Vreme neposredno ali posredno vpliva na večino naših aktivnosti, zato mu že od nekdaj namenjamo veliko pozornosti. Prve meritve na ozemlju naše države so potekale že v tretjem desetletju devetnajstega stoletja, neprekinjeno pa se vremenski podatki zbirajo od leta 1850 dalje, ko je začela delovati meteorološka postaja pri Brzojavnem uradu v Ljubljani. Dandanes deluje široka mreža meteoroloških postaj ter merilnih in opazovalnih mest, kjer meritve in opazovanja opravljajo honorarni opazovalci, bolje rečeno prostovoljci.

Našega sodelavca, odvetnika mag. Janeza Tekavca bralci Vzajemnosti dobro poznajo kot odličnega pravnika. Malokdo pa ve, kakšna umetniška duša pravzaprav tiči v njem; preizkusil se je že kot igralec, glasbenik, pesnik … Med študijem ga je splet naključij pripeljal na TV Slovenija, sodeloval je pri takratnem Studiu Luwigana in pred leti pri oddaji Tednik. Tako je vsaj deloma potešil svojo veliko željo, ki mu je ni uspelo uresničiti – želel si je namreč postati radijski napovedovalec.

Andreja Stržinar iz Hotavelj v Poljanski dolini šiva kostume s pravljičnim pridihom. To so srednjeveški in renesančni kostumi, poleg tega pa je oblekla že nemalo folklornih skupin, tudi otroških. Po poklicu je tekstilno-konfekcijski tehnik in ta poklic ji je pisan na kožo, saj si je že v osnovni šoli sama izdelovala oblačila. Vse se je pravzaprav začelo z lutkami, saj je njena sestra Jana Stržinar, umetnica, ki dela z lutkami, in Andreja ji je z veseljem naredila kako oblačilo zanje.

Za prostovoljko Marico Kamenšek iz društva upokojencev Šmarje pri Jelšah noben dan ni dolgočasen. Njena skrb, da na domovih obišče starejše ali da organizira obiske prostovoljk pri starejših sokrajanih, se je začela že pred davnimi leti. Bila je prva, ki se je z idejo pomoči sovrstnikom že leta 2004 kot koordinatorica vključila v projekt Starejši za starejše za boljšo kakovost življenja doma. Za svoja prizadevanja in pomemben prispevek k prostovoljstvu,je leta 2010 prejela občinsko priznanje.

»V zadnjem obdobju, predvsem pa po letu 2006, ko so Makole znova postale samostojna občina in istoimensko gručasto naselje na desnem bregu reke Dravinje njeno središče, je kraj naredil skokovit razvoj. Skorajda bi lahko rekel, da smo se v tem razmeroma kratkem času za zmeraj poslovili od blatnih Makol, saj je šola dobila novo telovadnico, knjižnico in travnato nogometno igrišče, zgrajen je bil sodoben štirioddelčni nizkoenergijski vrtec, poleg krajše obvoznice je bila urejena večina cest tudi v vseh ostalih dvanajstih naseljih, v katerih živi okrog dva tisoč prebivalcev. Če je nekdaj fotografija Makol desetletje in več ostajala nespremenjena, moram zdaj narediti vsako leto nov posnetek, da zabeležim vse novosti,« je nenehen napredek svojega rojstnega kraja slikovito označil 65 – letni upokojeni strojni tehnik in ljubiteljski fotograf Milan Sternad.

Dvorec Strmol je bil pozidan na lahni vzpetini nad potokom Draganja zunaj sklenjenega jedra trga Rogatec. Do njega pridete po ovinkasti poti, ki jo obdaja lipov drevored. Poslopje je zgledno obnovljeno in v veliki meri služi kulturnim vsebinam. Dvorec Strmol se prvič omenja leta 1436, ko so celjski grofje Jakobu Strmolskemu iz Cerkelj na Gorenjskem podelili obrambni stolp pri Rogatcu. Kasneje se je razvil v graščino, lastniki pa so se menjavali in leta 1807 so dvorec kupili grofje Attemsi, lastniki Rogatca.

Tam, kjer je mesto Kamnik, je bilo nekoč jezero. Pozneje je voda predrla breg med Malim in Starim gradom in se razlila po ravnini. Pred davnimi časi je nad jezerom stal veličasten grad. Razvaline so še vidne. Tu je gospodoval hudoben in neusmiljen graščak Hinko. Pod jezerom pa se je raztezala neskončna goščava, kjer je v revni koči živel samotar Bogomir, družbo mu je delal le še pes. Nekega večera je divjala silna nevihta. Že je starček upihnil svečo in legel na svoje slamnato ležišče, ko ga je njegov zvesti pes z lajanjem opozoril na tujca.

Sredi lanskega decembra je minilo devetdeset let od rojstva slovenskega pesnika in partizana Karla Destovnika Kajuha. O njegovi literarni zapuščini je veliko napisanega, zagotovo pa njegove pesmi izžarevajo tudi izrazit socialni čut in željo po drugačni družbi, kot jo je poznal iz svojega otroštva. Tako kot večina njegovih vrstnikov je Kajuh želel, da bi bila nova družbena zgradba pravičnejša in prijaznejša do najbolj ranljivih skupin, ki so bile v predvojni Jugoslaviji izpostavljene najbolj surovemu izkoriščanju.

Ime zdravnika Konstantina Konvalinke je tesno povezano z zdraviliščem Dolenjske Toplice. Bil je priljubljen zdravnik in nekaj let lastnik kopališča,  ki ga je povzdignil v sanatorij, dobro znan po širni Evropi, saj so sem prihajali evropski aristokrati, bogati petičneži, pa tudi domači bogataši. Ker je o svojem dedu dr. Konstantinu Konvalinku slišala toliko pohval in navdušenih besed, je njegova vnukinja Maša Marguč, ko se je kot sodnica upokojila, začela raziskovati njegovo življenje, saj ga sama ni poznala.