Stalna razstava Pokrajinskega muzeja Koper z naslovom Od amfore do žare prikazuje tostransko in onstransko življenje na našem prostoru v rimskem obdobju. Vanjo nas uvede velika trebušasta keramična posoda oziroma dolij, ki so ga odkrili med izkopavanji rimskega podeželskega posestva na Školaricah pri Spodnjih Škofijah in je najbrž služil za shranjevanje žita ali olja.

Rimljani so Istro osvojili v 2. stoletju pred našim štetjem z zmago nad plemenom Histrov. V 1. stoletju pred našim štetjem so ta prostor priključili rimski Italiji kot njeno deseto regijo. Tako se je začela intenzivna romanizacija s podeljevanjem mestnih pravic obstoječim in ustanavljanjem novih naselbin, s parcelacijo rodovitnih površin in razdeljevanjem zemlje kolonistom.  

SPOZNAJTE JIH

Uživa med ljudmi, rada se smeje, občuduje mlade in se navdušuje nad njihovo energijo, kar ni nenavadno, saj je Karolina Jarc upokojena profesorica slovenščine in pedagogike. Iz hribovite vasi Jelovec, kjer se je rodila ob pomoči vaške babice sredi noči 1. novembra 1955, jo je življenje pripeljalo na Drenov Grič na obrobju Ljubljane.  

Kot otrok si je želela v svet. »Tako ne bom živela,« si je pravila, ko je pasla krave na robu Haloz in je morala že kot otrok prijeti za marsikatero delo. Po končani osnovni šoli v Makolah je za nadaljevanje šolanja potrebovala štipendijo, ki pa je bila na voljo le za pedagoške poklice. Takrat je morda imela drugačne sanje, vendar se je kmalu pokazalo, da bo poklic učiteljice pravi, saj »sem že kot otrok rada vodila in delala red pri svojih vrstnikih«.

Iz roda v rod 

Majhne stvari delajo popolnost, popolnost pa ni majhna stvar, je menda dejal Michelangelo, in to bi lahko rekli tudi za dela, ki nastajajo v družinskem podjetju Vezenje Ercigoj iz Ljubljane. Zadnja generacija je vezenje, s katerim so se začeli ukvarjati pred sto leti, pripeljala do vrhunskih dosežkov. Z izdelki, ki so jih nadgrajevali korak za korakom, dokazujejo, da je vezenje mnogo več, kot si pod tem pojmom predstavljamo – je umetniško delo, vkomponirano je lahko celo v multimedijsko umetniško instalacijo ali pa je inovativna estetsko dovršena nadgradnja notranjega prostora.

Iz zgodovine

Rokovnjači so bili druščina robatih slovenskih fantov, ki so se skrivali po gozdovih v okolici Kamnika, Kranja in Pohorja ter se preživljali z razbojništvom. Vrsto desetletij so bili neulovljivi, 'nevidni', saj naj bi imeli, kot pravi legenda, v žepu roke takega otroka, ki je iz »materinega telesa izrezan, in ki, posušena na brinovem ognju, rokovnjače varuje, da se znajo nevidne narediti, kadar se jim najhuje godi.

Rokovnjaško gibanje se je po Sloveniji dogajalo v treh večjih valovih. Prvič se je pojavilo v 18. stoletju, trajalo pa je tja do konca francoske okupacije leta 1813. Drugič so se fantje pogosteje spravljali v hosto v letih od 1825 do 1843. V tem času so bili na gozdnem območju med Kranjem in vznožjem Storžiča v Udin borštu znani rokovnjači Veliki Groga, Črni Jurij in Dimež. Zadnje obdobje rokovnjaštva na Slovenskem je bilo v obdobju med letoma 1848 in 1853, ko jih je dokončno uničila avstrijska vojska. Takrat so oblasti uvedle dobro organizirano orožništvo, ki je v deželi uvedlo red in mir.

Iz zgodovine

Krka je druga najdaljša reka in edini večji vodni vir v Suhi krajini. V nekaterih delih pokrajine je vrezala globok kanjon, posebna pa je tudi zaradi odlaganja lehnjaka. Prav lehnjakovi pragovi pa so omogočali zajezitev reke in s tem gradnjo mlinov, žag, kovačnic, ki so za svoje delo potrebovali vodno silo. Sredi 19. stoletja je v zgornjem toku reke Krke mlelo 24 mlinov, žagalo 14 žag, kovaška kladiva pa so pela v petih kovačijah.

Večina vseh teh vodnih obratov je po drugi svetovni vojni zaprla svoja vrata zaradi več vzrokov: kmetje niso več sejali žit, stroški mletja so bili vse večji, mladi se niso odločali za ta poklic, niso imeli nasledstva.

Spoznajte jih

Revije in časopisi imajo danes zelo malo tako pozornih bralcev, kot je naš naročnik Marjan Čander iz Hoč. Ne samo da članke pozorno prebere, pogosto nas tudi pisno opozori na napake in površnosti, ki se nam prikradejo v zapise, ali doda kako zanimivo misel.

