ODSTRTE PODOBE – PRAGERSKO

Urbanizirano središčno naselje v jugozahodnem delu Dravskega polja leži na peščeno-ilovnatih nanosih. Ravninska tla so rodovitna, vendar mokrotna, zlasti ob rečici Polskavi, kjer so kisli travniki obrasli z jelševjem. Razvoj kraja je tesno povezan z graditvijo železniške proge Dunaj–Trst v 19. stoletju. »Zgodovina Pragerskega se začenja pravzaprav 2. junija leta 1846 s prihodom prvega vlaka na železniško postajo, ob kateri so tedaj stale le tri hiše. Naselje se je nato in še bolj po letu 1861, ko je stekla železnica tudi proti Budimpešti, hitro širilo, saj je postalo eno najpomembnejših železniških križišč v avstro-ogrskem cesarstvu,« pravi 77-letni upokojeni časnikar Večera in krajepisec Mirko Munda in najprej opiše nastanek proge skozi Pragersko.

Kam nas pelje življenje

S temi besedami bi lahko na kratko predstavili harmonikarja in zabavljača Jožeta Križnika - Jožija iz Prapreč pri Vranskem, ki se ponaša s posebnim dosežkom. S frajtonarico in šaljivimi domislicami je namreč razveseljeval svate na okoli 800 ohcetih po vsej Sloveniji. K temu pa je treba prišteti še nekajkrat toliko drugih dogodkov, na katerih je v 50 letih glasbenega delovanja raztegnil meh in opletal s svojim humornim jezikom. Prav toliko let šteje tudi njegovo zakonsko življenje z ženo Marijano.

Spoznajte jih

Koliko mlajše generacije vedo o tem, kaj se je dogajalo v času druge svetovne vojne? Kmalu ne bo več ust, ki bi o tem času lahko govorila, in je pomembno, da tistim, ki so še tu in imajo odličen spomin, prisluhnemo in se od njih kaj naučimo. Kot je 86-letni Ivo (Janez) Preskar, otrok izgnancev, ki jih je nemška oblast nasilno izselila iz Slovenije.

Ivo Preskar se je rodil 2. aprila 1937 v Ljubljani, a z mamo sta najprej živela v Mirni Peči, saj je bil oče sreski (okrajni) načelnik v Novem mestu. Leta 1941 je Ivo pri štirih letih postal izgnanec. Mama je bila namreč učiteljica in nemška oblast se je odločila pregnati slovenske učitelje in jih zamenjati z nemškimi. Mamo so Nemci odpeljali v grad Borl pri Ptuju, na domača vrata pa so prišli z ukazom, naj se z očetom pripravita na odhod. Oče je bil tako prestrašen in zmeden, da je vzel mamino violino in nekaj reči.

Nekoč smo imeli tovarne 

Ljubljana je bila v prejšnjem stoletju pomembno tekstilno mesto s številnimi obrtnimi delavnicami, manjšimi in večjimi industrijskimi podjetji, od katerih so danes številna pozabljena. A izdelke Rašice, Pletenine, Dekorativne in Velane je še vedno mogoče najti v mnogih slovenskih domovih. Na mestih nekdaj uglednih tovarn stojijo danes nakupovalna središča ter stanovanjske in poslovne stavbe.

Tovarne in izdelki pa živijo samo še v spominih starejših prebivalcev in ljudi, ki so bili v teh podjetjih nekoč zaposleni. A na mnogih oknih so še vedno Velanine zavese. Stanovanje je opremljeno šele takrat, ko so na oknih zavese, so govorile naše mame in babice in šle po nakup v Velano, saj so bile njihove zavese lepe, sodobne in kakovostne. Tudi Velane, tovarne zaves, več ni, ostalo je le še podjetje Velana Living, ki se ukvarja z veleprodajo zaves in upravljanjem nepremičnin. Prav atraktivna lokacija za Bežigradom, kjer so nekoč ropotali tkalski in pletilni stroji, je bila – poleg vdora cenejšega tujega tekstila in izgube trgov – eden glavnih razlogov, da so se lastniki odločili za opustitev proizvodnje, nepremičnine v glavnem mestu pa so tudi izjemno donosen posel.

Iz roda v rod

 Po Župančičevem verzu ' v bližini zadnjih gnezd in prvih zvezd' se glasi naslov prve knjige Vikija Grošlja, vrhunskega alpinista, športnega pedagoga, gorskega reševalca in tudi pisatelja. Pravkar je izšla že njegova 19. knjiga z naslovom Mojih 33 odprav. S knjigami in predavanji prenaša na naslednje generacije razumevanje in pomen umetnosti čistega alpinizma, neokrnjene narave in človečnosti. In nič – še najmanj pa umetna inteligenca – tega ne more nadomestiti.

