Spoznajte jih 

Marica Soklič je najstarejša mojstrica klekljanja klekljarske sekcije Turističnega društva Železniki. Pri 93 letih je še vedno najsrečnejša s kleklji v rokah. 

Rodila se je v Železnikih v delavski družini s šestimi otroki. Že pri rosnih šestih letih je začela obiskovati čipkarsko šolo in jo kot odlična učenka uspešno zaključila, a je morala nehati klekljati. Življenjska pot jo je po rojstvu in šolanju petih otrok vodila v tovarno Domel, kjer je dočakala upokojitev. Potem pa je ponovno sedla za »punkel«, tako v Železnikih rečemo blazini za klekljanje. Leta 1992 se je včlanila v klekljarsko sekcijo Turističnega društva Železniki in v njej vztraja še danes. Leta 1993 je prejela naziv mojstrica klekljanja. Ta pripada le klekljaricam, ki obvladajo najmanj 12 tehnik klekljanja.

Spoznajte jih

»Dobro se z dobrim vrača,« je prepričana Emilija Lončarič, živahna in lepa dvaindevetdesetletna upokojena medicinska sestra in otroška negovalka iz Celja.

Rodila se je v vasi Osenice pri Teharjah blizu Celja, kjer je obiskovala podružnično osnovno šolo, v Celju pa je hodila v meščansko. Ko so leta 1941 prišli Nemci, so vse slovenske učitelje zamenjali z nemškimi. Šolarji niti med seboj niso smeli govoriti slovensko. »Ker sem s sošolko govorila v svojem maternem jeziku, sem morala za kazen dve uri klečati v kotu,« se spominja Emilija.

Znano je, da sta evangelista Matej in Luka zapisala rodovnike po obdobjih vse od Adama in Eve do Jezusa, tudi vse plemiške in imenitnejše družine jih imajo. Le zakaj ga ne bi imeli tudi navadni ljudje? Z njim izvemo, kdo smo, od kod prihajamo, morda lažje razumemo, kje hodimo in kam gremo. Z rodovnikom naše prednike ponovno povežemo v družino, spomin nanje pa kot dediščino predamo zanamcem.

Rodoslovje je pomožna zgodovinska veja, ki se ukvarja z raziskovanjem ter dokumentiranjem prednikov, potomcev in razširjenih sorodstvenih zvez. »Ni nekaj novega, je pa v zadnjih desetletjih doživelo velik razmah z računalniško podporo. Dodatni zagon je dobilo tudi v povezavi z internetom in genetiko,« začne Peter Hawlina, ki se je pri nas med prvimi začel ukvarjati z računalniškim rodoslovjem. Izdelal je izjemno bogat družinski rodovnik, ki zajema nekaj deset tisoč ljudi. 81-letni diplomirani ekonomist, Ljubljančan, prihaja iz zelo velike družine, saj sta starša zdravnika imela kar devet otrok, in tako veliko družino si je ustvaril tudi sam. Le iz mesta je družino preselil na idilično obrobje Škofje Loke.

V družini Kapš iz Rumanje vasi sta doma lesarstvo in čebelarstvo. Že tretja generacija skrbi za to, da ti dve njihovi dejavnosti vedno nosita pečat odličnosti. Čebelariti je začel že ded Johann, nadaljeval je njegov sin Rudolf, Rudolfov sin Frenk pa je to dejavnost dvignil na zavidljivo raven. Obenem pa vestno skrbi za družinsko dediščino.

Frenk čebelari od leta 1986; na začetku je imel 25 čebeljih družin, zdaj pa ima 130 pridobitnih in približno 20 rezervnih družin. Odvisno od letine pridobi dve do šest ton medu. Ob našem obisku je ravno zaključil točenje in pravi, da dobro kaže. Je certificiran pridelovalec slovenskega in kočevskega gozdnega medu (zanj je dobil že tri zlate medalje), pridobiva pa še hojev, smrekov, lipov in javorjev med. Njihove posebnosti pa so še med s sokom rdeče pese, med s cvetnim prahom, propolisom in drugimi zdravimi dodatki.

Spoznajte jih

Zvone Babič iz Šešč pri Preboldu je neutruden kulturni delavec, zbiratelj pevskega izročila in ljubitelj ljudske pesmi. Veliko ljudi ga pozna kot ustanovitelja in člana skupine ljudskih pevcev Prijatelji 6 še.

Na njegovo pobudo je bilo osnovanih več prireditev. Med drugim prireditev Večer na vasi, ki je bila zasnovana na ljudskem prepevanju in starih običajih. Sčasoma je prireditev postala tradicionalna pod imenom Z ljudsko pesmijo in glasbo v novo leto.

S kulturo je povezan že od otroških let, je povedal. »Položena mi je bila že v zibelko, saj izhajam iz družine, ki ji je kultura veliko pomenila. Oče je na primer deloval v dveh pevskih zborih, doma ni manjkalo pogovorov o kulturi z njegovimi pevskimi tovariši, ki so bili zaokroženi tudi s pesmijo.« Tem pogovorom je rad prisluhnil in pozneje tudi sam nadaljeval v tej smeri. »Ukvarjal sem se tudi z instrumenti, igral sem klarinet in tubo, kasneje pa zaradi službenih obveznosti in veliko odsotnosti od doma, bil sem v tujini, za to ni bilo več...

MED VAMI

Lambrechtov dom v Slovenskih Konjicah je najstarejši, a vsebinsko eden najsodobnejših domov za starejše v Sloveniji. Leta 1871 ga je ustanovil Konjičan Franz Lambrecht. Gotovo ni pričakoval, da bo seme, ki ga je posejal, obrodilo tako bogate sadove, saj je na pogled privlačen in vsebinsko bogat javni zavod.

