Iz roda v rod

Mandarine na drevesih okoli hiše Ivančićevih v Portorožu so kot sončki sijale v sivem decembrskem dnevu, v dnevni sobi s pogledom na morje pa so nas greli lončena peč, dobra kava in prijazen pogovor s Slavkom in njegovo »dobro vilo«, ženo Ireno. »Vse v mojem življenju, moji karieri, moji osebni rasti in naši družini je povezano z njo. Zelo sem hvaležen za to, da jo imam,« je dejal Slavko in jo objel.

Njuna ljubezenska zgodba se je začela pred dobrimi 42 leti, ko je Slavko Ivančić z ansamblom Dani gostoval v novem hotelskem naselju Bernardin. Na ples je tja hodila tudi Irena, mlada učiteljica razrednega pouka, toda Slavko, ki je pel in igral, je takrat v gneči ni mogel videti. Jo je pa zagledal, ko je na obali »pod prvim obokom« sedela v rdečih kavbojkah, ki so bile takrat tudi za bolj ekstravagantno Obalo nekaj posebnega, in se v trenutku zaljubil vanjo. Tako zelo in tako usodno, da se po končanem nastopu v Portorožu ni mogel vrniti domov v Crikvenico z drugimi člani ansambla, ampak je mami sporočil, da bo prišel malo kasneje, in to skupaj s svojim dekletom. In tako kot se je Slavko v hipu zaljubil v Ireno, sta jo takoj vzljubila tudi njegova mama in oče.

Nekoč smo imeli

Letos januarja se je po dvanajstih letih končal stečajni postopek novogoriškega podjetja Mip (Mesna industrija Primorske), enega najsodobnejših podjetij za predelavo mesa, vzrejo in klanje živine, ki je zaradi kakovostnih surovin in sodobne tehnologije predelave spadalo v vrh jugoslovanske prehranske industrije.

Iz našega kolektivnega spomina izginja z Mipom še eno ugledno in uspešno podjetje, od katerega ne bo ostalo dobesedno nič. Kam je izginilo arhivsko gradivo o nastanku, razvoju in širjenju podjetja, ni znano. V Goriški knjižnici Franceta Bevka hranijo le dve drobni brošuri, ki sta izšli ob 35. in 50. obletnici podjetja, in nekaj reklamnih fotografij. V Primorskih novicah je bil v prilogi 7. val februarja objavljen članek, ki na kratko povzema zgodovino tega uspešnega podjetja, ki je v svojih najboljših časih zaposlovalo več kot 800 ljudi in je skupaj še z nekaterimi (žal tudi propadlimi) podjetji severnoprimorsko regijo dvignilo med najrazvitejše v Sloveniji in Jugoslaviji.

ODSTRTE PODOBE – NAZARJE

Gospodarsko, prometno, kulturno, upravno in zaposlitveno središče Zgornje Savinjske doline leži ob sotočju rek Savinje in Drete. Pred drugo svetovno vojno je bilo tu poleg večje žage in zabojarne le nekaj hiš, hitrejši razvoj pa se je začel po drugi svetovni vojni, ko so ob predelavi lesa (GLIN) odprli še druge industrijske obrate (Elkroj, MGA). S tem pa se je naglo povečevalo tudi število prebivalcev in leta 1994 so bili ustvarjeni pogoji za ustanovitev samostojne občine, v kateri v petnajstih naseljih zdaj živi okrog 2700 ljudi (od tega v Nazarjah 890). »Tak razplet je bil dokaj samoumeven, saj so bile Nazarje že v občini Mozirje središče industrijskega razvoja, pri čemer so tukajšnja podjetja uspešno osvajala zahtevne tuje trge,« je dejala 73-letna domačinka iz bližnjega Pustega Polja, upokojena univ. dipl. ekonomistka Vera Pečnik.

Sonja Porenta iz Medvod je ena redkih mojstric, ki izdeluje replike vezenih pokrival iz 19. stoletja, in to po starem, na roke. Sprva jih je izdelovala zase, da je izživela svojo ustvarjalno žilico, zdaj pa na tak način neguje oblačilno dediščino.

Čudovite izdelke poustvarja iz originalnih kosov. »Poustvarjanje pomeni, da je izdelek kar se da podoben originalu, zato skrbno izbiram materiale.« Te pa je pri nas zelo težko najti, občasno jih kupi v tujini s pomočjo prijateljev, je pa res, da so kar precej dragi. Tudi originalna oblačila je težko najti, večinoma so le še v muzejih ali jih hranijo zasebni zbiratelji. Če je le mogoče, si kakšnega izposodi, ga natančno premeri, temeljito pregleda z vseh strani in si zapiše vse podrobnosti, mož pa ga fotografira. Vsakega kosa se z zavedanjem, da so ga nekoč davno ustvarile neke pridne roke, dotika s spoštovanjem in v rokavicah.

Spoznajte jih 

Čeprav živi Rozalija Gazvoda oziroma Rozka, kot ji rečejo, pri hčeri v Medvodah, je na domačem Bregu pri Preddvoru niso pozabili. Ob stoletnici, ki jo je praznovala avgusta, so ji pred domačo hišo postavili mlaj, kar jo je neskončno razveselilo. Postavitev je spremljala kar po Viberju.

