Iz roda v rod

 Po Župančičevem verzu ' v bližini zadnjih gnezd in prvih zvezd' se glasi naslov prve knjige Vikija Grošlja, vrhunskega alpinista, športnega pedagoga, gorskega reševalca in tudi pisatelja. Pravkar je izšla že njegova 19. knjiga z naslovom Mojih 33 odprav. S knjigami in predavanji prenaša na naslednje generacije razumevanje in pomen umetnosti čistega alpinizma, neokrnjene narave in človečnosti. In nič – še najmanj pa umetna inteligenca – tega ne more nadomestiti.

Spoznajte jih

Med plesnimi skupinami, ki so letos nastopile na Festivalu za tretje življenjsko obdobje, so navdušenje obiskovalcev požele živahne plesalke v modrih športnih jopičih, sploh ko sta članici točko zaključili z zavidljivo »špago«.

Da so Mladenke in doma s Krasa, mi je uspelo izvedeti prvi hip, kasneje pa mi je Adrijana Konjedič, ki je v skupini zadolžena za stike z mediji, prijazno posredovala nekoliko več podatkov. Mladenke so ena od plesnih skupin v sklopu Društva Be Funky Komen, ki ga je leta 2010 ustanovila mlada koreografinja Mateja Terčon Knap. Začela je z mladimi zasedbami, potem pa krog plesalcev širila in k plesu povabila tudi upokojenke. »Prvi dve najpogumnejši sva naredili akcijo med prijateljicami in na prvem nastopu novembra 2016 nas je bilo že sedem,« pripoveduje Adrijana Konjedič. Sčasoma so se pridružile še druge. Pred petimi leti so ustanovili skupino tudi v Sežani, ki pa je »bolj rekreativnega značaja«. Trenerka jih je od začetka klicala mladenke, zato so si tudi uradno nadele to ime. Zdaj je v skupini Mladenke 16 plesalk, najstarejša ima 84 let. »V komenski skupini nam povprečje zbijata dve plesalki, ki sta stari nekaj čez 55 let, vse druge pa smo stare 60 in krepko plus!«

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Pomorski muzej Piran, ki domuje v palači Gabrielli tik ob piranskem pristanišču, zbira, proučuje in predstavlja pomorsko dediščino in na pomorstvo vezane gospodarske panoge obalnega območja in celotnega slovenskega prostora. Konec leta 2020 je izdal knjigo Nadje Terčon o prvih dveh slovenskih in jugoslovanskih izšolanih pomorščakinjah Savi Kaluža in Jolandi Gruden ter o povezavah žensk z morjem.

Knjiga z naslovom Sava in Jolanda je v javnosti in medijih naletela na izjemno pozitiven sprejem (in ponatis), saj iz perspektive pomorstva in realne zgodbe kar kliče k razmisleku o še aktualnih prizadevanjih za spolno enakopravnost in emancipacijo žensk. Franco Juri, direktor Pomorskega muzeja Piran, je ob številnih predstavitvah knjig povedal, da so ženske, ki so v preteklosti s svojim pogumom, sposobnostjo in vztrajnostjo ter navdihom naprednih idej prebile led patriarhalne družbe, premaknile navzgor mejo enakopravnosti med spoloma. Toda pridobljene pravice niso samoumevne in na večni varni strani zgodovine, kar dokazujejo številni poskusi regresije, vračanja k dominaciji moškega sveta tudi v Evropi in Sloveniji.

Spoznajte jih

Iskrice se imenuje ustvarjalna rokodelska skupina Društva upokojencev Polzela. Že 12 let zapored se srečujejo čisto vsak torek in v prijetni družbi ustvarjajo izdelke iz različnih materialov in v različnih tehnikah.

Članice obvladajo mnoge rokodelske spretnosti: od ročnih del, kot so kvačkanje, pletenje (pletejo tudi copatke za novorojenčke), vezenje, rišelje, do izdelave ogrlic, voščilnic, suhega cvetja iz papirja in nogavic ter adventnih venčkov in še marsikaj drugega. Prvo srečanje skupine Iskrice se je zgodilo 6. oktobra leta 2011 v prostorih Društva upokojencev Polzela. Beti Mlakar je na oglasno desko pripela vabilo na ustvarjalne urice, na katero se je takrat odzvala le ena udeleženka – Milka Konjšek. Nato pa se je število povečevalo, nekatere so odšle, druge so se jim pridružile na novo. Zdaj se jih vsak torek srečuje 12, med njimi jih pet krožek obiskuje že vse od začetka. Mihaela Baluh in Milena Špacapan, ki neprekinjeno sodelujeta v krožku zadnjih pet let, sta pred kratkim prejeli priznanje za vestno sodelovanje. Če imate voljo in veselje do ročnega ustvarjanja, se jim le pridružite.

