ODSTRTE PODOBE – MOJSTRANA

Gručasta vas je s 1080 prebivalci drugo največje naselje v občini Kranjska Gora in stoji na prodnem vršaju ob sotočju reke Save Dolinke in potoka Bistrica. Ob Bistrici se proti jugozahodu odpira ledeniška dolina Vrata s slapom Peričnikom. V kraju se odcepi cesta proti jugu čez Kosmačev preval (847 m) med Mežakljo in triglavskim pogorjem v Zgornjo Radovno, od tam pa v ledeniški dolini Kot in Krmo. »Razvoj kraja je od 14. stoletja povezan s kopanjem železove rude in fužinarstvom na začetku doline Vrata. Ko je ta dejavnost konec 19. stoletja zamrla, so na mestu, kjer je najprej stal plavž in nato kovačnica, leta 1893 postavili cementarno,« nas je z nastankom Mojstrane seznanil 81-letni upokojeni ekonomski tehnik in mojster fotografije Janez Kramar.

 

  

ŠPORTNI VETERANI

Dogovoriti se za srečanje s 66-letnim Nanijem Matjašičem, človekom mnogih talentov in zanimanj, ni mačji kašelj. Ko pa se le zgodi, je pogovor vse prej kot dolgočasen. 

Kot prvi Slovenec je organiziral boj za naslov svetovnega profesionalnega boksarskega prvaka. In to prvič v Sloveniji, prvič s slovenskim boksarjem in slovensko zmago, potem ko je 9. aprila 2010 Dejan Zavec v Hali Tivoli premagal Argentinca Rodolfa Martineza. Že leta 2006 pa je bil organizator in promotor prvega boja Mr. Simpatikusa, ki ga je neposredno prenašal televizijski program Eurosport, to pa je bil tudi Zavčev edini profesionalni boj na rodnem Ptuju.

Iz roda v rod

Igralec Peter Ternovšek, oče igralca Aljoše in ljubeči mož žene Jelke, je dobitnik Borštnikovega prstana. Pravi, da je imel najlepši, pa vendar težak poklic, ki zahteva celega človeka. »Oder razkrije marsikaj, tudi ali predvsem bahavost, napuh, kar je najhujše ... Gledalci čutimo, kdaj je igralec iskren, in samo iskrenost nas lahko prepriča in obogati.« 

Že kot otrok je našel oder na »koln kišti« in zabaval domače. Oče, ki je izhajal iz Koroške, je bil učitelj glasbe, vodil je več pevskih zborov in je bil družaben človek. A do Petra je bil strožji kot do drugih učencev. Ta takrat še ni mogel razumeti, da drugače ni smel delovati, zato ga je očetova strogost v šoli tako prizadela, da si je obljubil: »Nikoli ne bom učitelj!« Toda zarečenega kruha se največ poje in Peter je postal učitelj ... Njegovi spomini na otroštvo pa so »pozlačeni« z mamino milino in toplino. Prišla je iz Primorske, še vedno ji reče mamica. Bila je negovalka v bolnici, po rojstvu četrtega otroka pa je ostala doma in skrbela, da jim je bilo lepo.

Kam nas pelje življenje

V letošnjem za Vzajemnost jubilejnem letu bomo v reviji več prostora namenili našim naročnikom. Tokrat vam predstavljamo Zlato Vidovič, upokojeno profesorico geografije in pedagogike iz Ljubljane. Tistim, ki radi prebirate potopisne reportaže, je ime verjetno znano. Zelo mladostna in vsestransko dejavna gospa namreč izredno rada potuje in svoje vtise z veseljem deli.

Ob moji pripombi, da verjetno hoja po strmih stopnicah do stanovanja pripomore k njeni kondiciji in mladostnemu videzu, se nasmeji: »Saj tudi zdravniki ne verjamejo moji letnici rojstva, če že grem kdaj na pregled. Nimam nobenih zdravstvenih težav. Res pa se veliko gibam, vrtnarim, imamo trideset sadnih dreves na Logu pri Brezovici. Od nekdaj jemo vse domače. Ko sta bila otroka v gimnaziji, sem šest let vstajala ob pol petih, da sem jima pred službo skuhala kosilo.«

Spoznajte jih 

»Pravzaprav se je vse skupaj začelo z angelom,« začne svojo pripoved goslar Pavel Skaza. Iz Spodnjega Doliča (pri Vitanju) je doma. »Taka rumena hiša z rumeno garažo in spredaj rogovilo …« je dejal, ko sva se dogovarjala za srečanje tam v objemu gozdov in v dolini, ki jo sonce obišče ali pa tudi ne.

