Začetki družinskega podjetja Arvaj z Britofa pri Kranju segajo v leto 1956, ko je Tone Arvaj kot vajenec v klavnici Kmetijske zadruge v Preddvoru naredil prvo klobaso. Zdaj so eno vodilnih mesarskih podjetij; razvoj pa so usmerili tudi v varovalna živila. Očetovim idejam sledita sinova Marko in Toni, njihovo delo pa spremljajo tudi vnuki.

Na začetku svoje poklicne poti si je Tone Arvaj, odličen mesar, poleg službe služil denar še z izdelovanjem klobas pri mnogih gostilničarjih, med njimi tudi pri svoji tašči. Tako je sedem let mlajšo Ivico dobro poznal, iskrica med njima pa je preskočila na vaški veselici v Britofu v letu 1963, kjer je Ivica delala kot blagajničarka. Zato je Tone najprej zaprosil mamo, ali bi dovolila hčerki en ples. Mama je Ivico za ta čas nadomestila pri blagajni, sicer pa ji je bilo kmalu jasno, kako se bodo stvari odvile. Ker je bil deloven človek in spoštovan v svojem poklicu, ni imela nič proti tej ljubezni. Tone je imel veselje do dela v gostinstvu in z Ivico sta najprej pomagala mami, kasneje pa sta najela gostilno pri Trebcu v Kranju. Tako je Tone vzporedno delal na več koncih – v gostilni je pekel na žaru, delal v mesarstvu v Britofu in gradil novo, sodobno mesarsko podjetje. V tem času je naredil tudi gostinsko šolo, saj se sicer ne bi mogel zaposliti v tej dejavnosti.

V slovenskem glasbenem prostoru je Manca Izmajlova nekaj posebnega: ne le da odlično poje, da je diplomirala iz muzikala in igre na akademiji Mountview v Londonu, da je študirala operno petje na Kolidžu Čajkovski v Moskvi, pač pa tudi zato, ker o glasbi in petju razmišlja na svojstven način.

V tem letu bo skupaj z možem, violinistom Benjaminom Izmajlovim in Ruskim državnim orkestrom kinematografije začela svetovno turnejo, ki so jo poimenovali Slovanska duša in s katero želijo svetu približati in predstaviti glasbo slovanskih narodov, ki je izjemno lepa, bogata, a po krivici prezrta in premalo znana. V projekt so povezali glasbo kar sedmih narodov in vključili različne glasbene zvrsti - od klasike, narodne pesmi, filmske glasbe do popularnih skladb v povsem novih aranžmajih Slavka Avsenika ml.

Tone Partljič je duhovit sogovornik, ki le redko izpusti priložnost, da sogovornika ne bi spomnil na kako na prvi pogled obrobno podrobnost, za katero se izkaže, da je še kako pomembna za razumevanje posameznega dogodka ali odločitve. Kot pravi, so njegovo življenje zaznamovali učiteljevanje, literatura, gledališče in deloma tudi politika. Tudi po upokojitvi mu primanjkuje časa, saj veliko piše in s posebnim veseljem sodeluje v delu dramske skupine v Pekrah pri Mariboru.

Brez knjige ne more in tudi ljubezen do gledališča mu je »zlezla pod kožo«. Zanj je tudi značilno, da na življenje gleda z vedre plati, njegovo pisanje pa je v veliki meri zaznamovano z njegovo življenjsko izkušnjo. Do jezika ima spoštljiv odnos in pravi, da nas je slovenščina v največji meri utemeljevala in ohranjala kot narod. Vendar skrajnosti ne mara, tudi v politiki ne. Še posebej pa je nezaupljiv do »spreobrnjencev«, ki se pri bogoslužnih obredih, po tem ko so nenadoma »spregledali« zmotnost svojih ateističnih zablod, gnetejo v prvih vrstah. A ljudje smo različni in s tem se pač moramo sprijazniti, pravi.

Ob njegovem imenu se je kronistu zapisalo, da kdor ne pozna Janka Šopra, ta je zadnjih trideset let manjkal v Sloveniji. Televizijec od nog do glave, od študentskih let do skorajšnje upokojitve, za kar pa še noče slišati, saj kot sam pravi: »Počutim se odlično, zdrav sem, zakaj pa ne bi še delal.«