Dom je bil prenovljen leta 2009 in zagotavlja institucionalno varstvo 160 stanovalcem. Čakalne dobe za vselitev v eno- ali dvoposteljne sobe so od dveh mesecev do dveh let, odvisno od zdravstvenega stanja prosilca. Najdaljše so na oddelku za osebe z demenco. Poleg tega imajo v domu prostor za dnevno varstvo, vendar tiste, ki želijo preživeti dan z vrstniki, praviloma vključujejo v redno dejavnost. Že doslej so poskrbeli tudi za začasne nastanitve, od začetka poletja pa bodo lahko v novem prizidku dodatno sprejeli do 13 stanovalcev. Če imajo pri stalni nastanitvi prednost prebivalci iz občin Slovenske Konjice, Zreče in Vitanje, bodo pri začasni sprejemali starejše iz vse Slovenije. Za marsikoga bo to dobrodošla rešitev v času med odpustom iz bolnišnice in vrnitvijo domov ali v času dopustov svojcev.

ODSTRTE PODOBE – SLIVNICA PRI MARIBORU

Gručasta vas leži pod obronki Slivniškega Pohorja na robu Dravskega polja na obeh straneh glavne ceste Slovenska Bistrica–Maribor. Od leta 1998 skupaj s še dvanajstimi naselji sestavlja občino Hoče - Slivnica. Večina od nekaj več kot šesto prebivalcev je zaposlena v devet kilometrov oddaljenem Mariboru. Naselje obdaja mokroten ilovnat svet ob Polanskem potoku, ki so ga izrabili za njive in travnike. Kmetijska zemljišča prečkata tudi železnica in avtocesta. »Za nastanek krajevnega imena Slivnica sta dve razlagi. Po eni je povezano z besedo zlivnica, saj se s severnih in južnih pobočij Pohorja v dolino zlivajo vode v Polanski potok. Druga pa se nanaša na številne slive, ki so nekoč rasle tukaj,« nam je pojasnil 67-letni domačin Anton Obreht, upokojeni profesor fizike.

 Med letoma 1974 in 1975 je pri gradnji HE Ramui v Papui Novi Gvineji sodelovalo precej Jugoslovanov iz tovarn Metalna, Litostroj in Rade Končar. Med njimi je bil tudi Franc Drofenik, ki je delal v mariborski Metalni. Zelo bo vesel, če se kdo prepozna na fotografiji in mu piše na e-naslov: frank.drofenik@gmail.com.

 Fotografija je z birme v Braslovčah, ki je bila 10. julija 1966. Med birmankami sta bili tudi sestrični Branka Berkopec (kasneje poročena Peterle) in Marija Breznikar Prevolnik, ki nam je poslala fotografijo v objavo. Obema je bila botra teta Malči.

Izumitelji na Slovenskem 

Ali veste, po kom se imenuje Resljeva cesta v Ljubljani? To je tista cesta, ki se od železniške postaje spusti proti mestnemu središču in tržnici. Ko boste stopali čez Zmajski most in se morda ozrli na turistične ladjice, ki lenobno plovejo mimo, verjetno ne boste pomislili, da se je prav tu spodaj, v vodah Ljubljanice, rojeval izum, ki je spremenil tok svetovnega pomorskega prometa in zbližal ljudi in celine.

Zakaj se torej pomembna cesta v slovenski prestolnici imenuje po »nekem« Čehu Josefu Resslu? V zgodovino zapisan kot inženir, tehnolog, izumitelj in gozdar se je rodil leta 1793 v češki vasici Chrudim očetu vaškemu mitničarju in davčnemu inšpektorju. Po študiju artilerije v Čeških Budjejovicah, kjer se je izobrazil v algebri, geometriji in trigonometriji, in študiju medicine na Dunaju, kjer se je ob tem izobraževal še v kemiji, veterini, agronomiji, državnem računovodstvu, knjigovodstvu, farmaciji, hidravliki in arhitekturi, si je zaradi...

Izumitelji na Slovenskem 

Kodeljevo je del Ljubljane, ki se imenuje po nekoč eni najznamenitejših plemiških družin na Slovenskem. Njen zadnji prebivalec v graščini Turn, bolj znani kot Grad Kodeljevo, je bil Anton Codelli, mož živahnega pustolovskega duha, v katerem se je porodila vrsta izumov, ki jih danes, ne vedoč, da so njegovi, uporabljajo ljudje po vsem svetu.

Čeprav v že desetletja nerešenem denacionalizacijskem postopku Gradu Kodeljevo nekateri birokratski krogi Antona Codellija ne štejejo med slovenske državljane, pa je ta trgovska rodbina italijanskega porekla v slovenskih zgodovinskih knjigah zapisana že od šestnajstega stoletja, ko se je naselila v slovenskih krajih. Leta 1700 je vitez Peter Anton Codelli, fužinar in trgovec, v ljubljanskih Mostah kupil takrat šest desetletij star poznorenesančni dvorec Turn, kot so ga imenovali zaradi stolpaste oblike. Baronski stan je leta 1749 Codellijevim podelila cesarica Marija Terezija zaradi zaslug pri soustanavljanju goriške škofije, kjer so najprej živeli. V rodbini sta bila tudi ugleden sodnik pa deželni glavar dežele Kranjske, Antona Franca Codellija (1753–1832) pa najdemo celo med imeni ljubljanskih županov.