Tole je nenavadna zgodba o pogumu in življenjski radosti. Zgodba o Marijani in Janezu Kmetu. Par ima tako tipično slovenski imeni, da zvenita kot psevdonim. Pa nista. To je resničen par, ki se je izgubil in se našel, vmes pa so minila desetletja. Tako se je zgodilo, da je Janez na pozna leta življenja ostal sam. In zgodilo se je tudi, da je Marjana skoraj postala tetraplegik. Vsekakor ji zdravniki, potem ko je preživela prometno nesrečo, niso napovedovali nič dobrega. Nekdo v koloni se je zaletel vanjo od zadaj in jo porinil v tovornjak.

To z veseljem poudarjajo nekateri nekdanji učenci od Celja do Žalca in tja do Zgornje Savinjske doline, ob srečanju z zdaj 90-letno Heleno Kronovšek, vsi jo kličejo Jelka. Seveda, saj je bila vse življenje učiteljica in je poučevala mlajše učence na razredni stopnji, nazadnje na osnovni šoli Polzela. Tudi med počitnicami ni mirovala, saj so jo kot pedagoškega vodjo potrebovali v kolonijah. Nikoli ji ni bilo nič pretežko. Marsikatera bi po srečanju z Abrahamom delovala bolj umirjeno, Jelka pa je v kolonijah z neverjetno energijo plesala v...

Družina šampiona svetovnega slovesa in odvetnika Mira Cerarja ter njegove žene Zdenke, nekdanje generalne državne tožilke in pravosodne ministrice je tesno povezana s pravom.  Pravniki so kar štirje člani njihove družine, pa še študenta prava imajo. Miro Cerar je daleč najuspešnejši športnik Slovenije vseh časov, ter član Olimpijske akademije ter ambasador za fair play. Prav na dan našega pogovora se je vrnil z mednarodne konference o športu v Novem Sadu in snidenje z ženo, ki sem mu bila priča, je bilo prisrčno in ljubeče.

Ptuj je domnevno najstarejše slovensko mesto in skozi stoletja so se tu ohranila bogata pričevanja o nekdanjem življenju tukajšnjih prebivalcev. Pokrajinski muzej Ptuj hrani v grajskih prostorih in drugod v mestu ter zunaj njega izjemno bogate arheološke, kulturno-zgodovinske, etnološke in druge zbirke.

Izjemno ugodna lega ptujskega grajskega griča nad prehodom čez reko Dravo na robu Slovenskih goric je imela v davnini izjemen strateški pomen. Tu je bilo od prazgodovine naprej živahno križišče trgovskih poti. Tu čez je jantarska pot  povezovala Baltik s severnojadranskim območjem. Obrežna pot ob reki Dravi pa je vodila iz Alp proti vzhodnemu Podonavju. Med zanimivimi zbirkami je zagotovo zbirka orožja, ki hrani več kot petsto primerkov; nekoč je to orožje služilo obrambnim potrebam sosednje graščine Vurberk, izvira pa tudi iz zapuščine...

»O izvoru imena mojega rojstnega kraja je več različic, pri čemer ga ena povezuje s pretežnim pridelovanjem žita (pšenice) na tem območju in druga z množinsko obliko slovanskega imena Žitko – Žitčane, zagotovo pa je, da je nastalo že pred prihodom prvih kartuzijanov v odmaknjeno in ozko dolino potoka Žičnice okoli leta 1160,« nas 57 – letna upokojena profesorica kemije Majda Temnik najprej popelje v davno preteklost gručastega naselja na razgibanem jugozahodnem obrobju Dravinjskih goric, stisnjenega pod osamelcem Homcem (426 m) na severu in...

Sredi marca se je iztekel prvi del javne razprave o nadgradnji zdravstvenega sistema do leta 2020, ki so jo pripravili na ministrstvu za zdravje. Spremembe bodo vnesene v zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter v zakon o zdravstveni dejavnosti, ki naj bi začela veljati sredi prihodnjega leta. Pripomogle naj bi k temu, da bi bile zdravstvene storitve geografsko, časovno in cenovno dostopne vsem bolnikom, naše zdravstvo pa bolj kakovostno in učinkovito. Kako bomo to dosegli in kako bodo spremembe vplivale na bolnike, smo se pogovarjali z ministrom za zdravje Dorijanom Marušičem.

Marija Miša Molk se je rodila na Vrhniki. Tako zelo se ji je mudilo na svet, da mami ni uspelo priti do porodnišnice, pač pa se je vse zgodilo kar obešanjem perila na domačem dvorišču.

Deset let so živeli na Vrhniki. Tudi  ne pozablja svojih korenin in ponosna je na svojega slavnega rojaka Ivana Cankarja.

»Vrhnika, prečuden kraj! V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob mislih nate. Kdo te je videl z bedečimi očmi, kdo te je spoznal. Šli so mimo, videli so bele ceste, bele hiše in so šli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz kakor ljubljenemu dekletu in zdaj je moje srce bolno po tebi. Bela kakor nevesta se sveti na holmu sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem sanjajočem močvirju, do žalostne gore in do Krima.« S temi Cankarjevimi besedami, ki jih Miša nosi globoko v srcu, je začela odgovarjati na moja vprašanja.

Pilot - sanjski poklic za mnoge fante. Vladimirju Gostiču, skromnemu, prav nič razvajenemu fantiču, je uspelo uresničiti to željo, a pot je bila težka.

Prve črke je spoznaval na Jesenicah, čeprav je bila njegov rojstni kraj Ljubljana. Tudi zdaj živi v Ljubljani; se veseli polnoletnosti vnuka, ki nosi njegovo ime, in pričakuje 29. junij, ko bo spet užival v zraku. Odločil se je namreč za skok s padalom, preden si naloži osmi križ. A teh let mu nihče ne bi pripisal!

Oblaki so ga od nekdaj privlačili. Kar sam se je po drugem letniku učiteljišča preusmeril v pilotsko šolo v Mostarju in Nikšiću. Svoj poklic je vzel zelo resno. Velikokrat ni vedel, kaj in kako, a se je vselej znal prav odločiti in varno pristati. Pa tudi potešiti pedagoški dar, saj je bil inštruktor letenja in je izšolal veliko dobrih pilotov. V knjigi Darinke Kladnik Zgodovina letalstva na Slovenskem piše, da je bil leta 1955 inštruktor na letalu AERO 2, nato še na AERO 3. Pilotiral je tudi potniška letala na letališčih Cerklje ob Krki in Pleso. Leta 1973 je s skupino letalskih strokovnjakov odpotoval v Zambijo, kjer je kot edini Slovenec na tamkajšnji vojaški letalski akademiji predaval o teoriji letenja. Leta 1978 pa ga je enaka naloga čakala na vojaški letalski akademiji v Libiji.