ODSTRTE PODOBE – STOMAŽ, KAMNJE

Ajdovski sosedski naselji Stomaž in Kamnje ležita na pobočju Čavna (1185 m) severno od ceste Ajdovščina–Nova Gorica. V času nastanka objavljenih krajevnih razglednic na začetku prejšnjega stoletja je v prvem živelo 417 in drugem 276 prebivalcev, po podatkih Sursa pa je letošnjega januarja to razmerje znašalo 301 in 229. »Jedri obeh vasi tvorita zaselka Brith ob župnijskih cerkvah sv. Tomaža oziroma sv. Mihaela, okrog katerih so razloženi še drugi zaselki. Pred dobrimi sto leti so se Stomažci in Kamenjci ukvarjali predvsem z živinorejo ter vinogradništvom in sadjarstvom, danes pa so večinoma zaposleni v Ajdovščini in Novi Gorici,« pravi 87-letni upokojeni univ. dipl. inž. organizacije dela Anton Kreševec, ki se je rodil v Stomažu in se leta 1972 priženil v štiri kilometre oddaljene Kamnje.     

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Dnevi skoraj 79-letnega prof. dr. Petra Praperja, specialista klinične psihologije, so še vedno zelo aktivni. Ob ponedeljkih ima trening odbojke z veteransko ekipo, za dušo pa so kitara in duet z bratom ter dravograjski upokojenski pevski zbor, ki neguje koroške ljudske pesmi. Še vedno pa se tudi posveča stroki.

Mama Petra Praperja je bila rojena na slovenski, oče pa na avstrijski strani Koroške. Rodili so se jima štirje sinovi, zaradi pogostih selitev vsak v drugem kraju; leta 1944 se je kot tretji po vrsti rodil Peter. Oče, ki je bil učitelj slovenščine in nemščine ter predan pevovodja, je zaradi zavzemanja za slovenski jezik doživljal pravo kalvarijo, še huje pa dedek, ki se je po plebiscitu izselil iz Pliberka v Mežico. V tistem času so koroški Slovenci med seboj govorili le slovensko, naslednja generacija je bila dvojezična, tretja pa večinoma govori le nemško. Eden od bratrancev našega sogovornika je na slovenski strani govoril slovensko, na avstrijski strani pa le nemško, verjetno predvsem zaradi položaja, ki ga je dosegel. Njegovi otroci slovensko več ne znajo. 

Drage bralke in bralci, mar ni škoda, da bi spomini na pretekle čase utonili v pozabo? Delite jih z nami in drugimi bralci, pobrskajte po starih albumih ali predalih, v katerih hranite stare fotografije, in nam jih pošljite na naslov: Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana. V zahvalo vam bomo poslali darilce.

ODSTRTE PODOBE – GORENJE JEZERO, OTOK

Na južnem delu kraškega Cerkniškega polja, ki se razprostira na 36 kvadratnih kilometrih veliki površini med Javorniki na jugozahodu in Slivnico na severovzhodu, je presihajoče Cerkniško jezero. Ob njem se je skozi stoletja izoblikovalo enajst naselij, med katerimi sta tudi gručasti vasi Gorenje Jezero in Otok, ki sta šest kilometrov narazen. Njuni prebivalci so se v preteklosti večinoma preživljali z živinorejo, poljedelstvom in gozdarstvom ter tudi ribolovom in lovom, zdaj pa so v glavnem zaposleni v bližnjih večjih krajih (Lož, Stari trg pri Ložu, Cerknica). »Ni lepših krajev, kot sta Gorenje Jezero in Otok. Vse naokoli so same lepote, ki jih ustvarja presihajoče jezero. Tukaj živijo številne redke in ogrožene rastlinske in živalske vrste,« je začel pripovedovati 84-letni upokojeni varnostnik Viktor Ponikvar, doma z Gorenjega Jezera.

Stalna razstava Pokrajinskega muzeja Koper z naslovom Od amfore do žare prikazuje tostransko in onstransko življenje na našem prostoru v rimskem obdobju. Vanjo nas uvede velika trebušasta keramična posoda oziroma dolij, ki so ga odkrili med izkopavanji rimskega podeželskega posestva na Školaricah pri Spodnjih Škofijah in je najbrž služil za shranjevanje žita ali olja.

