Kam nas pelje življenje

Sedemdesetletni Vrhničan Andrej Kos, upokojeni uradnik, je nenavaden človek. Na pogovor sredi zime je prišel lahkotnih bosih nog, ob čaju pa nam je zaupal svojo življenjsko pot in svoje veselje. Že desetletja je predan likovnemu ustvarjanju – posveča se predvsem kiparjenju in grafiki v glini. Je tudi ljubiteljski glasbenik in pisec aforizmov. V zimskih mesecih rad plava v ledeni vodi idiličnega Starega malna, ki je znana vrhniška izletniška točka.

Naš sogovornik je bil že v mladih letih veliko bos, kot odrasel je korakal v čevljih, kot upokojenec je obutev spet odložil. In kaj ga je zapisalo med bosonožce? »Odraščal sem v hribovski vasici Studenčice nad Medvodami. Otroci smo bili ves čas veselo bosi, in to željo sem shranil za poznejše čase.« Pove, da je dolgo pot do šole, postaje, trgovine pogosto kar pretekel ter to navado obdržal še v srednješolskih oziroma študentskih letih. »Študiral sem pa tisto, kar me je najmanj zanimalo – ekonomijo,« se smeje in omeni, da bi lahko kolesaril, a ga to ni pritegnilo.

ODSTRTE PODOBE – KAČIČE - PARED 

Razloženo naselje z gručastim jedrom ter zaselkoma Paredom in Ledenico leži na jugovzhodnem robu Krasa ob starodavni kranjski trgovski in vojaški cesti, po kateri so do zgraditve ceste Divača–Rodik–Kozina leta 1865 prevažali tovore proti obalnim mestom in naprej v Istro. »Vas je prvič omenjena z imenom Caczicz leta 1340 v listini grofa Alberta Goriškega. V bližini se razprostirata Babna gora in Tretji vrh, ki ju pokriva mešani gozd. Na jugu se razteza Gabrova stran, kjer je bilo nekoč staro gradišče, na vzhodu pa hrib Turn, na katerem naj bi po izročilu v srednjem veku stal grad. Tukajšnje podnebje oblikujejo bližina morja, visoka nadmorska lega in močan vpliv burje v zimskem času,« je 81-letna upokojena diplomirana socialna delavka Klelija Potokar začela opisovati svoj rojstni kraj, ki mu je med letoma 2005 in 2022 posvetila tri domoznanske publikacije.

Spoznajte jih

Zdenka Logar Povšič je bila stara dvanajst let, ko je zaigrala siroto Mojco v prvem filmu o Kekcu. Med pogovorom je obudila spomine na čas, ko so s skromnimi sredstvi, a veliko domiselnosti, ustvarjalnosti in zavzetosti posneli čudovit film, ki se je več generacijam vpisal v spomin.

Takole začne svojo pripoved: »Leta 1949 so v Ljubljani na Viču zgradili pionirsko progo, ki je peljala do živalskega vrta in naprej proti Podutiku. Vsa dela, od prodaje vozovnic, sprevodnikov, strojevodij do kretničarjev, postajnih načelnikov itd., so opravljali pionirji, ki so prej morali opraviti ustrezna usposabljanja, učili so jih železničarji. Bila sem blagajničarka. Delo smo otroci vzeli zelo resno in na koncu delali tudi izpit. Prav tako so nam podarili zimske železničarske plašče. Ta me je grel od jeseni do pomladi, saj doma ni bilo denarja za nov plašč.«

Med drugo svetovno vojno je bila najmnožičnejša oblika okupatorjevega nasilja na Dolenjskem izgon civilnega prebivalstva v koncentracijska taborišča. Številne Dolenjke in Dolenjci so v tem obdobju doživeli grozote italijanskih in nemških taborišč in marsikdo se na žalost ni več vrnil domov. Med drugim na tovrstne težke dni spominjajo tudi predmeti, ki so jih nekateri taboriščniki izdelali v internaciji – za svoj spomin, drugim pa v opomin.

Italijanska vojska je predvsem aktiviste Osvobodilne fronte (OF) in sodelavce narodnoosvobodilnega gibanja konfinirala v Italijo že od začetka vojne. Največ ljudi, ne le moških, ampak tudi ostarele, ženske in otroke, pa so v času velike italijanske ofenzive med 16. julijem in 4. novembrom leta 1942 zajeli in poslali v taborišča, kot so bila Gonars, Monigo, Rab, Renicci in Visco. Med njimi je bil tudi Vladimir Lamut (1915–1962), slikar in grafik, ki je v letu 1942 honorarno poučeval na novomeški gimnaziji. Italijani so ga zaradi sodelovanja z OF prvega julija aretirali in ga najprej zaprli v novomeško sodišče, kasneje pa poslali v koncentracijsko taborišče Monigo pri Trevisu, kjer je ostal do 21. marca 1943, ko so ga premestili v Gonars. Domov se je vrnil 3. avgusta 1943.

Nekoč smo imeli tovarne

Marsikdo trdi, da je bilo Tekstilno podjetje Novoteks iz Novega mesta ena najboljših jugoslovanskih tekstilnih tovarn. Novoteks je bil poseben tudi po tem, da so imeli v njem zaključen krog: pripravo in obdelavo surovine, predilnico, apreturo, tkalnico, pletilstvo, izdelavo konfekcije in prodajno mrežo.