Otroška leta je preživljal pri babici na podeželju. Avtomobilov skorajda ni bilo in ljudje so takrat še znali živeti z naravo. »Seveda se z nostalgijo spominjam svoje mladosti. Pa tudi drugih obdobij v mojem življenju, ki so kar vsa po vrsti prinesla zanimive in večinoma lepe dogodke. Vsaj teh se najraje spominjam! No, že pri štirih letih sem postal žrtev povojnega komunističnega nasilja. Leta 1954 je bilo namreč na Ostrožnem blizu Celja veliko ljudsko zborovanje, na katerem je 370 tisoč ljudi zahtevalo orožje in vzklikalo 'Trst je naš' ter ploskalo maršalu Titu. Jaz pa sem letal po dvorišču in vpil 'Tito ima posrano rito'. Kako pa naj bi štirileten fantič vedel, kdo je Tito?! Oče mi jih je, prvič in zadnjič, pošteno naložil, češ da bodo zaradi mene zaprli mater in njega. Zdaj pa nekateri tako radi govorijo, kako so nas v socializmu v glavo ..., zdajšnji sistem in zdajšnji oblastniki pa to res počno!«

»Že kot majhen deček rad sem pesmi pel, vsak, ki je poslušal, me je bil vesel.«

Tako pravi v eni svojih viž Franc Jazbec iz Makol, ki se je v zrelih letih podal v glasbene vode. Po poklicu je pravnik, ki je v vrstah policije dočakal zasluženi pokoj. Nato je delal kot detektiv, zadnja leta pa se poveča predvsem glasbi, igra harmoniko in poje, ob tem pa sam piše melodije in besedila.

Na Štajerskem, kjer največ nastopa, ga poznajo kot Slavčka. »Ljudje, ki me poslušajo, pravijo, da pojem kot slavček, zato sem si tudi nadel tako ime. Ob družini in vnukih sta moji ljubezni še pesem in harmonika, s čemer širim poslanstvo med dobre ljudi,« pravi Franc Jazbec – Slavček. Kar opiše tudi v pesmi: »Sam zdaj pesmi pišem, s pesmijo živim, da ostale bodo vnukom za spomin ...«

Prekmurci imamo kar nekaj književnih ustvarjalcev, ki so se dodobra uveljavili v slovenskem prostoru, njihova dela pa so prevedena tudi v svetovne jezike. Med njimi je tudi Karolina Kolmanič, ki je izdala že svojo 23. knjigo. Pisateljica je tudi »mama« bralne značke v Pomurju, marsikateri občan pa ima lepe spomine nanjo kot na svojo učiteljico.

Karolina Kolmanič se je rodila v Lomanošah pri Gornji Radgoni. Na učiteljišču v Mariboru je prof. Košar opazil njeno nagnjenje k literarnemu ustvarjanju. Leta 1964 je na PA v Ljubljani diplomirala iz slovenščine in nemščine. Kot predmetna učiteljica je poučevala na II. osnovni šoli v Murski Soboti in na tamkajšnjem učiteljišču, nekaj časa pa je bila tudi honorarna svetovalka na soboški enoti Zavoda za šolstvo. Še vedno piše in se z neutrudno energijo vključuje v delo DU Murska Sobota.

Ustvarjanje Marije Šolar iz Zgornje Besnice je kar dvakrat povezano s Prešernom. Pred tremi leti je prav na dan slovenskega kulturnega praznika ob 100-letnici KD Jože Papler Besnica izšla njena knjiga Besnica v ljudskem izročilu. Na predvečer Prešernovega rojstnega dne lani pa je prejela priznanje mestne občine Kranj za izjemen album besniških domačij z naslovom Naše korenine.

Naša sogovornica pove: »Vse življenje sem živela s kulturo. Toliko kot zdaj, pa nikoli. Rojena in odraščala sem v družini, v kateri sta ata Špančev Janez in mama Šemnova Ivana veliko sodelovala v kulturnih skupinah. Oče je bil 60 let organist in zborovodja, pa tudi igralec, mama pa je 40 let ustvarjala narodne noše. Na očetovo željo sem pri 14. letih začela peti v zboru. V njem sta bili tudi sestri Zalka in Ivanka ter brata Janez in Jože.«

Osebnost, kot je Aleksander Videčnik, bi bila lahko med Slovenci na visokem piedestalu, čeprav kot zgodovinar, publicist, pisatelj, urednik, muzealist, etnograf, kronist in raziskovalec ljudskega izročila deluje v omejenem lokalnem prostoru med Celovcem, Celjem in še zlasti v Zgornji Savinjski dolini. Kljub ugledni starosti devetdesetih let je še izjemno dejaven, ploden pisec ter zmeren kritik po njegovem prepričanju napačnih političnih procesov v deželi. Rad pa poudari, da se v aktivno politiko ne poglablja, ker ima veliko večji uspeh in uživa večji ugled kot raziskovalec bližnje zgodovine z željo, da bi mnoga ljudska izročila, pričanja in zapise iztrgal pozabi.