Rimljani so Istro osvojili v 2. stoletju pred našim štetjem z zmago nad plemenom Histrov. V 1. stoletju pred našim štetjem so ta prostor priključili rimski Italiji kot njeno deseto regijo. Tako se je začela intenzivna romanizacija s podeljevanjem mestnih pravic obstoječim in ustanavljanjem novih naselbin, s parcelacijo rodovitnih površin in razdeljevanjem zemlje kolonistom.  

SPOZNAJTE JIH

Uživa med ljudmi, rada se smeje, občuduje mlade in se navdušuje nad njihovo energijo, kar ni nenavadno, saj je Karolina Jarc upokojena profesorica slovenščine in pedagogike. Iz hribovite vasi Jelovec, kjer se je rodila ob pomoči vaške babice sredi noči 1. novembra 1955, jo je življenje pripeljalo na Drenov Grič na obrobju Ljubljane.  

Kot otrok si je želela v svet. »Tako ne bom živela,« si je pravila, ko je pasla krave na robu Haloz in je morala že kot otrok prijeti za marsikatero delo. Po končani osnovni šoli v Makolah je za nadaljevanje šolanja potrebovala štipendijo, ki pa je bila na voljo le za pedagoške poklice. Takrat je morda imela drugačne sanje, vendar se je kmalu pokazalo, da bo poklic učiteljice pravi, saj »sem že kot otrok rada vodila in delala red pri svojih vrstnikih«.

Iz roda v rod 

Majhne stvari delajo popolnost, popolnost pa ni majhna stvar, je menda dejal Michelangelo, in to bi lahko rekli tudi za dela, ki nastajajo v družinskem podjetju Vezenje Ercigoj iz Ljubljane. Zadnja generacija je vezenje, s katerim so se začeli ukvarjati pred sto leti, pripeljala do vrhunskih dosežkov. Z izdelki, ki so jih nadgrajevali korak za korakom, dokazujejo, da je vezenje mnogo več, kot si pod tem pojmom predstavljamo – je umetniško delo, vkomponirano je lahko celo v multimedijsko umetniško instalacijo ali pa je inovativna estetsko dovršena nadgradnja notranjega prostora.

Iz zgodovine

Rokovnjači so bili druščina robatih slovenskih fantov, ki so se skrivali po gozdovih v okolici Kamnika, Kranja in Pohorja ter se preživljali z razbojništvom. Vrsto desetletij so bili neulovljivi, 'nevidni', saj naj bi imeli, kot pravi legenda, v žepu roke takega otroka, ki je iz »materinega telesa izrezan, in ki, posušena na brinovem ognju, rokovnjače varuje, da se znajo nevidne narediti, kadar se jim najhuje godi.

Rokovnjaško gibanje se je po Sloveniji dogajalo v treh večjih valovih. Prvič se je pojavilo v 18. stoletju, trajalo pa je tja do konca francoske okupacije leta 1813. Drugič so se fantje pogosteje spravljali v hosto v letih od 1825 do 1843. V tem času so bili na gozdnem območju med Kranjem in vznožjem Storžiča v Udin borštu znani rokovnjači Veliki Groga, Črni Jurij in Dimež. Zadnje obdobje rokovnjaštva na Slovenskem je bilo v obdobju med letoma 1848 in 1853, ko jih je dokončno uničila avstrijska vojska. Takrat so oblasti uvedle dobro organizirano orožništvo, ki je v deželi uvedlo red in mir.

Iz zgodovine

Krka je druga najdaljša reka in edini večji vodni vir v Suhi krajini. V nekaterih delih pokrajine je vrezala globok kanjon, posebna pa je tudi zaradi odlaganja lehnjaka. Prav lehnjakovi pragovi pa so omogočali zajezitev reke in s tem gradnjo mlinov, žag, kovačnic, ki so za svoje delo potrebovali vodno silo. Sredi 19. stoletja je v zgornjem toku reke Krke mlelo 24 mlinov, žagalo 14 žag, kovaška kladiva pa so pela v petih kovačijah.

Večina vseh teh vodnih obratov je po drugi svetovni vojni zaprla svoja vrata zaradi več vzrokov: kmetje niso več sejali žit, stroški mletja so bili vse večji, mladi se niso odločali za ta poklic, niso imeli nasledstva.