Izumitelji na Slovenskem

»Pri izumljanju moraš imeti veselje do odkrivanja in premagovanja ovir. Biti moraš radoveden, opazovati ljudi in razkrivati njihove potrebe. Biti moraš drzen in znati moraš tudi poiskati ljudi, ki ti zaupajo in ti pomagajo spraviti izume v življenje. Predvsem pa je treba imeti srečo. Veliko sreče, da si ob pravem trenutku na pravem kraju,« je dejal v nekem intervjuju. In Peter Florjančič z Bleda, ki je postal svetovno znan izumitelj in svetovljan, jo je imel.

Izumitelji na Slovenskem

Če izume tega sveta dvignemo v vesolje, ne moremo mimo sicer širšemu občinstvu manj znanega slovenskega znanstvenika, raketnega inženirja Hermana Potočnika, ki si je nadel umetniško ime Noordung.

Mož, ki se je rodil decembra 1892 v hrvaškem Pulju slovenskemu mornariškemu zdravniku, je bil pionir astronavtike, vesoljskih poletov in tehnologij. Njegove vizije poletov v vesolje, zamisli posameznih faz poleta rakete, izračunov podatkov za geostacionarni satelit in načrt za bivalno kolo z umetno težnostjo so bili učna snov kasnejših vidnih razvojnikov astronavtike z Wernherjem von Braunom, konstruktorjem prve rakete na tekoče gorivo, na čelu. Von Braun, namestnik direktorja ameriške vesoljske agencije NASA, ki je vodil razvoj rakete Saturn in igral odločilno vlogo pri projektih poletov v vesolje Mercury, Gemini, Apollo in pristanka na luni, je večkrat poudaril, da je svoje znanje in zamisli razvil prav na osnovi Hermanovih teoretičnih ugotovitev, ki jih ta še ni mogel uresničiti, ker je bil z njimi daleč pred razvojem tehnologije.

Izumitelji na Slovenskem

Ljubitelji motorjev in (terenskih) avtomobilov pa tudi koles vsekakor poznajo ime Puch oziroma Janez Puh – junija je minilo 160 let od njegovega rojstva. Drugi od štirih otrok bajtarske družine iz Sakušaka pri Juršincih v Slovenskih goricah se je v svetovno zgodovino zapisal kot genialni mehanik, izumitelj, inovator in tovarnar. Bil je pravzaprav začetnik industrijske proizvodnje motornih vozil v Evropi.

Janez Puh sicer ni izumil ne kolesa ne avtomobila, jih je pa s svojim izrednim občutkom za mehaniko in inovativnost ter s svojimi izumi zelo izpopolnjeval. Do svoje smrti, ko ga je na ogledu konjskih dirk v Zagrebu leta 1914 zadela kap, je razvil 21 različnih tipov avtomobilov, tudi tovornjake, avtobuse, vojaška in še nekatera druga specialna vozila, bil je celo glavni proizvajalec limuzin za carsko družino Habsburžanov.

Anton Žagar, kličejo ga Tone, z Vrha pri Pahi je letos praznoval visok življenjski jubilej, 90. rojstni dan. Kot sam pravi, je recept za dolgo življenje v tem, da je treba »fajn delat'«, česar se je sam vedno držal. 

Tone se je rodil 1. januarja 1932 v Jagodniku v fari Trebelno mami Neži in očetu Mihaelu. V družini je bilo šest otrok, štirje fantje, od katerih je eden umrl že pri šestih mesecih, in dve dekleti. Zlasti trije bratje so se vedno zelo lepo razumeli, ko so prišli skupaj, so se pogovarjali o marsičem ter obujali spomine. Zdaj od vseh Žagarjevih otrok živita le še najstarejši Tone in njegov leto mlajši brat Miha iz Karteljevega. Tone in Miha sta se poročila istega dne. To je bilo 21. januarja leta 1961. Tone se je poročil z Ivanko Novak in se iz Jagodnika preselil k njej na Vrh pri Pahi. Leta 1968 sta začela graditi novo hišo, nato so zgradili še hlev za živino. Ko je bilo doma vse postorjeno, pa je prišla na vrsto še gradnja nove zidanice.

»V priimku Prešeren so vsi trije e-ji, ki jih pozna slovenščina. Prvi je široki e, nato ozki in nazadnje polglasnik,« svojim učencem v osnovnih šolah z italijanskim učnim jezikom nazorno pojasni učiteljica Alma Hlade Prescheren, ki se je po poroki z Jankom pred 49 leti iz Ljubljane preselila v Trbiž. Prišla je v ugledno družino zamejskih Slovencev, ki je predana slovenskemu jeziku in kulturi.

Preschernovi izhajajo iz vasi Ukve v Kanalski dolini. Po mnenju zgodovinarja Črtomirja Zorca so potomci družine pesnika Franceta Prešerna. Tam je bil pesnikov brat Jurij župnik, z njim pa so se v te kraje preselili tudi mama in nekaj drugih sorodnikov. Na spominski plošči v Volčji vasi je mamin in župnikov priimek napisan še s strešico, z leti pa so priimek začeli pisati po nemško, izgovarjajo pa ga po slovensko.

