Spoznajte jih

Jaka Jakofčič je že zelo dolgo ljubitelj podzemnega sveta. Ljubezen do jam je tako močno zapisana v njegovo srž, da je jamarski vzdevek zapisal kot uradno ime na osebni izkaznici – rodil se je namreč kot Jurij. Je eden od najditeljev novih delov svetovnega čudesa – Škocjanskih jam, prejemnik plakete z zlatim znakom Jamarske zveze Slovenije in mnogih drugih priznanj.

Že tretje leto je v pokoju, česar se je sprva močno branil, zdaj pa v svojem statusu zelo uživa. Čeprav je rojen Ljubljančan, ga je oče že pred njegovim desetim letom vodil v belokranjske jame, od koder izvira njihov rod. Oče mu je tudi priskrbel naslov Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni, kamor je pisal v zgodnjem otroštvu. Na domu ga je nato obiskal možakar iz ljubljanskega jamarskega društva, ki je bil nemalo presenečen, ko mu je vrata odprl deček.

Spoznajte jih

Že več kot desetletje Binca Lomšek ustvarja in podarja svoje unikatne punčke in fantke, ročno izdelane iz recikliranega blaga. Idej pri dobrodelnem delu ji ne zmanjka in številni njeni »otroci« razveseljujejo zlasti otroke iz socialno ogroženih družin, ki jih v času obdarovanja dobri možje včasih pozabijo obiskati.

»Ko sem se upokojila, sem se pridružila Društvu Lipa – univerzi za tretje življenjsko obdobje Domžale in se med drugim vključila v krožek za izdelovanje punčk iz blaga za Unicef. Po petih, šestih letih sem se odločila, da bom punčke raje izdelovala doma za slovenske otroke. Leta 2011 sem obiskala Pediatrično kliniko in jim podarila 18 punčk, nato sem jih v naslednjih letih podarila še za poplave v Bosni, na božični prireditvi za otroke iz socialno ogroženih družin, vrtcu Andersen, Porodnišnici Ljubljana, Karitas Mengeš, Športno-humanitarnemu...

Kamil Arčon iz Vrtojbe si bo 96. rojstni dan, ki ga je praznoval 26. oktobra, brez dvoma zapomnil. Prav na ta dan so namreč v Ajdovščini v prostorih Univerzitetnega središča Univerze v Novi Gorici odprli priložnostno razstavo Kamil Arčon in njegov Nihalopis. Izumil in skonstruiral je namreč enostavno mehansko napravo, z njo pa je v grafični obliki razkril lepoto in simetrijo zelo kompleksnega gibanja sklopljenega nihala, vpetega v štirih točkah, ne da bi poznal matematične in fizikalne zakonitosti, ki določajo njegovo gibanje.

ODSTRTE PODOBE – RETJE

Gručasta vas je eno od sedemnajstih naselij v občini Loški Potok, ki so jo ustanovili leta 1994 in se razprostira na območju, velikem 134,5 kvadratnega kilometra. Z okrog 1800 prebivalci (od teh je 382 Retjancev) spada med najredkeje naseljene slovenske občine. Retje ležijo v podolgovati kraški dolini – Retijški uvali, ki je med najlepšimi uvalami pri nas. Dolga je 1,7 kilometra, široka 250 metrov, njena nadmorska višina pa je med 705 in 900 metri. Dno uvale pokrivajo travniki, pašniki in njive, medtem ko je strmejši obod poraščen pretežno z iglastimi gozdovi. »Jedro naselja leži v dnu uvale in se imenuje Vas, na pobočju nad vasjo je Rebar, ob cesti proti Sodražici pa so Male Retje,« nam je pojasnila 67-letna upokojena medicinska sestra in ljubiteljska raziskovalka krajevne zgodovine Anica Car, ki se je rodila na Učarjevi kmetiji na Rebru, zdaj pa živi v Vasi.

