Športni veterani: Miran Vodovnik

Eden naših najboljših atletov – in še vedno rekorder v suvanju krogle – je že dobrih deset let v športni penziji. Vendar še vedno miga v svojem fitnes centru, trenira mlade, poleg vsega pa poje.

Miran Vodovnik je dvakrat nastopil na olimpijskih igrah, vmes dosegal vrhunske rezultate na domačih in mednarodnih suvališčih krogle, nato pa so prišle – poškodbe. In moral je reči zbogom kraljici športov. Vendar z njo ni prekinil stikov. Odprl je fitnes center, mu nadel ime Jeti, po vzdevku, ki mu ga je še v mladinski sekciji zaradi postave in kilaže (140-150-160 kg) nadel njegov trener Brežičan Vlado Kevo. Miran hudomušno doda, da imajo tako pač zdaj svojega jetija tudi v Oplotnici in ga res nima smisla iskati na Himalaji.

Simbolika velike noči je po vsem svetu enaka, se pa običaji nekoliko razlikujejo. Marsikje se je še iz predkrščanskih časov obdržala navada kurjenja kresov kot pozdrav pomladi. Najstarejši in največji krščanski praznik namreč praznujemo v nedeljo po prvi pomladni polni luni.

Pred veliko nočjo so gospodinje skrbno pospravile hišo, tisti, ki so imeli strgano oblačilo, pa so lahko upali na novo. Priprave za praznik, ko se kristjani spominjajo Kristusovega vstajenja, se začnejo že teden prej na tako imenovano cvetno nedeljo. V Sloveniji so poleg barvanja pirhov tradicionalne velikonočne butare, spletene iz raznovrstnega zelenja. Posebne so ljubljanske butarice, saj so izdelane iz pobarvanih lesnih oblancev. Butare veljajo za zaščitnice doma pred točo, strelo, požarom, nesrečo, boleznimi, tatovi … Z njimi se verniki spominjajo slavnostnega prihoda Jezusa v Jeruzalem, pred katerega so ljudje polagali oljčne veje.

 Iz roda v rod 

Tehnika je samostalnik ženskega spola, pa vendar so ženske v tehniki še vedno redkost. Med svetlimi izjemami je zdaj že upokojena dipl. inž. strojništva Alenka Knez iz Trbovelj. Ko govori o svojem poklicu in delu, ki ga opravlja v svoji inovativni šoli, se obrača nazaj, na ženske iz njene in naše preteklosti, ki se niso imele možnosti šolati in razvijati svojih sposobnosti.

Stara mama Pepca, rojena leta 1902, je bila Alenkin steber in vzor. Čeprav je bila samo gospodinja, so njene sposobnosti, želje in sanje presegale vlogo, ki jo je ženskam dodelilo tisto zgodovinsko obdobje: »Bila je izjemno pametna, pridna, poštena ter skrbna žena mojemu staremu atu, ki je bil mašinist v rudniku Trbovlje.« Alenki še danes odzvanjajo njene besede in nasveti, na primer: »Dobro glej, kako nekdo nekaj dela, da boš potem to znala narediti sama.« Ko je vnukinji kaj naročala, je na koncu dodala, naj to še enkrat ponovi. »Zdaj se zavedam, kako pomembna je bila ta njena doslednost, saj lahko otrok zaradi ljubega miru reče ja, pa morda niti ni razumel povedanega ...«

Vzajemnost letos praznuje 50. obletnico izhajanja, zato vas želimo spomniti, kaj vse se je še dogajalo pred pol stoletja. Nekaj dogodkov iz marca 1974.

- Korni grupa je s pesmijo Moja generacija osvojila prvo mesto na festivalu v Opatiji in kasneje zastopala Jugoslavijo na Pesmi Evrovizije.

- Na 24. festivalu italijanske popevke Sanremo je zmagala Iva Zanicchi s pesmijo Ciao, cara, come stai?

 - V kinematografe je prišel film Veliki Gatsby z Robertom Redfordom in Mio Farrow v glavnih vlogah.

Spoznajte jih

V veselje in čast mi je, da lahko delujem v okolju, ki ceni, prepozna in podpira pozitivne učinke prostovoljnega dela. Ker smo vsi na poti v starost, si želim, da bomo znali in zmogli slediti poti, ki smo jo začrtali, je v zahvalo za priznanje Občine Žalec lani povedala Špela Jovan, predsednica Društva Most Žalec, v sklopu katerega delujejo skupine starejših za samopomoč.