Spoznajte jih 

Čarobni zvoki harfe se že osmo leto širijo po piranskih ulicah, predvsem v okolici cerkve svetega Jurija in svetilnika na Punti. S tankočutnimi gibi jih izvablja 58-letna avstrijska umetnica Gerlinde Raunjak.

Še sama ne ve, kako se je znašla v mestu, o katerem ni vedela ničesar. Nekega poletja se je preprosto usedla v avto, s seboj vzela harfo in se z Dunaja zapeljala proti morju. Ustavila se je v Piranu in mesto, še bolj pa domačini so jo prepričali, da je ostala precej dlje, kot je nameravala. Med prvimi ji je prijazno dobrodošlico izrekel piranski župnik Zorko Bajc, saj pogosto igra v bližini cerkva, za katere skrbi.

Spoznajte jih 

Tako smo se spraševali, ko smo se pred kratkim potepali po Dragotincih, ki spadajo v občino Sv. Jurij ob Ščavnici, ter se ustavili pri kovaču Romanu Šafariču. Zvabil nas je zven nakovala, saj je tisti dan Roman v kovačnici zakuril kovaški ogenj in na nakovalu koval razbeljeno železo.

Ko smo vstopili v kovačnico, je odložil kladivo, a naš pozdrav z nagovorom gospod kovač takoj popravil: »Tako so govorili nekoč, ko je bil kovač na vasi ob učitelju in župniku zares gospod. Predvsem zato, ker je vsaka hiša ali gospodinjstvo potrebovalo kovaške usluge.« Še ne tako dolgo nazaj je v vsaki malo večji vasi delovala kovačija. Na vasi so bili seveda v veliki meri odvisni od dela kovača, ki jim je popravljal delovno orodje. Enako kot od drugih rokodelcev: kolarjev, mizarjev, pletarjev košev, slamokrovcev, zidarjev, sedlarjev, čevljarjev, krojačev, šivilj …

V Artičah, vasici na hribčku, že stoletja stojijo šola in cerkev s pokopališčem, dom kulture s športnim igriščem in ob gozdičku stara Banova domačija, ki je čudovit spomenik tukajšnjemu življenju kmečkih ljudi.

Stara kmečka hiša je narejena iz lesenih belo obarvanih hrastovih brun, pokrita s slamnato streho, v njej pa so prostori, kot so nekdaj bili, tudi v krušni peči včasih še spečejo velike okrogle dišeče hlebce kruha. Majhna lesena okna z naoknicami spuščajo v prostore ravno prav svetlobe, da ustvarjajo pravo domačnost prostorov. Ob glavnem vhodu v hišo, ki je na južni strani, kjer je največ sonca, na obeh straneh visi asparagus, ob steni pa so cvetlične gredice, kjer so zasajene starinske rože, tudi starodavna bergenija in srčki so med njimi.

Kam nas pelje življenje 

Prvi povojni maturantje celjskega učiteljišča, ki so se šolali v letih od 1948 do 1952, so svojo poklicno pot praviloma začenjali v odročnih krajih Slovenije, kjer so najbolj potrebovali učitelje. Največkrat so bile to hribovske vasi brez prometnih povezav, primanjkovalo je potrebnih stvari za življenje in delo. Toda mladi entuziasti, polni volje in ambicij, pravih težav niso toliko občutili.

Tako pravi Ana Jernejc Skok iz Prebolda, ki se vsako leto srečuje s sošolci in sošolkami, žal jih je od devetdesetih živih še okrog dvajset. Pred enajstimi leti so ob 60. obletnici mature izdali tudi zbornik, ki na več kot 400 straneh predstavlja njihove življenjske zgodbe. Letos se je v Celju zbralo samo sedem sošolk, poleg Ane še Minka Salobir Hergouth, Milena Veršnik Zidar, Vida Vezočnik Bukovec, Jožica Bucej Kovač, Božena Šalamon Tušar in Mira Lorenčak Žerjav, a z veseljem so se spominjale časov, ko so skupaj gulile šolske klopi in se po maturi razkropile na vse konce Slovenije.

Če pogledamo zemljevid Ljubljane ali jo vidimo iz zraka, opazimo, da dobršen kos osrednjega starega dela mesta z gradom ter del četrtne skupnosti Kodeljevo obkroža voda. Ljubljanski »otok« je nastal leta 1780, ko je bil med Trnovim in današnjim Športnim parkom Kodeljevo izkopan oziroma zgrajen dva kilometra dolg Gruberjev prekop.

Ta je tudi to leto, ko so našo deželo prizadele katastrofalne poplave, povečane količine vode preusmerjal mimo mestnega središča in ga tako ščitil pred poplavljanjem narasle Ljubljanice. Ob hujših nalivih je reka do pred dobrima dvema stoletjema znala močno greniti življenje prebivalcev našega mesta. Gruberjev prekop je pripomogel tudi, da se je nekoč zelo močvirnato Ljubljansko barje precej izsušilo.