogu, ki je na Slovenskem uvedel nov glasbeni stil. Na ljubljanskem konservatoriju se je uveljavil kot profesor za kompozicijo, ima pa tudi pomembne zasluge za priključitev Prekmurja k matičnemu narodu po prvi svetovni vojni.

Ob ogledu dokumentov, fotografij in notnih zapisov, razstavljanih v Osterčevi zbirki, se obiskovalcu odstira pestra in zanimiva skladateljeva življenjska pot.Stajnkov Lujzek, kot so rojaki v Veržeju poimenovali Slavka Osterca, je obiskoval realko v Ljutomeru, nato učiteljišče v Mariboru. Maturiral je v zgodovinsko pomembnem letu 1914, torej tik pred začetkom prve svetovne vojne. Po kratkem učiteljevanju v Sevnici je Osterca posrkala vase prva svetovna vojna. Od leta 1915 je doživljal kruto usodo avstrijskega vojaka in častnika.

Majniška deklaracija iz leta 1917 je tudi v narodno razgibanem Ljutomeru in okolici globoko odmevala. Slovenska inteligenca je bila odločno protinemška. Med vojno so bili mnogi prepričani, da je obstoj Slovencev mogoč le zunaj Avstroogrske monarhije.

Ko so 26. septembra 1918 v Mariboru ustanovili Narodni svet za Štajersko in Prekmurje, se je tudi v Ljutomeru močno okrepila narodna zavest samozavest slovenskega prebivalstva. To revolucionarno vrenje se je kazalo zlasti v dejanjih poročnika, socialista in vodje Narodne stranke v Ljutomeru Viktorja Kukovca. Kukovec, ki je imel v lasti posestvo in mlin, je v drugi polovici oktobra 1918 začel prevoznikom živil, namenjenih oskrbi Gradca, preprečevati dostop na ljutomersko železniško postajo.

Med zapisi je tudi pričevanje o kontrabantarstvu na loško-tolminski meji ob koncu 17. stoletja. Kmečki živelj, ki je težko živel samo od skromne zemlje, se je vedno bolj ukvarjal s preprodajo živine. Od tega pa je želela imeti dobiček tudi deželna oblast in začela je pobirati mitnino, kmetje pa so se skušali temu na različne načine izogniti. Tako se je pobiralec mitnine Urban Marzina pritoževal svojemu predpostavljenemu v Ljubljani Heinrichu Matheusenu Schweigerju, da se loški podložniki požvižgajo na zakon in da še naprej na nezakonit način prodajajo zlasti vole. Kljub opozorilom so to počeli »… v močno oboroženih konvojih ob vriskanju in streljanju mimo svojih domov …«

Ob srečanju s Francko Grošel se glasno začudim, kje skriva svojih 77 let! Ko pa sva se po dveh urah pogovora poslovili, mi je bilo jasno, da se res nima časa postarati! Petkrat na leto obišče hčerkino družino v Luxemburgu in tako je že deseto leto. Pa tudi sicer rada potuje. Ob vsem tem pa najde čas za delo v domačem društvu upokojencev, pa še v univerzi za 3. življenjsko obdobje je zelo dejavna. »Vlak je moje najljubše prevozno sredstvo. Naša hiša stoji tik ob železniški postaji, kar je idealno, saj ne šofiram.

Franc Jurman z Ladje pri Medvodah je po poklicu višji sanitarni tehnik in je večino svoje delovne dobe dopolnil kot občinski sanitarni inšpektor, pozneje pa se je zaposlil na ministrstvu za notranje zadeve. Vzporedno mu je tekla še ena kariera: ves svoj prosti čas je posvetil ukvarjanju s prometno varnostjo, tako rekoč živel je s prometom. Je učitelj vožnje in bil dve desetletji predsednik izpitne komisije. Sodeloval je pri oblikovanju prometne zakonodaje, zlasti pri prvem zakonu o varnosti v cestnem prometu, ki je izšel leta 1998.

Gorenjski muzej v Kranju je ob 60-letnici pripravil razstavo Tradicija gumarstva, del industrijske dediščine Gorenjske. Na njej so razstavljeni predmeti, povezani z gumarsko dediščino, in to od termoforjev, zračnic in plaščev za kolesa, jermenov, različnih cevi … Upokojeni dipl. inž. strojništva Silvester Mravlje, ki je decembra lani praznoval 90. rojstni dan, to področje prav dobro pozna. Je človek, ki je gradil obrat Save na Gašteju, pa tudi oče maratonca Dušana. Gumar in pesnik Novembra 1943.

»Gostilna - beseda, ki opiše vse, kar je nam, gostincem, skoraj sveto – gost in gostiti. Ne vem, ali ima še kak drug jezik izraz, ki bi tako natančno odslikaval to vsebino. Na to bi morali biti Slovenci ponosni, ne pa, da ga jemljemo slabšalno,« pravi Tomaž Kavčič. Zato ne preseneča, da je tudi potem, ko se je njihova Gostilna pri Lojzetu preselila iz Dornberka v dvorec Zemono, obdržal izvirno ime; iz spoštovanja do prednikov, iz spoštovanja do tradicije in tudi zato, ker si boljšega imena sploh ni mogel misliti.

Pravzaprav bi lahko rekli, da je Ljubljančan Peter Ogorelec iz Nadgorice v četrtni skupnosti Črnuče modelar že polnih 60 let, saj se je s tem prikupnim rokodelstvom začel ukvarjati že v modelarskem krožku v osnovni šoli. Delali so ladjice in letala in njegovi izdelki so bili vedno med najlepšimi. Dobrih 50 let pa je od tedaj, ko je kot študent arhitekture izdelal prvo maketo po naročilu. Naročil jo je kipar, ki se je prijavil na natečaj za spomenik na Trgu republike.

V Kulturno prosvetnem društvu Stane Petrovič v Hajdini, ki je lani praznovalo stoto obletnico svojega obstoja, in v Društvu upokojencev Hajdina že dvajset let prepeva skupina ljudskih pevcev, ki jo vodi Maks Kampl, čeprav ima že 94 let. Z različnimi kulturnimi dejavnostmi se ukvarja že več kot šest desetletij, v desetletju, ko je predsedoval DU Hajdina, pa si je prizadeval, da je bila kultura ena pomembnih aktivnosti tudi med upokojenci. Ida Markež, predsednica KPD, ga je v jubilejnem zborniku »Z besedo in sliko skozi čas« predstavila kot...