Spoznajte jih

Med plesnimi skupinami, ki so letos nastopile na Festivalu za tretje življenjsko obdobje, so navdušenje obiskovalcev požele živahne plesalke v modrih športnih jopičih, sploh ko sta članici točko zaključili z zavidljivo »špago«.

Da so Mladenke in doma s Krasa, mi je uspelo izvedeti prvi hip, kasneje pa mi je Adrijana Konjedič, ki je v skupini zadolžena za stike z mediji, prijazno posredovala nekoliko več podatkov. Mladenke so ena od plesnih skupin v sklopu Društva Be Funky Komen, ki ga je leta 2010 ustanovila mlada koreografinja Mateja Terčon Knap. Začela je z mladimi zasedbami, potem pa krog plesalcev širila in k plesu povabila tudi upokojenke. »Prvi dve najpogumnejši sva naredili akcijo med prijateljicami in na prvem nastopu novembra 2016 nas je bilo že sedem,« pripoveduje Adrijana Konjedič. Sčasoma so se pridružile še druge. Pred petimi leti so ustanovili skupino tudi v Sežani, ki pa je »bolj rekreativnega značaja«. Trenerka jih je od začetka klicala mladenke, zato so si tudi uradno nadele to ime. Zdaj je v skupini Mladenke 16 plesalk, najstarejša ima 84 let. »V komenski skupini nam povprečje zbijata dve plesalki, ki sta stari nekaj čez 55 let, vse druge pa smo stare 60 in krepko plus!«

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Pomorski muzej Piran, ki domuje v palači Gabrielli tik ob piranskem pristanišču, zbira, proučuje in predstavlja pomorsko dediščino in na pomorstvo vezane gospodarske panoge obalnega območja in celotnega slovenskega prostora. Konec leta 2020 je izdal knjigo Nadje Terčon o prvih dveh slovenskih in jugoslovanskih izšolanih pomorščakinjah Savi Kaluža in Jolandi Gruden ter o povezavah žensk z morjem.

Knjiga z naslovom Sava in Jolanda je v javnosti in medijih naletela na izjemno pozitiven sprejem (in ponatis), saj iz perspektive pomorstva in realne zgodbe kar kliče k razmisleku o še aktualnih prizadevanjih za spolno enakopravnost in emancipacijo žensk. Franco Juri, direktor Pomorskega muzeja Piran, je ob številnih predstavitvah knjig povedal, da so ženske, ki so v preteklosti s svojim pogumom, sposobnostjo in vztrajnostjo ter navdihom naprednih idej prebile led patriarhalne družbe, premaknile navzgor mejo enakopravnosti med spoloma. Toda pridobljene pravice niso samoumevne in na večni varni strani zgodovine, kar dokazujejo številni poskusi regresije, vračanja k dominaciji moškega sveta tudi v Evropi in Sloveniji.

Spoznajte jih

Iskrice se imenuje ustvarjalna rokodelska skupina Društva upokojencev Polzela. Že 12 let zapored se srečujejo čisto vsak torek in v prijetni družbi ustvarjajo izdelke iz različnih materialov in v različnih tehnikah.

Članice obvladajo mnoge rokodelske spretnosti: od ročnih del, kot so kvačkanje, pletenje (pletejo tudi copatke za novorojenčke), vezenje, rišelje, do izdelave ogrlic, voščilnic, suhega cvetja iz papirja in nogavic ter adventnih venčkov in še marsikaj drugega. Prvo srečanje skupine Iskrice se je zgodilo 6. oktobra leta 2011 v prostorih Društva upokojencev Polzela. Beti Mlakar je na oglasno desko pripela vabilo na ustvarjalne urice, na katero se je takrat odzvala le ena udeleženka – Milka Konjšek. Nato pa se je število povečevalo, nekatere so odšle, druge so se jim pridružile na novo. Zdaj se jih vsak torek srečuje 12, med njimi jih pet krožek obiskuje že vse od začetka. Mihaela Baluh in Milena Špacapan, ki neprekinjeno sodelujeta v krožku zadnjih pet let, sta pred kratkim prejeli priznanje za vestno sodelovanje. Če imate voljo in veselje do ročnega ustvarjanja, se jim le pridružite.

Spoznajte jih 

Čarobni zvoki harfe se že osmo leto širijo po piranskih ulicah, predvsem v okolici cerkve svetega Jurija in svetilnika na Punti. S tankočutnimi gibi jih izvablja 58-letna avstrijska umetnica Gerlinde Raunjak.

Še sama ne ve, kako se je znašla v mestu, o katerem ni vedela ničesar. Nekega poletja se je preprosto usedla v avto, s seboj vzela harfo in se z Dunaja zapeljala proti morju. Ustavila se je v Piranu in mesto, še bolj pa domačini so jo prepričali, da je ostala precej dlje, kot je nameravala. Med prvimi ji je prijazno dobrodošlico izrekel piranski župnik Zorko Bajc, saj pogosto igra v bližini cerkva, za katere skrbi.