Rozalija se je rodila 13. avgusta 1922 na Bregu v družini Orehar. V šolo je hodila v Preddvoru, kjer se je pred dobrima dvema letoma še srečala s svojimi sošolci. Kot mlado dekle se je šla učit na Visoko k Vrtaču za »šuštarsko« šiviljo zgornjih delov za čevlje. Tam se je zagledala v mojstra Matevža Gazvodo. Na novoletni dan leta 1941 sta se poročila, a so moža že februarja poklicali v starojugoslovansko vojsko na orožne vaje, od koder se je vrnil šele po kapitulaciji.

»Kamen ne prenese grobosti. Z njim moraš delati nežno in počasi. Z vsakim udarcem mu dodajaš mehkobo in z obdelavo zaživi novo življenje,« pravita Novomeščana Jožica in Rudi Škof, ljubiteljska umetnika, ki zadnja leta veliko ustvarjata v kamnu. Predvsem iz dolenjskega apnenčastega kamna sta izklesala že veliko čudovitih skulptur, nekatere od njih lahko občudujemo po Novem mestu. Trenutno pa se skupaj z likovnimi ustvarjalci društva Skulpte predstavljata na razstavi Zgodbe vina v kamnu v Kulturnem centru Janeza Trdine.

Marta Vozlič, najstarejša občanka občine Prebold, je pri stotih letih nekaj posebnega med krajani, tako kot je poseben kamp Dolina, najstarejši zasebni turistični kamp v Sloveniji in najbrž tudi v nekdanji Jugoslaviji. V Dolenji vasi deluje že več kot 60 let.

Zasluge zanj imata že dolgo pokojni Ivo Vozlič in njegova žena Marta, saj je bilo njuno življenje vse od leta 1961 povezano s turisti, med katerimi je lepo število tistih, ki se vračajo leto za letom in so postali kar družinski prijatelji. Lani ob 60. obletnici kampa so imeli veselo praznovanje skupaj z nizozemskimi prijatelji, stalnimi gosti. Para iz Nizozemske pa sta se vrnila tudi ob Martininem stotem rojstnem dnevu, da sta ji lahko osebno čestitala za visoki jubilej.

Spoznajte jih

Leopold Tavčar iz Pristave nad Novo Gorico je svoji razgibani in bogati življenjski zgodbi dodal še dobrodelno noto. Ob praznovanju stotega rojstnega dne, ki ga je slavil 27. septembra, je prijazno odklonil darila v korist Gasilske enote Nova Gorica. Spomnimo, da je malo pred tem Kras zajel požar.

Njegova širokosrčnost pa se ne kaže samo v velikih dejanjih. V odgovor na komplimente številnih obiskovalcev ob njegovem prazniku je dejal, da je za marsikaj zaslužna žena Zorka, ki mu je vedno stala ob strani in brez nje ne bi dočakal take starosti. Spoznala sta se v Vipavi, kjer je on služboval kot oficir JLA, Zorka pa je delala kot administratorka. Poročila sta se leta 1948 in imata tri hčerke: Tatjano, Lidijo in Vlasto.

Prvošolci Osnovne šole Ljubo Šercer Ig so se z žal že pokojno učiteljico Tončko Rupert fotografirali na začetku šolskega leta 1973/74. Septembra 2022 pa so se ob 40. obletnici valete spet srečali, medse so povabili tudi učiteljico Mileno Gradišar, ki je učila tretji razred. Fotografiji je poslala Meta Hlupić.

Branka Krajnc iz Maribora hrani fotografije svoje prababice Marije (Mici) Aleš, ki je živela v Ljubljani. Med njimi sta tudi poročni fotografiji, ki sta ju sorodnici podarili v spomin prababici. Ivanka in Vinko (levo) sta se poročila septembra 1925, Mila in Mirko pa aprila 1927.

Kumrovi so že nekaj rodov znani kot izjemni zidarski mojstri, ki so v Šaleški dolini in širše pustili velik pečat, saj so poleg gradbenih veščin obvladali še kamnoseštvo, restavratorstvo in celo kiparjenje. O tem smo se pogovarjali z Milojkom Kumrom in njegovo hčerko Matejo, inženirko in magistrico arhitekture, ki je vse to znanje še nadgradila in oplemenitila. Spoznavali smo njihovo zanimivo rodbino, hkrati pa spoznali Šoštanj in njegovo bogato zgodovino.

Kumrovi so bili ugledni in močni gradbeniki. Milojko Kumer nam razlaga, kako je njegov praded Mihael poleti zidal, pozimi pa je polnil svojo zbiralnico ledu. Led je prodajal tudi v tujino in tako solidno preživljal svojo družino. Imel je dva sinova Martina in Marka. Marko je odšel po srečo v Ameriko, ki ga ni navdušila. Spoznal je, da ima Ameriko doma ob delavnem in sposobnem očetu in bratu. Martin, Milojkov ded, je za svojo družino v Šoštanju zgradil razkošno domovanje, saj je imel šest hčera in dva sinova.