Ročna dela, kot so kvačkanje, pletenje, klekljanje, šivanje prtičkov ipd., so bila v preteklosti vsakdanje opravilo skoraj v vsakem gospodinjstvu. Zaradi tempa življenja, novih navad in modernizacije je tega vedno manj. Med tistimi, ki ohranjajo tovrstne rokodelske spretnosti, je tudi Savinjčanka Kristina Bobek, ki smo jo obiskali ob njenem stotem rojstnem dnevu.

Kristina Bobek svojih let nikakor ne kaže, prisodili bi ji vsaj 20 let manj. Pred štirimi leti je bila celo najstarejša kandidatka za svetnico na lokalnih volitvah. Zelo vitalna, zdrava in vesela gospa na svojem domu v Žalcu z veseljem kuha in opravlja vsa gospodinjska dela, ko ima čas pa vzame v roke igle za pletenje ali iglo za kvačkanje in ustvarja razne izdelke. Med temi je zadnja leta največ kvačkanih belih angelčkov s srebrnimi in zlatimi dodatki.

SPOZNAJTE JIH

Cirila Šmid iz Železnikov je mojstrica izdelovanja dražgoškega kruhka ali malega kruhka, kot to medeno pecivo še imenujejo, in na ta način predstavlja kulturno dediščino Seške doline.

Znanje je pridobila že pred 30 leti na tečaju, ki ga je organiziralo Turistično društvo Železniki. Tečajnice je poučevala Marija Jelenc iz Dražgoš, po domače Dobretova mama, ena izmed redkih, ki se je še ukvarjala s peko in oblikovanjem dražgoških kruhkov. Cirila je mojstrske veščine pridobila z vztrajnostjo in dolgoletnim delom.

Spoznajte jih

Ura nam meri čas od rojstva do smrti in hkrati gotovo spada med najlepše izdelke, ki jih je ustvarila človeška roka. Starinske ure nenehno tiktakajo. Če se ustavijo, jih mora v roke vzeti spreten urar, ki jih popravi in jim na ta način vrne življenje.

Urarji so bili včasih zelo cenjeni mojstri. Med njimi so bile urarke zelo redke. Ena izmed njih je Brina Godnik iz Celja, ki nam je z veseljem pripovedovala o njihovi družinski tradiciji. »Moj nono Viktor Godnik je prišel v Celje iz Komna na Krasu še pred drugo svetovno vojno, da bi se izučil za urarja. Med vojno so ga skupaj z ženo Julijano in sinom Dušanom Nemci izselili v Križevce na Hrvaškem. Ob koncu vojne se je družina vrnila v Celje in tako je nono Viktor prvega septembra 1945 odprl urarno na Stanetovi ulici, kjer je še danes,« začne svojo pripoved Brina Godnik, ena redkih žensk v tem poklicu. Njen nono je vodil urarsko delavnico do leta 1970, ko jo je prevzel njen oče Dušan, mama Magda pa mu je po Brininem rojstvu pomagala. »Moj oče je urarski mojster. Žal pa danes šole za urarje ni več, namesto nje so uvedli smer mehatronik, saj za ta poklic ni več zanimanja med mladimi.«

 Junija mineva 70 let, odkar so prvi celjski učiteljiščniki opravljali maturo in se z dekreti odpravili na poklicno pot. Fotografija je z maturantskega izleta ob dalmatinski obali ter po Sarajevu in Beogradu. Samo malo nas je še, pravi Anči Jernejc Skok, ki nekdanjim sošolcem pošilja lepe pozdrave. 

 Fotografija je nastala junija 1952, na njej pa so učenci in učenke 4. b razreda OŠ Vode v Trbovljah (danes OŠ Alojza Hohkrauta). V razredu jih je bilo kar 52. Z njimi je »kot mama skrbna učiteljica, 'tršica' Černetova«, se spominja Stane Kovačič, ki hrani fotografijo.

 ODSTRTE PODOBE – ČRNOMELJ

Naselje s starim jedrom leži na ozkem pomolu ob sotočju rek Lahinje in Dobličice. Kraj je kot Schirnomel omenjen leta 1228, nakar je leta 1277 postal trg in leta 1407 mesto, v času turških vpadov pa je zaradi svoje strateške lege postal pomembno obrambno oporišče. V kasnejših stoletjih je Črnomelj precej nazadoval, saj je bil le manjše podeželsko središče s pretežno kmetijskim zaledjem. Šele izgradnja železnice leta 1914 je pospešila razvoj trgovine in prometa, po prvi svetovni vojni pa se je razmahnila tudi industrija. »Pri spreminjanju mesta v tem obdobju je imel opazno vlogo tudi moj stari ate, mlinar, žagar, livar in župan Josip Doltar,« pravi njegova vnukinja Danica Todorovski, 79-letna upokojena bančna uslužbenka, ki živi v črnomaljskem predelu Čardak.