Kjerkoli je bila Mari Benčina iz Ljubljane, je poleg poklicnega dela opravljala tudi prostovoljnega. Vse to je bilo spontano, bilo ji je in ji še vedno je v veliko veselje, pravzaprav brez prostovoljstva sploh ne bi znala živeti.
Poklicna pot Mari Benčina je bogata. Najprej je bila več let razredna učiteljica, potem pa so jo povabili na delovno mesto pomočnice ravnatelja v Osnovni šoli Jarše. Prav tako na povabilo je pozneje postala generalna sekretarka Zveze prijateljev mladine Moste Polje. V zvezi je začela prostovoljno delati že pri sedemnajstih letih, vodila je počitniške dejavnosti za otroke. Spominja se, kako so takrat med dnevnim počitniškim varstvom vozili otroke v Medvode, da so se lahko kopali v Sori. Tam so jih tudi inštruirali za popravne izpite. »En sam užitek je bil to,« pravi. Bili so zadovoljni vsi: otroci, vzgojitelji in starši.

Na skalnem pomolu nad sotočjem Soče in Idrijce ima Most na Soči slikovito in strateško pomembno lego. Tukajšnji arheološki muzej hrani izjemne zgodovinske najdbe, sicer pa je že naselje samo nekakšen muzej na prostem, ki arheologe še vedno preseneča z novimi odkritji.
Območje sodi med najpomembnejša prazgodovinska najdišča v Evropi, saj so tu arheologi odkrili več kot sedem tisoč v glavnem železnodobnih grobov. Odkriti predmeti izvirajo iz mlajše bronaste dobe pa vse do rimskega obdobja. Najvidnejše sledi pa je zapustila železnodobna skupnost, ki je prav po tukajšnjem naselju dobila ime svetolucijska kultura. Kraj se je namreč včasih imenoval Sv. Lucija, najdbe pa so na ogled v muzejih na Dunaju, v Trstu in  Tolminu.

Svoje dni je na pečini pod Šmarno goro stal imeniten grad. V njem je živel trdosrčen graščak Konrad, ki je svoje tlačane surovo mučil. Imel je močnega kozla z izredno velikimi rogovi. Kadar se je graščaku zljubilo, je poklical enega izmed tlačanov, ki se je nato moral trkati s kozlom. Kogar je to doletelo, se je po vseh štirih plaziti proti kozlu, ta pa je mislil, da ga izziva na dvoboj, zato se je z vso močjo zaletaval v domnevnega sovražnika. Kmet je vedno obležal zdelan do smrti, graščak pa se je pri tem veselo zabaval.

Slovenci v Italiji so bili zavoljo svoje nacionalne zavednosti pred 2. svetovno vojno in med njo stalno izpostavljeni nasilju tedanjih fašističnih oblasti. Na podlagi posebnega zakona za zaščito države, uveljavljenega novembra 1926, je bilo ustanovljeno posebno sodišče in uvedena smrtna kazen. Od januarja 1926 do julija 1943 je posebno sodišče sodilo 5619 obtožencem in jih 4596 tudi obsodilo. Na dveh tako imenovanih tržaških procesih je bilo izrečenih 47 smrtnih kazni, od tega je bilo usmrčenih kar Slovencev.

Fantiču na koncu vasi je bil hišni prag ves znani svet. Videlo se je do jablane za potokom in celo do cerkve na Homškem hribu. Družbo so mu delali cunjast pajac z rdečo kapo ter nekaj kamnitih kock. Menda so bile te kocke nekoč graščinske, a so se jih otroci naveličali. Vaškemu fantiču so bile barvite kocke všeč. Ker so bile težke, se jih je dalo lepo zlagati. Bile so podobne kamnitemu pragu njegovega sveta, zato jim je pravil »pragove kocke«. Fantič je zrasel, kocke so se izgubile in izgubil se je tudi spomin nanje.

Pavel Lunaček - Igor je bil eden najbolj prizadevnih in uspešnih partizanskih zdravnikov. V vojnih razmerah je razvil in uveljavil koncept partizanskih bolnišnic. Dr. Lunaček je svoje življenje posvetil soljudem. Kmalu po vojni je zapisal: »Težak boj za obstanek me je morda tudi na univerzi zagrenil in sem se morda malo zakrknil vase. Dolgo sem kolebal med sovraštvom do ljudi in med željo, da bi se popolnoma posvetil pomoči soljudem. To me je spodbudilo, da sem zapustil gozdarsko fakulteto in presedlal na medicinsko fakulteto, kjer sem našel...

Bleščeče vloge Maje in Zlatka Šugmana so razveseljevale mnoge generacije; vrhunski igralec pa je tudi njun sin Jernej. Vsi trije so oblikovali številne nepozabne gledališke, televizijske ali filmske vloge najrazličnejših žanrov. Igralec pa je bil tudi Zlatkov oče in Jernejev ded. Maja in Zlatko sta se poznala že z akademije, v SLG Celje, kjer sta bila zaposlena, pa se je njuno prijateljstvo razvilo v ljubezen. Že po treh mesecih je Zlatko rekel Maji: »Jaz sem za to, da se poročiva; boljšega od mene tako ne boš dobila; jaz pa tudi ne!« Maja...