ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA – CELOVEC

»Leta 2008 sem po smrti svoje matere prof. Ksenije Kušej Novak, zadnje predstavnice tretje generacije rodbine Legat-Kušej-Novak, podedoval lep album s 497 razglednicami, od najstarejše iz leta 1897 do razglednic iz časa druge svetovne vojne. Poleg albuma pa je bilo še 511 razglednic, poslanih kasneje in do leta 2008. Vse razglednice so v slovenskem jeziku, pisane znanim članom rodbine, nepoškodovane, vsebinsko bogate ter s poudarkom na slovenstvu. Zato sem se pred petimi leti odločil, da na osnovi 210 izbranih razglednic in nekaj drugih dokumentov predstavim življenje te zavedne slovenske meščanske rodbine od druge polovice 19. do začetka 21. stoletja,« pravi 76-letni upokojeni profesor Pravne fakultete Univerze v Mariboru dr. Mitja Novak, avtor zajetne monografije.

ŠPORTNI VETERANI: VLADO BOJOVIĆ

Pred srečanjem z nekdanjim rokometašem Vladom Bojovićem sem si predstavljal malce bolj zadržanega možakarja, in to ne glede na to, da je športnik. Pa sem naletel na pozitivnega človeka, s kakršnim že dolgo nisem pil kave.

Od kod ta pozitiva, vprašam nekdanjega jugoslovanskega rokometnega reprezentanta, dolgoletnega rokometaša Celja in tudi ljubljanskega Slovana. »Za vse je kriv šport. Ta te socializira, nauči higiene odnosov, nauči te izgubljati in zmagovati, predvsem pa, kako prenesti poraze, in navsezadnje, da je treba pozitivno gledati na svet, na jutri, na okolico,« pove sogovornik. Rokomet je začel igrati v Celju. Trinajst sezon je igral za Rokometni klub Celje, vmes (1980–1981) je igral za Kolinsko Slovan in bil z njo leta 1980 državni prvak Jugoslavije,...

Iz roda v rod

Slovenci imamo bogato dediščino ornamentike tako v stavbarstvu kot v uporabni umetnosti. Če so bile hiške naših prednikov še tako skromne, so bile bogate z ornamenti na stavbnem ali sobnem pohištvu. S svojimi »sanjami« oziroma različnimi motivi so poslikali lesene skrinje, okrasili stene, posodo, prtičke itd. To, kar je pobožalo dušo in prižgalo iskrico ustvarjalnosti naših prednikov, je proučeval, zbral in uredil Jože Karlovšek, njegovi potomci, še zlasti vnukinja Katarina, pa skrbijo, da slovenska ornamentika živi, se razvija in nadgrajuje. 

Muzeji 

Leta 2020 smo praznovali dvestoto obletnico bančništva na Slovenskem, naslednje leto pa smo dobili muzej, ki obiskovalcem odkriva delček zgodovine. Ko je na Čopovi ulici v Ljubljani znamenita Mestna hranilnica ljubljanska zaprla vrata, so v njenih prostorih postavili Bankarium, Muzej bančništva Slovenije.

Za upravljanje muzeja je Nova Ljubljanska banka (NLB) ustanovila Zavod za upravljanje kulturne dediščine, ki skrbi tudi za umetniško zbirko v lasti NLB, ki bo konec letošnjega leta že na ogled v galeriji v drugem nadstropju. Secesijsko stavbo, v kateri je muzej, so zgradili po zamisli arhitekta Josipa Vancaša leta 1905, zasnovali so jo v treh nadstropjih, bančni prostori, namenjeni strankam, so bili v prvem nadstropju in tako je ostalo, vse dokler ni Mestna hranilnica ljubljanska svoje poslovanje preselila v pritličje. 

Spoznajte jih

V občini Videm, točneje v kraju Vareja, ki leži na pobočjih haloških gričev, deluje Kulturno, turistično in etnografsko društvo Koranti Demoni. Pri svojem delovanju upoštevajo prvobitnost ljudskega izročila ter ohranjajo etnološko in kulturno dediščino. Najbolj so dejavni od svečnice do pepelnice, v času fašenka.

Društvo vodi predsednik Mirko Slatič, sicer pa je prav vsak član pomemben, saj imajo veliko prireditev in nastopov ter drugih akcij. Da že več kot 20 let uspešno delujejo, je zasluga smelih, inovativnih, ustvarjalnih in srčnih ljudi ter njihovega prostovoljnega dela. V društvu deluje pet skupin: sekcija koranti, sekcija rusa, sekcija orači, letna karnevalska sekcija in športna sekcija.

Spoznajte jih 

Ana Škotnik iz Pustega Polja je polna energije, humorja in veselja do življenja, čeprav je zakorakala v 88. leto. Kot živahna, zanimiva in srčna sogovornica je navdušila udeležence prireditve Bilo je nekoč v Nazarjah.

