Imeti harmoniko je želja mnogih, saj je njen zven vedno povezan z veseljem. Tudi Jožko Rutar, svetovno znani izdelovalec harmonik iz Sela na Vipavskem, si jo je zaželel še kot otrok. Toda njegov oče se je odločil, da mu za »take traparije« že ne bo dajal denarja.

Zato si je Jožko pri dvanajstih letih med poletnimi počitnicami našel delo v koči na planini Razor. »Ribal sem tla, lupil krompir, pomival posodo, nabiral zdravilna zelišča; skratka, počel sem prav vse in si prislužil toliko denarja, da je bilo dovolj za nakup stare harmonike, pa še nekaj je ostalo.« Toda tu se je začela in se začasno tudi ustavila harmonikarska kariera Jožka Rutarja. Oče mu je namreč namenil poklic kuharja: »V hotel boš šel; tam ne boš ne lačen in tudi zeblo te ne bo …«

Maribor – Pragersko - Ptuj

Ko po progi proti Trstu zapustimo Maribor, čez nekaj časa uzremo dvorec Betnava, last mariborskega škofa. V času reformacije so bili njegovi lastniki Herbersteini, ki so tukaj sezidali evangeličansko cerkev. Protireformacijska komisija je ukazala tako cerkev, kot tudi šolo in župnišče razstreliti in na tem mestu postaviti vislice.

Naš vlak pa hiti naprej blizu viničarij, kmetij in nekaj gradičev. Mimo postajališč Hoče, Slivnica in Orehova vas je proga speljana v ravni črti proti postaji Rače in dalje do Pragerskega. Grad Rače je zgodovinsko pomemben kot kraj znane zarote Zrinjskih in Frankopanov. V njej so sodelovali Nikolaj Zrinjski, Krsto Frankopan, Franz Wesselenyi, Nadasdy, Tököly in Hans Erasmus Tattenbach. Slednjega so obglavili v Gradcu.

Drugega aprila je svetovni dan mladinske književnosti, 23. aprila pa svetovni dan knjige, hkrati se izteka leto, v katerem je Ljubljana nosila naziv »svetovna prestolnica knjige«. Prav je, da v tem času knjigam posvetimo še več pozornosti kot sicer.

Tilka Jamnik, mag. bibliotekarstva, je bila dobrih 20 let zaposlena v centru za mladinsko književnost in knjižničarstvo Pionirske knjižnice v Ljubljani. V začetku tega leta se je upokojila, a še naprej sodeluje v različnih oblikah izobraževanja s področja knjižne in bralne vzgoje, med drugim v Bralnem društvu Slovenije, je tudi podpredsednica društva Bralna značka Slovenije – ZPMS in predsednica Slovenske sekcije IBBY.

Zadnje domovanje velikega Kranjca in Evropejca Janeza Vajkarda Valvasorja je bilo v Krškem. Umrl je leta 1693, a ga podjetni krški kulturniki občasno obudijo iz večnega sna, ko skupinam obiskovalcev odprejo vrata obnovljenega muzejskega središča.

Leta 1998 so v Krškem začeli obnavljati tako imenovani Valvasorjev kompleks. Gre za mestno znamenitost, ki je po prenovi zasijala v harmoničnem sožitju starega z novim. Povezali in povsem obnovili so Valvasorjevo, Jarnovičevo in Kaplanovo hišo. Gre za arhitekturno najbolj kakovosten zgodovinski del mesta, katerega nekdanji prebivalci so pomembno zaznamovali preteklost Krškega in okolice.

»Prebivalci moje rojstne vasi so se najprej ukvarjali predvsem s kmetovanjem, zatem s čolnarjenjem, flosarstvom, z gozdarstvom in vsem, kar je bilo povezano s splavarjenjem lesa po reki Savi, po letu 1849, ko je skozi Savsko dolino zapeljal prvi vlak, pa se je veliko ljudi zaposlilo na železnici; bodisi na domači železniški postaji bodisi v Zalogu, Litiji, Trbovljah, Zagorju ob Savi in še kje,« pravi 80 – letna upokojena tajnica stomatološkega oddelka ljubljanske medicinske fakultete Magda Dernovšek o razpotegnjenem, kaka dva kilometra dolgem naselju v Posavskem hribovju, ležečem pod strmimi skalnatimi pobočji na levem bregu Save, tik pred njenim vstopom v ozko sotesko. Nad železniško postajo v smeri proti Lešam je hrib Hladnik, od koder pogosto veje hladen veter, nad gostilno Berdajs pa je velika skala in za njo hrib Vinarica, kjer so bili nekdaj vinogradi.

Branka Knific je svojo profesionalno pot začela v centru za socialno delo. Tisto, kar je v svojem poklicu socialne delavke zares iskala in je bilo povezano z vprašanjem, kako učinkovito sodelovati z ljudmi v stiski, je našla na seminarjih, izobraževanju, ki ga je organiziral in vodil pokojni psihiater dr. Janez Rugelj. To je potem razvijala naprej v skupinah za samopomoč, na taborih ter pri drugem poklicnem in prostovoljnem delu. Je prostovoljka po srcu in duši.

Dragan Bulič, rojen Ljubljančan, se dobro spominja otroških let, ki so mu tekla v Spodnji Šiški. »Zemljo krast, koza klanf, med dvema ognjema so bile igre, ki so poleg nogometa, hokeja in seveda šole bogatile moje fantovsko življenje. Moj oče je bil policijski inšpektor in je nekaj časa delal pri diplomatski službi v Grazu v Avstriji. Tako mi je nekoč pripeljal kolo, kar je takrat pomenilo pravo bogastvo. Pol Spodnje Šiške se je takrat učilo voziti z mojim kolesom. Nekje pri petnajstih letih sta me zadeli ljubezen in glasba.

Tine Šrot se je rodil leta 1938 v Celju, v družini z osmimi otroki, ki je stanovala v bližnjem Gaberju. V njegove misli sta se očitno že zmlada zarisala dva bližnja objekta, ki sta ga usmerila tudi v njegovo prihodnost: telovadišče društva Partizan in Zlatarna Celje. K prvemu so ga vabili prijatelji s svojimi športnimi vragolijami, še posebej nekdanji vrhunski športnik Jože Brodnik. Kar sami fantiči so si naredili nekaj skromnih atletskih naprav in potrebščin.

Ko je bila Marijana Ovčariček pred osmimi leti z možem prvič v Egiptu, je bil tam konec ramazana. Nepregledne trume ljudi so prišle v Kairo, da bi počastile konec praznika. Pomislila je, koliko jih je tu, mladih in brez perspektive, ki ne bodo imeli ne izobrazbe, ne služb... Ta množica se bo morala nekoč zganiti, jo je prešinilo. In morda so prav tisti, ki jih je takrat gledala v Kairu, konec januarja letos prišli na ulice in protestirali proti revščini, korupciji, despotizmu...