Pavel Skaza je eden redkih slovenskih goslarjev. V njegovi delavnici, prepolni violin, je glasbo čutiti. Čutiti je zvok lesa, o katerem mojster Skaza govori kot o najljubši ljubimki. »Les je treba poznati, ga prepoznati in spoznati. Ga čutiti ... Navsezadnje smreka daje violini ton,« pove. A glej ga zlomka, sam violine ne igra. In tu se vrnemo k angelu. »Živo se mi je sanjalo, da naj se grem, ko se bom zbudil, učit violino. In ko sem se v sanjah napol zbudil, da bom odšel v glasbeno šolo, se je pojavil angel varuh in mi rekel, naj grem rajši delat, ker bom prej končal.« In je šel.

Nekoč smo imeli 

Triindvajsetega septembra 2019 je posadka Adrie Airways na jutranjem letu Ljubljana–Bruselj v evropski zračni prostor ponesla poseben pozivni znak: Adria4ever. Nekaj dni pozneje se je s stečajem končala 58-letna zgodovina slovenskega letalskega prevoznika, ki nam je dal krila.

S temi besedami se začenja serija pogovorov, ki jih je v posebnem podkastu za Val 202 v letih 2019 in 2020 pripravila novinarka Tatjana Pirc. Zbrala je množico različnih sogovornikov, ki so »bili Adria«, ki so skrbeli za to, da je naš nacionalni prevoznik, naš letalski ponos, dolga leta uspešno prevažal potnike po vsem svetu. In nato žalostno končal, tako kot množica uglednih in uspešnih podjetij. A prav potop Adrie se je v naš skupni spomin zarezal kot največja poosamosvojitvena gospodarska tragedija, kajti letališče in domači letalski...

Iz roda v rod

Dr. Mario Fafangel se je v času covida-19 kot prvi epidemiolog v državi »boril« za upoštevanje stroke. Zaradi jasnih in kritičnih stališč si je zato prislužil tudi kakšno zamero v krogih, ki so upravljali epidemijo, na drugi strani pa tudi zaupanje državljanov, ki so ga nagradili z glasovanjem za Delovo osebnost leta 2020.

Epidemiologiji, ki je zelo eksaktna, skoraj statistična veja medicine, je s svojo kreativnostjo in odprtim značajem dodal globino, širino in tudi šarm. Polega poguma in odločnosti ostati zvest sebi in stroki ga odlikujejo tudi vizija, svetovljanstvo, odkritosrčnost ... Kar nekaj teh lastnosti je podedoval od svojih prednikov, tudi od deda Maria Fafangela, ki je kot jadralec sodeloval na olimpijadi.

Kam nas pelje življenje 

Pred šestdesetimi leti je Slavka Jerman obiskala koncentracijsko taborišče Auschwitz in od tam prinesla sadiko bele breze ter jo v spomin na številne Slovence, umrle v tem taborišču, posadila v takrat nastajajočem Vrtu spominov in tovarištva v Prekmurju.

Šestdeset let kasneje je breza zrasla v mogočno drevo, Vrt spominov in tovarištva na Petanjcih v občini Tišina pa je postal eden najbolj obiskanih zasebnih arboretumov pri nas. Slavki Jerman, ki je letos dopolnila 91 let, pa se je s pomočjo prijateljev izpolnila želja, da je vrt po dolgih letih ponovno obiskala in se čudila, kakšno drevo je zraslo iz tiste nežne sadike.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Danes je Ptuj manjše mesto in težko si predstavljamo, da je bil v času svojega nastanka – v rimskem času – ena od metropol antičnega sveta in je v njem živelo več prebivalcev kot danes. Imel je strateško pomembno lego ob prehodu čez reko Dravo na križišču dveh starih magistral: jantarjeve poti, ki je povezovala severnojadranski prostor z Baltikom, in poti po Dravi.

Območje Ptuja je bilo v 1. st. pr. n. št. del noriškega kraljestva, ki je zajemalo Vzhodne Alpe z obrobjem, v katerem so imeli vodilno vlogo Kelti. Na Ptuju je takrat stalo več manjših naselij. Noriško kraljestvo so Rimljani leta 15 pr. n. št. priključili svojemu rastočemu imperiju. Na novih ozemljih so bile ustanovljene province.