»Veliko berem, a sem selektiven bralec, preberem le tisto, kar me zanima. Zdravstvenih nasvetov ne berem, saj sta zdravnika zet in hči,« pove z nasmehom. Poznajo ga tudi bralci drugih medijev, saj se pogosto oglaša o temah v zvezi z zapori, zaporniki, kaznovalno politiko. Pri tem izhaja iz svojih štiridesetletnih izkušenj dela v zaporu. Meni, da je gradnja novih zaporov v Sloveniji nepotrebna, zagovarja reorganizacijo zavodov za prestajanje kazni z namenom pocenitve izvrševanja kazni, je proti povečanju represije in proti povečanju števila osebja v zaporih. »Slovenija je vse bolj varna država, v zaporih pa imamo vse več ljudi,« opozarja. Je idejni oče alternativnega služenja zaporne kazni, zavzema se za institut predčasnega in pogojnega odpusta zapornikov. Med drugim je bil kratek čas tudi član komisije za pomilostitve v času predsednika dr. Janeza Drnovška. Od leta 2010 je upokojen, letos bo dopolnil 74 let.

Nekoč smo imeli

Sprehod po današnji Izoli, osrednjem slovenskem mestu, povezanem z ribištvom, nas žal ne more navdušiti. Sredi mesta namreč naletimo na propadajoče ostanke nekdanje ribiške predelovalne industrije, podirajoča proizvodna poslopja, zarjavele table, vse skupaj ograjeno z žičnatimi ograjami, ki očitno čakajo na neke boljše čase. Glede na to, da so Delamaris iz Izole preselili že leta 2014, je težko razumeti, da za to območje ne najdejo nove vsebine, in ostajajo le žalostni spomini na nekoč eno največjih slovenskih tovarn.

Spoznajte jih

Lojzka Reščič je bila skoraj celo delovno dobo zaposlena v podjetju Salonit Anhovo. Še vedno je zelo dejavna v Združenju za beton Slovenije in beton promovira, kjer more, ker gre, kot pravi, za trajnostni in zelo dober in uporaben gradbeni material.

Živi v naselju Plave v občini Kanal ob Soči, ki ima nekaj manj kot 300 prebivalcev. »Beton je eden temeljnih materialov v gradbeništvu. Sestavljen je iz mešanice gramoza in vode ter cementa, ki deluje kot vezivo. Ko se beton posuši, doseže veliko večjo trdnost in trdoto od asfalta,« je poudarila Lojzka Reščič, univ. dipl. inž. kemije, ki se je ravnokar upokojila. Po njenem mnenju bi bile betonske ceste – sploh v krajih, kjer je vroče – veliko bolj obstojne in vzdržljive od asfaltnih. »Uporabljali so ga že stari Rimljani, saj so iz njega zgradili Panteon v Rimu,« je mimogrede dodala. 

Spoznajte jih

Upokojeni monter centralnih kurjav in aktivni član domačega društva upokojencev Miha Mohorčič iz Žužemberka že nekaj desetletij zbira dragocene stare likalnike, ki jim po starem rečejo peglezni.

Oče Stane, doma iz Zalisca, je delal v železarni »na plavžih« na Jesenicah. V Žužemberku je kupil starejšo dobro ohranjeno hišo in jo dodobra prenovil. Miha, ki se je rodil na Jesenicah, je nazaj v rodni kraj prišel leta 1978 z ženo Silvo in otroki, ker ni bilo otroškega varstva. Sprva je delal v bližnji tovarni Iskra, leta 1996 pa se je lotil obrti kot monter centralnih kurjav in vodovoda. Vsi ga poznajo pod vzdevkom Ejga, saj suhokrajinsko narečje lepo dopolni z gorenjskim.

ODSTRTE PODOBE – RIBČEV LAZ

Razloženo naselje z gručastim jedrom leži v Triglavskem narodnem parku in je po številu prebivalcev (289) peti največji kraj v bohinjski občini. Razprostira se ob jugovzhodnem bregu Bohinjskega jezera in njegovem iztoku Jezernica, ki se po slabih sto metrih združi s potokom Mostnica in tvori reko Savo Bohinjko. Središče glavnega turističnega kraja ob jezeru je postavljeno na morenskem drobirju in vršaju potoka Suha, katerega povirje je na severnem pobočju Rodice v Spodnjih Bohinjskih gorah. »Ribčevemu Lazu dajejo poseben pečat lega ob Bohinjskem jezeru, most čez Jezernico in cerkev sv. Janeza Krstnika, ki so se znašli tudi na mnogih razglednicah. Vse tri znamenitosti so hkrati postale simbol in najbolj prepoznavna podoba Bohinja,« je poudaril 71-letni upokojeni gostilničar Boris Rožič iz istoimenskega penziona v Ribčevem Lazu 42.