Čut za socialno pravičnost in pomoči potrebne je nekako podedovala po svojem pokojnem očetu Ivanu Jovanu, ki je bil kar 32 let predsednik KO ZB NOB borcev Vinska Gora, in po mami Štefki, ki je bila tajnica zveze kot tudi Društva upokojencev Ponikva pri Žalcu. Starši so jo naučili, da je v življenju pomembno, da se medsebojno spoštujemo, da smo potrpežljivi, povezani in vztrajni pri doseganju ciljev. Špela Jovan, ki je po izobrazbi univerzitetna diplomirana socialna delavka, dela kot strokovna vodja programa Mreža stanovanjskih skupin za osebe...

Pri našem naročniku

»Za svoje zdravje, dobro počutje, pridobivanje znanja in druženje moramo najprej poskrbeti sami,« pove Zdravko Taškar, upokojeni policijski inšpektor, balinar, državni balinarski sodnik prve kategorije, predsednik Društva upokojencev Piran, ponosni oče sina in dedek dveh vnukinj. 

Rojen je 1954 na Baču v občini Ilirska Bistrica. Oba njegova starša sta bila gluha, mama zaradi posledic meningitisa, oče zaradi padca z voza s senom. Spoznala sta se v Ljubljani v šoli za gluhoneme. »Mama se je naučila brati z ustnic, zato se mi ni bilo treba učiti znakovnega jezika, kar sem kasneje zelo obžaloval.« Z mamo, dvema bratoma in sestro, ki je umrla še mlada, so živeli pri stari mami, ki je nadzirala celo družino. Oče ni živel z njimi, le občasno je prihajal na obisk.

  

Spoznajte jih

Seveda tudi ljudi, sicer Liljana Klemenčič, mladinska knjižničarka in pravljičarka, ne bi bila lanska nagrajenka Slovenske sekcije IBBY – Združenja za uveljavljanje mladinske književnosti. Pripovedovalka pravljic, avtorica številnih izvirnih razstav različnih zvrsti literature, bralne značke za odrasle, bralne terase, lastnica bogate zbirke zgoščenk, ljubiteljica narave in zbirke dveh stotnij pelargonij je lani uradno postala upokojenka, ki nima časa.

Lila jo kličejo prijatelji in bralci različnih generacij, ki so med njenim 40-letnim delom višje knjižničarke Knjižnico Ivana Potrča Ptuj tako rekoč posvojili. V obrazložitvi prestižne nagrade je žirija zapisala, da je »kot vodja mladinskega oddelka knjižnice ter srčna, predana in strokovna mladinska knjižničarka pomembno prispevala k utrditvi statusa mladinskega knjižničarja. Bila je prva v slovenskem knjižničnem prostoru, ki je pravljične ure za otroke povezala z jogo in jih tako izvajala kot redno obliko knjižničnega dela. Bila je tudi prva v Sloveniji, ki je v splošni knjižnici domislila bralno značko za odrasle, jo razvila v priljubljeno obliko dejavnosti in povezave med bralci, založniki in knjižničarji ter odmevnimi zaključnimi dogodki. Ta njena zamisel se je kmalu razširila v mnoge slovenske splošne knjižnice, marsikatera od njih uporablja tudi njene imenitne bralne predloge.«

Kam nas pelje 

Janez Rogelj, 73-letni upokojeni novinar iz Ljubljane, je nekdanji dolgoletni glavni tajnik Slovenske izseljenske matice. Poleg spominov na zgodbe našega izseljenstva poseduje »čarobni kovček« s kopico fotografij iz tistega časa. Naučil se je sodobnih digitalnih veščin in tako te zanimive spomine deli z bralci izseljeniškega bloga Kovček in s svojimi prijatelji na Facebooku. Vse pa je tudi vestno zapisal v knjigi, ki bo kmalu izšla.

Že od otroštva je velik ljubitelj knjig. »Moj oče je imel obsežno knjižnico s strokovnimi usnjarsko-krznarskimi knjigami, za mamo pa sem hodil po nemške romane v Delavsko knjižnico. Čeravno nisem razumel nemškega jezika, sem vsako knjigo pregledal (tematiko mi je povedala prijazna knjižničarka) ter izbral tiste, kjer še ni bila vpisana mamina članska številka izkaznice J300. V košari na kolesu sem ji knjige dostavljal domov v Savsko naselje,« ga preplavijo spomini iz otroških dni.