Ana je članica Društva upokojencev Nazarje, kjer je osem let vodila dramsko sekcijo in je bila »dežurni krivec« za smeh in dobro voljo na vseh izletih društva, piknikih, srečanjih … Nikoli ne sedi križem rok, temveč se njeno jutro začne s telovadbo, h kateri jo spodbujajo hčerki in zet. Ko se oni odpravijo zdoma, odhiti s svojim avtomobilom po nakupih, k prijatelju ali prijateljici na kavico, nato spet domov, da pripravi kosilo, potem se spravi k branju novic tistega dne. Nato bere našo revijo Vzajemnost, ki si jo »prišpara« za en teden branja, saj medtem piše pesmi, se pripravlja na nastope na občinskih in društvenih dogodkih, šiva, odide na sprehod in nato gleda tiste »življenjske« nadaljevanke.

Spoznajte jih

Srednji Lipovec pri Dvoru je idilična gručasta suhokrajinska vas ob vznožju vinogradniške gorice Boršt, kjer živi okoli devetdeset prebivalcev. Skromna in skopa zemlja ni dopustila razvoja kmetijske dejavnosti, več stoletij pa tukaj lepo uspeva vinska trta. Stagnacija prebivalstva po drugi svetovni vojni je opazna tudi v teh krajih. Razvoj infrastrukture v zadnjih letih, tudi tekoča pitna voda, je izboljšal kakovost življenja prebivalcem Ajdovške planote.

 Za preživetje so številni rodovi poleg kmetijske dejavnosti iskali dodatni vir zaslužka, ki je omogočal razvoj. V Suhi krajini so bili to kuhanje apna, kuhanje oglja, kovaštvo in druge stare obrti, ki so skoraj popolnoma izginile. V Srednjem Lipovcu živi prava legenda kovaštva Franc Skube, po domače Martinkov. V svoji delavnici še vedno – kljub častitljivim 95 letom – poprime za kovaško kladivo. Njegov rod izhaja iz Železnega pri Dobrniču. Franc se je rodil 19. januarja leta 1928 v Ajdovcu v družini s šestimi otroki mami Nežki in očetu Lovrencu, kovaču. Doma je bila revščina, zato mu je oče omogočil šolanje in ga poslal v podkovsko in veterinarsko šolo v Ljubljani in še v uk h kovaču Valantu v žužemberškem gradu. Med vojno so do kapitulacije Italije delali v gradu, potem pa je koval do konca vojne pri kovaču Petriču v Bršljinu. Postal je podkovski mojster, leta 1950 je po končanem vojaškem roku v Ajdovcu odprl obrt.

Iz zgodovine 

Razstava Ne/vidne ženske Istre: Istranke, potovke, Šavrinke, ki je na ogled v Muzejski galeriji Pokrajinskega muzeja Koper odstira zanimiv pogled in dragocena pričevanja o ženski iznajdljivosti in podjetnosti nekoč v Istri.

Avtorica Tina Novak Pucer iz Pokrajinskega muzeja Koper je razstavo zasnovala v sodelovanju s Pomorskim muzejem Sergej Mašera Piran in Etnografskim muzejem Istre, zato so razstavni plakati bogati z reprodukcijami starih fotografij, pričevanji žensk in številnimi zanimivimi informacijami. Med drugim izvemo, da so bile v Istri Šavrinke znane kot potujoče prodajalke, prihajale pa so iz Šavrinije, slovenskega dela Istre. »Krušarice, mlekarice, jajčarice in perice so bile neke vrste posrednice med tradicionalnim vaškim svetom in obalnimi mesti, od koder so domov poleg blagovnih dobrin prinašale tudi številne novosti,« zapiše avtorica. »Vsem je bilo skupno, da so obrt večinoma prevzele od matere, tašče ali kakšne druge sorodnice in so jo začele opravljati že kot mlada dekleta,« navaja.

Glasbenik, skladatelj, umetnostni zgodovinar in fotograf Lado Jakša je vsestranski mojster multimedijske projekcije. Ustvarjalec glasbe v svojih predstavah fotografsko sliko na platnu pogosto povezuje z glasbeno improvizacijo in literarnimi ter filozofskimi citati.

Lado Jakša deluje kot svobodni umetnik, samozaposlen v kulturi. Ustvarja glasbo in fotografijo, ki ju v edinstveni lastni izvedbi predstavlja gledalcem in poslušalcem. Združuje džezovsko, eksperimentalno in ambientalno glasbo za film, televizijo, gledališče in umetniški ples. Je avtor 70 samostojnih fotografskih razstav ter več kot sto glasbenih in fotografskih multivizijskih projektov. Vodi tudi številne glasbene in fotografske delavnice.