ODSTRTE PODOBE – PRAGERSKO

Urbanizirano središčno naselje v jugozahodnem delu Dravskega polja leži na peščeno-ilovnatih nanosih. Ravninska tla so rodovitna, vendar mokrotna, zlasti ob rečici Polskavi, kjer so kisli travniki obrasli z jelševjem. Razvoj kraja je tesno povezan z graditvijo železniške proge Dunaj–Trst v 19. stoletju. »Zgodovina Pragerskega se začenja pravzaprav 2. junija leta 1846 s prihodom prvega vlaka na železniško postajo, ob kateri so tedaj stale le tri hiše. Naselje se je nato in še bolj po letu 1861, ko je stekla železnica tudi proti Budimpešti, hitro širilo, saj je postalo eno najpomembnejših železniških križišč v avstro-ogrskem cesarstvu,« pravi 77-letni upokojeni časnikar Večera in krajepisec Mirko Munda in najprej opiše nastanek proge skozi Pragersko.

Kam nas pelje življenje

S temi besedami bi lahko na kratko predstavili harmonikarja in zabavljača Jožeta Križnika - Jožija iz Prapreč pri Vranskem, ki se ponaša s posebnim dosežkom. S frajtonarico in šaljivimi domislicami je namreč razveseljeval svate na okoli 800 ohcetih po vsej Sloveniji. K temu pa je treba prišteti še nekajkrat toliko drugih dogodkov, na katerih je v 50 letih glasbenega delovanja raztegnil meh in opletal s svojim humornim jezikom. Prav toliko let šteje tudi njegovo zakonsko življenje z ženo Marijano.

Spoznajte jih

Koliko mlajše generacije vedo o tem, kaj se je dogajalo v času druge svetovne vojne? Kmalu ne bo več ust, ki bi o tem času lahko govorila, in je pomembno, da tistim, ki so še tu in imajo odličen spomin, prisluhnemo in se od njih kaj naučimo. Kot je 86-letni Ivo (Janez) Preskar, otrok izgnancev, ki jih je nemška oblast nasilno izselila iz Slovenije.

Ivo Preskar se je rodil 2. aprila 1937 v Ljubljani, a z mamo sta najprej živela v Mirni Peči, saj je bil oče sreski (okrajni) načelnik v Novem mestu. Leta 1941 je Ivo pri štirih letih postal izgnanec. Mama je bila namreč učiteljica in nemška oblast se je odločila pregnati slovenske učitelje in jih zamenjati z nemškimi. Mamo so Nemci odpeljali v grad Borl pri Ptuju, na domača vrata pa so prišli z ukazom, naj se z očetom pripravita na odhod. Oče je bil tako prestrašen in zmeden, da je vzel mamino violino in nekaj reči.

Nekoč smo imeli tovarne 

Ljubljana je bila v prejšnjem stoletju pomembno tekstilno mesto s številnimi obrtnimi delavnicami, manjšimi in večjimi industrijskimi podjetji, od katerih so danes številna pozabljena. A izdelke Rašice, Pletenine, Dekorativne in Velane je še vedno mogoče najti v mnogih slovenskih domovih. Na mestih nekdaj uglednih tovarn stojijo danes nakupovalna središča ter stanovanjske in poslovne stavbe.

Tovarne in izdelki pa živijo samo še v spominih starejših prebivalcev in ljudi, ki so bili v teh podjetjih nekoč zaposleni. A na mnogih oknih so še vedno Velanine zavese. Stanovanje je opremljeno šele takrat, ko so na oknih zavese, so govorile naše mame in babice in šle po nakup v Velano, saj so bile njihove zavese lepe, sodobne in kakovostne. Tudi Velane, tovarne zaves, več ni, ostalo je le še podjetje Velana Living, ki se ukvarja z veleprodajo zaves in upravljanjem nepremičnin. Prav atraktivna lokacija za Bežigradom, kjer so nekoč ropotali tkalski in pletilni stroji, je bila – poleg vdora cenejšega tujega tekstila in izgube trgov – eden glavnih razlogov, da so se lastniki odločili za opustitev proizvodnje, nepremičnine v glavnem mestu pa so tudi izjemno donosen posel.