Leta 1987 je bilo v Novoteksu in njegovih sedmih enotah po Sloveniji in v republikah nekdanje Jugoslavije zaposlenih 3565 ljudi, več kot dve tretjini je bilo žensk. Pred osemnajstimi leti je šel v stečaj še zadnji del podjetja. Danes so od enega največjih dolenjskih podjetij ostali le bloki, ki jih je podjetje zgradilo za svoje delavce, ter spomini nekdanjih zaposlenih, od katerih so mnogi v podjetju preživeli celotno delovno dobo. Nekaj predmetov, povezanih z Novoteksom, še hranijo v novomeški enoti Arhiva Slovenije, drugo je izginilo kdo ve kam. Leta 2018 je Tina Podbevšek na mariborski univerzi zagovarjala magistrsko nalogo z naslovom Delavstvo od kapitalizma do kapitalizma na primeru Tekstilne tovarne Novoteks, v kateri so podrobno opisane zgodovina podjetja in družbene ter politične spremembe, ki so se odrazile v razvoju in na koncu v propadu tega uglednega podjetja.

Iz roda v rod

Kropa z okolico slovi po železu. Po zaslugi družine Pogačnik pa zadnjih dvajset let tudi po čokoladi. Začel je oče Uroš, zdaj pa butično izdelavo čokoladnih pralinejev nadaljuje sin Maks, pri čemer mu z veseljem pomagajo drugi družinski člani.

Uroš Pogačnik iz Lipnice pri Kropi se je odločil za študij metalurgije in tako ostal zvest železu, ki je dajalo kruh že prednikom. Šel je po stopinjah očeta Jožeta, ki je bil v podjetju Plamen povezan z železom. Mama Vera, ki se je na Gorenjsko preselila iz Štajerske, pa je bila zaposlena v Iskri. Imela sta tri otroke, žal je ena deklica zgodaj umrla. Kljub bogati tradiciji je železarska dejavnost v Kropi in okolici počasi usihala. Zato si je bil Uroš primoran najti zaposlitev drugje. Našel jo je v podjetju Žito v Lescah.

Spoznajte jih

Marca je 90. rojstni dan praznovala Gertruda Zupan, neverjetna Konjičanka, ki že 23 let sama skrbi za invalidno hčer. To ji kljub letom in zdravstvenim tegobam daje moč in energijo, tako kot jo navdihujejo čudovita narava, zanimanje za dogajanje doma in v svetu ter druženje. Težke življenjske preizkušnje so jo samo okrepile.

Pove, da je pravi čudež, da lahko praznuje tako lep jubilej. »Ko sem se leta 1933 rodila v času hude gospodarske krize, sem bila nedonošena in nihče ni pričakoval, da bom preživela. Bila sem nezakonski otrok. Moj oče bi me oddal k nunam v samostan na Hrvaškem, za katerega se je že takrat vedelo, da dajejo otrokom makov napitek. O tem je kasneje pisala Mira Mihelič. K sreči mama tega ni hotela narediti. Ker je bila v hiši velika revščina, je dedek prodal poročni prstan, da je bilo za grisek, namesto inkubatorja pa sta služili steklenici tople vode, s katerima so mi ogrevali posteljico. Preživela sem. Očeta sem kasneje obiskala samo enkrat, a nisva našla stika,« opisuje prva leta svojega življenja. »Takšno je življenje. Potare te, a se dvigneš.« 

Spoznajte jih 

Golobi so družina ptičev, ki jo uvrščamo v rod Columbiformes in združuje okoli 300 vrst. Največjo pestrost sort najdemo v jugovzhodni Aziji. Poznamo jih kot simbole pozitivnih vrednot pa tudi po prenašanju sporočil.

Tako je bila v prvi svetovni vojni slavna golobica Cher Ami, ki je v Franciji ranjena preletela 40 kilometrov in s prenesenim sporočilom rešila skoraj 200 vojakov. Po zgodbi o vesoljnem potopu, v katerem ima golobica vidno vlogo, saj se na Noetovo barko vrne z oljčno vejico v kljunu, kar je bil znak, da je voda upadla in se lahko izkrcajo, je golob z oljčno vejico v kljunu simbol miru. Golob je tudi dokaj pogost priimek v slovenskem prostoru, po podatkih statističnega urada je na 11. mestu, nosi ga 3750 ljudi.

Kam nas pelje življenje 

 ,

Planinec, alpinist, gorski vodnik in gorski reševalec, učitelj smučanja, dolgoletni predsednik Planinskega društva Kranj in predsednik Planinske zveze Slovenije, župan Preddvora, tudi uspešen gospodarstvenik in udeleženec prve jugoslovanske alpinistične odprave v pakistanski Hindukuš in vodja prve slovenske odprave v pogorje Kilimandžara in Mawenzija – vse to je Franci Ekar.

Širši javnosti je verjetno najbolj znan kot dolgoletni predsednik Planinske zveze Slovenije, eden od pobudnikov gradnje Planinskega muzeja v Mojstrani in obnove številnih planinskih postojank. Zaslužen je tudi za to, da je planinska zveza postala članica Olimpijskega komiteja Slovenije, on pa eden njegovih podpredsednikov. Na njihov predlog je športno plezanje pred dvema letoma postalo olimpijska disciplina, da je s svetovno konkurenco suvereno pometla naša Janja Garnbret, je bilo res srečno naključje. Tudi turno smučanje in urno kolesarstvo postajata olimpijska športa, vsi ti predlogi prihajajo iz slovenskih vrst. Čeprav je leta 1979 preživel strmoglavljenje helikopterja na Krvavcu, v katerem je življenje izgubil njegov tovariš Volodja Tkačev, je ostal gorski reševalec. »A še vedno, ko sedem v helikopter ali letalo, začutim v nosnicah vonj kerozina, tega pač ne pozabiš,« se spominja.